Zagovarjati koristi otrok

Po milo rečeno nenavadnem šolskem letu 2019/20 so učenci brezskrbno na počitnicah, ki pa letos minevajo v senci negotovosti glede prihajajočega šolskega leta. Prav v času dopustov se v organih, ki odrejajo šolsko politiko, sprejemajo pomembne odločitve o poteku šolanja od 1. septembra. Sprejemajo se različni modeli organizacije šolanja, zbirajo in obdelujejo se pridobljene izkušnje, primeri dobre prakse, pripravljajo enotne internetne platforme itd. V šolskem letu 2020/21 bo nad nami verjetno ves čas visela grožnja šolanja da daljavo.

Sem predstavnica osnovnošolskega pedagoškega kadra in se bojim, da ima pri odločanju o šolanju otrok preveč besede politika, ki odločitve utemeljuje le na podlagi mnenja zdravstvene stroke, pedagoška in psihološka stroka pa sta iz razprave precej umaknjeni. A šolanje otrok v času epidemije ima dve plati – poleg javnega zdravja je tu seveda še pedagoško-psihološka plat. Vsaka ima svoje motive in cilje, a so pedagoški in psihološki cilji potisnjeni v ozadje. Obnašamo se, kot da jih ni in kot da so šole le neke ustanove, kamor pošljemo otroke, da gredo lahko starši v službo. Zaprtje šol sprejemamo kot neprikladno, ne pa tudi škodljivo. Ko se zaradi javnega zdravja zahteva zaprtje ali omejevanje gospodarskih dejavnosti, je stvar precej drugačna. Gospodarstvo ima močne zagovornike, ki znajo opozoriti na gospodarsko škodo. Tu gre vendar za denar. Pri vzgoji in izobraževanju pa gre za nekoliko bolj abstraktne in manj dobičkonosne cilje, na primer za znanje in socializacijo. Si otroci ne zaslužijo, da zagovarjamo tudi njihove koristi?

V razpravi o nadaljevanju šolanja na daljavo se je pedagoška stroka preveč umaknila. Nastopajo in pišejo razni strokovnjaki, a na čelu z našo ministrico nihče bobu ne reče bob. Ministrica ne more prehvaliti učiteljev in njihove učinkovite šole na daljavo. Zavod za šolstvo z anketami ugotavlja, da je šolanje na daljavo pri učencih pravi hit. Pri tem pa ne prva ne drugi ne omenita, da veliko učne snovi letos sploh ni bilo obdelane, znanje pa ne utrjeno. Ocene so bile po navodilih ministrstva podeljene zelo dobrohotno in bolj staršem kot otrokom, zelo redko pa so imele kaj opraviti z znanjem. Ministrstvo ni zbralo nobenih informacij o dejanskem znanju učencev. Akademiki okolišijo o pozitivnih in negativnih učinkih šolanja na daljavo in politično korektno krmarijo med hvalo in kritiko. Ker sodim med tiste, ki so bili v šolanje na daljavo intenzivno vpleteni, nisem več prepričana, ali smo vsi hodili v isto šolo na daljavo. V medijih je tako šolanje prikazano kot zelo uspešno, vendar je čas, da snamemo rožnata očala.

Dokaj jasno sliko o učinkovitosti šolanja na daljavo imajo starši. Povezujejo se na različnih družabnih omrežjih, pozivajo k vrnitvi v šolo in podpisujejo peticije. Njihov glas je dragocen, ne more pa vendar nadomestiti glasu pedagoške in psihološke stroke. Pa tudi – od kdaj je Facebook uradna platforma za tako pomembno razpravo? Poleg tega ne smemo pozabiti, da so starši z največjimi težavami, nižjim socialno-ekonomskim statusom in slabšo socialno mrežo iz nje izključeni.

Edina, ki sem jo do sedaj slišala bobu reči bob v javnosti, je Anita Ogulin, ki je na vprašanje, ali je bilo šolanje na daljavo res tako fantastično, odgovorila z jasnim NE. Verjetno zato, ker izhaja iz izkušenj ene od ranljivih skupin učencev – otrok iz socialno-ekonomsko prikrajšanih družin. Ker sem specialna pedagoginja na redni osnovni šoli, kjer izvajam dodatno strokovno pomoč za učence s posebnimi potrebami, imam tudi sama dokaj specifično izkušnjo z delom na daljavo. Zaradi tega želim biti glas rizične skupine otrok in v imenu osnovnošolcev s posebnimi potrebami na vprašanje o fantastičnosti šolanja na daljavo jasno odgovoriti: NE, NI V REDU.

Vrnitve v šolo so bili otroci večinoma zelo veseli. A takrat se je šele pokazalo, kako zelo so nazadovali nekateri.

