Pouk na daljavo

Sem predmetna učiteljica z dolgoletno prakso poučevanja predmetov likovna umetnost (LUM) ter tehnika in tehnologija (TIT). Leta 2019 so moji prvi učenci dopolnili petdeset let, do upokojitve pa mi še vedno manjka nekaj let. Začetek šolskega leta je pred vrati in med počitnicami se kar ne morem znebiti vtisov iz preteklega šolskega leta. Tu opisujem nekatere izmed številnih težav, ki so nas pestile v tem obdobju, ter predstavljam mogočo organizacijo pouka v prihodnje.

Ne želim razpravljati o devetletki, za katero si upam trditi, da je glede na vse že napisano in povedano o njej ter kljub številnim popravkom neuspešna zgodba. Moje razmišljanje je namenjeno pouku na daljavo, ki smo ga izvajali zadnjo tretjino prejšnjega šolskega leta. Za večino učiteljev, staršev in tudi učencev je bil zelo stresen. Zaradi karantene je pouk čez noč v celoti postal delo za domačim računalnikom. Ker sodim v starejšo generacijo učiteljev, sem se znašla pod močnim pritiskom, saj takšnega dela do zdaj v tolikšnem obsegu nisem izvajala.

Moje delo v razredu je pretežno praktične narave, še posebej pri likovni umetnosti. Ker poučujem oba predmeta, ki jima je po predmetniku devetletke namenjeno malo ur, je navadno v moji učni obveznosti poučevanje vseh razredov na predmetni stopnji, zadnja leta pa poučujem LUM tudi v petih razredih in TIT v skupini učencev z nižjim izobrazbenim standardom.

Na novo pripravljati vse učno gradivo in naloge za toliko različnih vsebin in toliko različnih starostnih stopenj je bilo preprosto preveč, še posebej, ker je pri obeh predmetih prevladujoča metoda poučevanja demonstracija z razlago. Ker sem tudi razredničarka, sem morala vsak dan vsa navodila drugih učiteljev, ki poučujejo v mojem razredu, zbrati, urediti in pošiljati učencem. Pouk na daljavo je jemal ogromno časa celo sodelavcem, ki obvladajo delo z računalnikom, kaj šele nam starejšim. Ali se je kdo vprašal, kako naj čez noč obvladamo delo novodobne poslovne sekretarke? Marsikdo se je znašel v zagati in reševal stisko, kakor je vedel in znal. Meni je na srečo lahko pomagala hčerka, ki je zrasla ob računalniku. Za predmet TIT pa mi je na pomoč priskočil mlajši kolega, sicer bi bila obremenitev še toliko hujša.

Daleč od tega, da je bil pouk na daljavo uspešen. Učenci imajo različne sposobnosti dojemanja in peščica je takšnih, ki so sposobni samostojno predelati novo snov na podlagi govornih ali pisnih navodil. Tako, kot se je nekaj učencev preprosto izgubilo, bi se tudi med učitelji našli številni, ki bi raje šli na čakanje kot vztrajali pri takšnem načinu dela. Seveda pa nismo imeli izbire. Vsakodnevno nas je obremenjevalo tudi veliko elektronskih sporočil, saj je bilo zgolj pisno sporazumevanje z vsemi udeleženci zelo zamudno in nikoli končano delo. Za nameček smo imeli redne tehnične težave, ki so položaj še bolj oteževale. Tako negotovo in iz dneva v dan obremenjeno se nisem počutila niti prvo leto službovanja! Glede prej omenjene medgeneracijske razlike menim, da je skandinavski model izobraževanja edini vzdržen, ker ima delavec po petdesetem letu ob sebi pripravnika, ki obvladuje sodobna znanja in spretnosti, starejši kolega pa pri delu nanj prenaša svoje dolgoletne praktične izkušnje.

Ko se pouk na daljavo nanaša na moj predmet, lahko zatrdim, da so bili likovni izdelki, narejeni doma (razen redkih izjem), veliko slabši kot so tisti, ki jih učenci navadno naredijo v šoli z ustreznimi materiali ter ob učiteljevem strokovnem vodenju. Že tako sem morala likovne naloge prilagoditi in zaradi okoliščin poenostaviti ter s tem zaobiti učni načrt in zahtevane učne cilje. Ocenjevala sem večinoma učenčevo vloženo delo in trud in nisem upoštevala splošno predpisanih meril za ocenjevanje likovnih izdelkov. Predmete, pri katerih prevladuje praktično delo, je nesmiselno poučevati na daljavo, v šoli pa je nujno, da se izvajajo v specializiranih učilnicah. Na to so opozorili in to argumentirali v Društvu likovnih pedagogov Slovenije; njegovi člani so poslali pismo ministrici za izobraževanje, kot je bilo objavljeno v reviji Mladina (17. julija 2020, str. 29). Vsega tega bi se morali zavedati tudi načrtovalci pouka v novem šolskem letu. Menim, da je pouk na daljavo za osnovno šolo neustrezen, in resnično upam, da se jeseni ne bo ponovil. Z mano so se strinjali vsi starši, s katerimi sem se do zdaj pogovarjala o preteklem šolskem letu.

