Portret / Andrej Blatnik, pisatelj, ki prvič piše realistični roman

To poletje bi Andrej Blatnik, eden najvidnejših slovenskih pisateljev generacije, ki se je začela uveljavljati v osemdesetih letih, lahko užival zaslužen dopust: konec maja je izšel njegov najnovejši roman Luknje, kmalu zatem pa še dve neleposlovni deli: Nezbrano delo, zbirka zapisov o knjigi kot mediju na preizkušnji, s čimer se kot urednik na Cankarjevi založbi in predavatelj založniških študij na Filozofski fakulteti kontinuirano ukvarja in o tem tudi precej piše, ter tretji natis priljubljenega priročnika Pisanje kratke zgodbe, s pomočjo katerega so se kalili številni kratkoprozniki, saj je bil – poleg Šole kreativnega pisanja, ki jo je v devetdesetih prav tako uredil Blatnik – dolgo časa edini priročnik za kreativno pisanje v slovenščini. Sicer skromno pripomni, da si ne želi pripisovati prevelikih zaslug, spodletela mu je namreč namera, da bi kreativno pisanje, tako kot ponekod po tujini, sčasoma postal fakultetni program. »Toda zataknilo se je, ker tu še vedno prevladuje mišljenje, da je pisanje božje početje. Seveda obstajajo izjeme, ki lahko takoj napišejo dobro knjigo. Nasploh pa mislim, da ti to, da več veš o pisanju in da poznaš tudi določena pravila, lahko samo pomaga.« In res so bile za nemalo piscev dragocene tudi njegove delavnice pisanja kratke proze, ki jih je več kot deset let vodil znotraj Literarno-umetniškega društva Literatura in ki se jih je poleg imen, kot so Vesna Lemaić, Arjan Pregl, Ana Svetel in Zarja Vršič, udeleževala tudi piska teh vrstic.