Delam z učenci, ki imajo že pri šolanju, kakršno smo poznali pred epidemijo, kljub pomoči precejšnje težave, če želijo doseči in pokazati znanje. Tipično imajo primanjkljaje na posameznih področjih učenja (najpogosteje pri branju in pisanju ter matematiki), govorno-jezikovne motnje (te močno otežijo delo s kakršnimkoli besednim gradivom ter ustno in pisno izražanje znanja), motnje pozornosti in hiperaktivnost ali znižane splošne sposobnosti, zaradi katerih potrebujejo bistveno več časa, razlage in vaje, da usvojijo zahtevano znanje. Skoraj vsem pa je skupno, da imajo slabše samoregulacijske sposobnosti učenja, čeprav jih v šoli načrtno razvijamo. Ne znajo načrtovati učenja, slabo uravnavajo njegov potek, slabo spremljajo razumevanje snovi, razpoložljivih virov pomoči ne izkoristijo učinkovito, se ne znajo samomotivirati, ne znajo realno evalvirati lastnega učenja in njegovih učinkov, imajo nespodbudne razlage za svoj uspeh oziroma neuspeh in slabo ali nerealno učno samopodobo. Takim učencem smo med šolanjem na daljavo več kot dva meseca pošiljali (večinoma pisna) navodila za učenje ter upali, da bo stvar tekla, kot smo si zamislili. Rada bi opisala svoje konkretne izkušnje, ki nazorno kažejo na spornost učenja na daljavo.

Da bi učencem omogočila vsaj nekakšen potek učenja, sem bila z njimi v stalnem stiku prek telefona, Vibra, Skypa ali Zooma, delno pa tudi prek elektronske pošte in kratkih sporočil. Ko sem v medijih prebrala dvom, kako bo nekaterim pedagoškim delavcem v času koronske krize sploh uspelo upravičiti prejemanje plače, med njimi pa smo bili navedeni tudi učitelji, ki zagotavljamo dodatno strokovno pomoč, mi je postalo jasno, da javnost (niti strokovna) nima pravilne predstave. V neposrednem stiku z učenci sem bila vsak dan vsaj osem ur, poleg tega pa je bilo treba opraviti še priprave, sestanke, napisati poročila, koordinirati delo z učitelji, komunicirati s starši … Ker imam tudi sama družino in dva majhna šoloobvezna sinova, ki sta se morala znajti brez mene oziroma sem jima bila z Zoomom samo v napoto, sem ob štirih popoldne učencem razložila, da bom morala po sili razmer končati. Seveda sem jih potem vse popoldne in še zvečer povsem neuspešno ignorirala in si s tem prislužila minus točke v lastni družini. Še med popoldanskimi pohodi v lokalne hribe sem z učencem po telefonu obravnavala pridevnike, med sobotnimi družinskimi pikniki pa drugemu po Vibru razlagala, da je rok za oddajo angleščine danes in ne prihodnji teden. Čeprav sem večinoma uporabljala spletne komunikacijske platforme in so me večidel klicali učenci sami, sem uspešno porabila vse zakupljene minute, ki mi jih omogoča mobilni operater, in začela kuriti še moževe. Prvič v življenju sem pri telefoniranju uporabljala slušalke, saj sem se začela resno bati možganskega tumorja.

Učenci s posebnimi potrebami so imeli podobne težave kot drugi učenci, le da potencirano. Še to, o čemer so drugi učenci poročali kot o pozitivni plati učenja na daljavo, se je pri tistih s posebnimi potrebami izkazalo za minus. Učenci so najpogosteje kot pozitivno plat učenja na daljavo navajali, da lahko zjutraj dlje spijo in si učenje časovno porazdelijo po lastnih željah. Razumem najstniško potrebo po jutranjem spanju, ki izhaja iz specifičnega bioritma v tem življenjskem obdobju. Tudi želja po avtonomiji pri časovni razporeditvi dela je povsem legitimna. Toda ko ti ob 14.30 sedmošolka pove, da je ravno vstala ali da si pravkar pripravlja zajtrk, šolske naloge pa prestavlja na neki nedoločen »potem« ali celo na konec tedna, ki bi ga lahko končno preživela v naravi z družino … Takrat celo najbolj opevana plat šolanja na daljavo izgubi pozitivnost. Učenci s slabimi organizacijskimi sposobnostmi so izgubili vso dnevno strukturo.

Nekateri učenci so poročali, da jim je ustrezal mir pri šolskem delu, ki jim ga je omogočala lastna soba. Moje izkušnje so bistveno drugačne. Učenci so delali v skupnih prostorih, z mlajšimi sorojenci, ki so jim metali žogo v glavo in vreščali, glasnim televizorjem v ozadju, očetom, ki je godrnjal s kavča, in mamo z medklici iz kuhinje. Včasih je bilo težko ločiti glas učenca, s katerim sva delala domačo nalogo, od hrupa iz ozadja. Učiteljem nam je bilo pogosto neprijetno zaradi občutka vdiranja v družinsko intimo in razgaljanja te. Drugi so imeli miru odločno preveč. Starši v službi ali nedejavni, otrok pa zaprt v sobi, kjer je »pridno« delal domače naloge. Rezultata pa popolnoma nobenega. Nekatere učence sem dobesedno silila s svojo pomočjo pri nalogah, saj so zaradi pomanjkanja samokritičnosti menili, da jim gre odlično, naloge pa niso bile podobne ničemur ali sploh niso bile narejene. S samostojno narejenimi nalogami so odlično utrdili napake in napačno razumevanje.