Glede na to, da nam virus še vedno grozi in bomo morali to dejstvo upoštevati še nekaj časa, bi bilo treba osnovnošolsko delo organizirati tako, da bi se pouk izvajal v šoli. Nekaj predlogov je že bilo navedenih v javnosti, nisem pa zasledila tega, o katerem sem razmišljala sama. Mogoče bi nam s tem načinom organizacije življenja in dela v šoli uspelo ublažiti tudi kakšno žgočo težavo današnje devetletke, ki kliče po tehtnem razmisleku in spremembah. Te težave so na primer: število učencev v oddelku, preobremenjenost učencev, pretežki nahrbtniki, nezmožnost koncentracije oziroma razpršena pozornost pri učencih. Poudariti moram, da se moji predlogi nanašajo predvsem na učence predmetne stopnje, torej od šestega do devetega razreda.

Dosedanji normativi (28 učencev v oddelku) so že dalj časa nevzdržni, čeprav sem nekje zasledila, da je v Sloveniji statistično 11 učencev na enega učitelja. Pri takih podatkih se zamisliš, ko imaš pred sabo naenkrat 27 učencev, večinoma permisivno vzgojenih, številni so nezmožni empatije, skoraj tretjina je ‘nadarjenih’, nekaj je učencev z učnimi težavami (z odločbo ali brez nje), peščica povprečnih, takšnih, kot je bila včasih večina. Ti se izgubijo med vsemi drugimi, glasnejšimi, ki hočejo biti vedno prvi in takoj slišani. Opažam tudi, da je vse več učencev z zdravstvenimi težavami psihosomatske narave, ki verjetno izvirajo iz preobremenjenosti s šolskim delom in tudi iz vsakodnevnega stresnega ozračja v razredu.

Delo v manjših skupinah pri vseh predmetih bi bilo zato nujno, hkrati pa bi tako dokaj učinkovito preprečili okužbe. Zavedam se, da manjše skupine pomenijo težave za šole. V polpreteklem obdobju so država in lokalne skupnosti namenile novogradnjam in prizidkom znatna sredstva, zato ponovne gradnje ne pridejo v poštev. Ena izmed možnosti bi bila, da se vsi oddelki razdelijo na polovico – normativ okoli 15 učencev – in ima prva polovica oddelka pouk v ponedeljek, sredo in petek, druga pa v torek in četrtek. Naslednji teden se skupini zamenjata in tako bi bili učenci v šoli vsak drugi dan, vmes pa doma.

Učitelji bi poučevali po urniku, vse aktivnosti pri pouku bi se ponovile dvakrat, da se zvrstita obe skupini učencev. V dveh tednih bi vsi predelali ure enega tedna. Verjetno bi jim zaradi večje učinkovitosti pouka uspelo predelati večino predpisane učne snovi. V manjši skupini bi bil pouk manj stresen, izzvenele bi tudi številne disciplinske težave. Učitelji bi končno lahko izvajali pouk kakovostneje, upoštevali diferenciacijo, individualizacijo in posvetili pozornost nadarjenim učencem. Zaradi nemogočih razmer poučevanja so zdaj številna pedagoška didaktična načela in priporočila samo mrtva črka na papirju.

Vmesni prosti dnevi bi učence razbremenili, saj bi imeli več časa za pisanje domačih nalog in pripravo na pouk. Mogoče bi se temu načinu dela sčasoma lahko prilagodile tudi glasbene šole, kjer zdaj pouk poteka izključno v popoldanskem času. Tu bi bile vključene še kakšne druge dejavnosti, ki so zdaj vezane na čas pred poukom ali po njem (krožki, priprave na tekmovanja, nastope …), ali potekajo na račun pouka (ure DSP, sistematski zdravniški pregledi). Nedopustno je, da so nekateri učenci vse dneve obremenjeni, dopoldne s šolo in popoldne z zunajšolskimi dejavnostmi. Ker pa tudi te prispevajo k splošni izobrazbi in razvoju odraščajoče mladine, se morajo prav tako umestiti v posameznikov vsakodnevni življenjski ritem.

Družinski terapevti nenehno opozarjajo, da je pomanjkanje skupnega preživljanja prostega časa družinskih članov kroničen problem, in mogoče bi se tako ublažila tudi ta težava. Morebiti bi družinam z več otroki lahko dali na izbiro, ali bodo imeli vsi otroci enak turnus ali ne. Večina šol že ima e-vodenje in učenci lahko vidijo urnik na način, iz katerega bi bilo točno razvidno, kateri dan imajo pouk. Verjetno se nam ob misli na logistiko, potrebno za takšno spremembo, vrti v glavi, ampak dovolimo si vsaj razmišljati drugače.

Težavi, ki ju prinese obiskovanje pouka vsak drugi dan, sta varstvo in prehrana učencev. Razumljivo je, da sta ti dve storitvi v šoli pomemben del razbremenitve staršev, še posebno za učence razredne stopnje, ne smeta pa postati prednostna dejavnost šole. Opažam, da se učitelji vse več časa ukvarjamo z dežurstvom, varstvom vozačev in učencev, ki čakajo na glasbeno šolo. Zakaj varstva ne izvaja glasbena šola sama, če je ravno tako del javnega šolstva in jo starši sofinancirajo? Ukvarjamo se s spremstvom petnajstletnikov na avtobusno postajo, kjer mora učitelj počakati, da se vkrcajo na prevozno sredstvo, v prostem času pa se najstniki teh let že samostojno potepajo do poznih nočnih ur brez prisotnosti odraslih.

Sprašujem se, zakaj smo učence oropali odgovornosti za njihovo ravnanje. Naj postaneta hišni red in vzgojni načrt šole zavezujoča dokumenta, ki ju bodo učenci upoštevali sami od sebe in ne zgolj zaradi prisotnosti dežurnega učitelja. Ne moremo prezreti, da šola že dolgo ni več edina zakladnica znanja. Namesto da učencem vbijamo v glavo vse mogoče, kar bo že jutri pozabljeno in neuporabno, je po mojem pomembneje, da otroke naučimo poslušati in gledati ter pri tem tudi slišati in videti. Tako si bodo v življenju znali sami poiskati informacije, jih kritično presojati, znali oblikovati mnenja in se samostojno odločati, pa tudi prevzemati odgovornost za svoja dejanja.

Velika težava, ki jo je čedalje bolj opaziti v šoli, je razpršena pozornost učencev. Ti se pri pouku ne morejo zbrati, čeprav je to nujno za uspešno usvajanje novih znanj. Učitelji porabimo čedalje več časa z umirjanjem namesto s poučevanjem. In ko so učenci ravno zatopljeni v delo, je učne ure konec, njihova vnema pa se prekine, ker je na urniku naslednja učna ura s čisto drugo vsebino. Opažam, da učenci čedalje teže sledijo tem preskokom, dela se sploh ne lotijo tako zavzeto, kot bi bilo treba, saj vedo, da v eni uri ne bodo naredili veliko. Pouk, ki ga narekujejo 45-minutne učne ure, sili učitelja v pretežno frontalno obliko dela, saj uro tako še najlaže izpelje kolikor toliko učinkovito do konca.

Menim, da bi bile rešitev za to težavo dvojne ali blok ure. Pri predmetih, kot so LUM, TIT in GOS, je to uveljavljena praksa, ne vem pa, zakaj se pouk tako ne izvaja pri vseh predmetih. Med blok uro bi imeli učitelji več časa in bi lahko veliko svobodneje organizirali pouk z različnimi oblikami in metodami. Dvojna ura bi bila ugodna za pisne preizkuse znanja, saj učenci, ki imajo zagotovljen podaljšan čas pisanja po dosedanji praksi, pridejo k naslednjemu predmetu sredi učne ure, zmotijo utečeno delo, učitelj pa se jim ne more posvetiti in jim razložiti vsega za nazaj.

Z dvojnimi urami bi imeli učenci na dan manj predmetov, s tem lažje nahrbtnike in v razredu bi se zvrstilo manj učiteljev, kar je v prid tudi preventivnim ukrepom glede virusa. Menim, da bi učenci predmetne stopnje zmogli v enem dopoldnevu imeti vsaj eno, mogoče tudi dve blok uri med drugimi enournimi predmeti. Razmisliti bi bilo treba tudi o dnevih dejavnosti, ki so glede na sedanje razmere, ko je treba upoštevati izolacijo in izogibanje druženju, izgubili osnovno nalogo. Dni dejavnosti je po mojem mnenju in mnenju večine mojih kolegov na splošno preveč in bi jih bilo treba zmanjšati na minimum ter večino dni prepustiti vsakdanjemu pouku.

Sedaj pa še nekaj besed o tem, kako pri taki organizaciji vidim razredno stopnjo. Samoumevno je, da so učenci od prvega in nekje do vključno četrtega razreda vsak dan v šoli, mogoče tudi učenci petega razreda. Ker bi se šola prostorsko precej razbremenila, saj bi za učence predmetne stopnje lahko večina predmetov potekala v matičnih učilnicah (razen tistih specifičnih, ki sem jih omenila na začetku), bi se mogoče na polovico lahko delili vsi oddelki na šoli. Vse je pač odvisno od prostorskih in kadrovskih možnosti posamezne šole.

Virus je realnost, ki jo bomo morali umestiti v svoje vsakdanje življenje in delo. Popolna zapora javnega življenja in zgolj pouk na daljavo sta bila, upam, unikum, ki se v prihodnosti ne bi smel ponoviti. Zato je še toliko pomembneje, da se šolsko delo organizira tako, da lahko poteka v šolski stavbi. Zavedam se, da nobena organizacija ni idealna, da je z zamislijo, ki jo predstavljam, povezanih veliko če-jev in da je za marsikoga nepredstavljiva in neuresničljiva. Pa vendar so številne zamisli, ki so v preteklosti veljale za nemogoče, danes sestavni del našega vsakdanjika.