Nekateri učenci s posebnimi potrebami so imeli srečo, da so jim bili na voljo kompetentni in umirjeni starši. Ti učenci so domače naloge sicer delali vzorno (včasih je za pomoč zaprosila kvečjemu kakšna mama), a so bili v nevarnosti, da izgubijo veščine samostojnosti, ki smo jih leta načrtno trenirali v šoli.

Vsi učenci so imeli blazne težave z organizacijo dela. Iz navodil so težko izluščili bistvo, slabo ločili med ključnimi in dodatnimi nalogami. Tisti s težavami pri matematiki so si dali veliko opraviti z izdelavo izdelkov iz odpadkov, za matematiko pa je zmanjkalo časa. Niso razumeli, kaj se učiteljem ne pošilja, kaj se pošilja in kaj je še posebej obvezno, ker bo ocenjeno. Iz navodil je bilo treba izluščiti kup rokov za oddajo tega in onega, jih ohranjati v spominu in načrtovati delo tako, da se vse izide. Prav vsi učenci s posebnimi potrebami, tudi tisti, ki jih imam za bolje organizirane, so potrebovali opomnike, pojasnila in opozorila, da so vsaj približno ujeli roke in poslali vsaj približno pravo zadevo. Marsikdo je navodila za projekte in izdelke povsem napačno razumel, to pa je vodilo v dvojno delo, frustracije in pogosto odplačevanje dolgov ob vrnitvi v šolo. Kljub vsemu trudu, ki so ga učitelji vlagali v jasnost in enoznačnost navodil.

Ne smemo pozabiti niti na tehnične težave. Učenci so bili pogosto v stiski, ker jih je metalo z Zooma, se jim ni uspelo prijaviti ali so ob prijavi kazali le posnetek domačega stropa brez zvoka. Pripadnike mlade generacije imamo popolnoma zmotno za male računalniške genije, ki se v naš visokotehnološki svet digitalno pismeni kar rodijo. To pojmovanje je znanstveno dokazano močno zgrešeno. Ko učenec pošlje zaslon telefona, slikan z drugim telefonom, ker kljub mojim navodilom in vodenju ne zna poslati elektronske pošte, to postane boleče jasno. Ugotovitve ankete Zavoda za šolstvo, da so imeli učitelji večje težave s tehnologijo kot učenci in da potrebujejo malo opolnomočenja na tem področju, so preprosto žaljive. Moji sodelavci so težave s tehnologijo odlično reševali in se naučili kup novosti, le v anketah so bistveno bolj samokritični kot učenci. Sumim, da tisti, ki jim delo z računalnikom ne leži, takih spletnih anket niti reševali niso.

Ocenjevanje na daljavo po navodilih ministrstva je bilo kljub vsemu trudu učiteljev bolj farsa kot ne. Učenci so dobivali petice za odgovore, prekopirane naravnost z Googla, in za projektne naloge, ki so jih naredile mame. Učenci s težavami pri matematiki so naenkrat znali za pet, tistim z dobrimi ocenami od prej pa je uspelo zaključno oceno znižati. Velik problem je bilo ocenjevanje neodzivnih učencev in učencev s slabimi možnostmi za delo na daljavo. Znanje, pridobljeno med šolanjem na daljavo, ostaja precejšnja neznanka.

Pri vseh težavah otrok s posebnimi potrebami pa si je treba priznati, da so imeli svojevrstno srečo. Zaradi svojega statusa so imeli na voljo osebo (svetovalnega delavca), ki je bdela nad njihovim delom. V vsakem razredu je bil namreč tudi vsaj en učenec brez statusov, ki zaradi različnih razlogov (nemotiviranost, slaba tehnična opremljenost, nesamostojnost …) med epidemijo praktično ni bil vključen v nikakršno šolanje.

Vrnitve v šolo so bili otroci večinoma zelo veseli. A takrat se je šele pokazalo, kako zelo so nazadovali nekateri. Največ težav se je pokazalo pri učencih z motnjami pozornosti in hiperaktivnostjo. Več kot dva meseca med štirimi stenami s hudim pomanjkanjem strukture je občutno vplivalo na njihovo motivacijo in zbranost. Nekateri učenci so se v šolo vrnili skoraj nerazpoznavno drugačni. Med tistimi, ki so imeli poleg šolanja na daljavo doma še družinsko problematiko, so se pojavile brezvoljnost, depresivnost in celo samomorilnost. Le upamo lahko, da si bodo med počitnicami opomogli in septembra spet našli sami sebe. Grožnje s ponovnim šolanjem na daljavo nam in njim to upanje samo teptajo. Vse, kar smo med šolanjem učencev s posebnimi potrebami na daljavo pridobili, je dokaz, da tako šolanje ne deluje. Vzgoja in izobraževanje sodita v živo skupnost, zraven pa sodi učitelj iz mesa in krvi, tudi če še nima protiteles proti novemu koronavirusu.