Bright Eyes: Down in the Weeds Where the World Once Was

+ + +

Kdo ve, koliko strtih in zdolgočasenih src bele ameriške in evropske mladeži je nekje na sredini prvega desetletja 21. stoletja predmestno melanholijo hranilo z repetitivnim poslušanjem komada Lua z intimne indie klasike I’m Wide Awake, It’s Morning, ki jo je ugledna ameriška revija Time uvrstila med deseterico najboljših albumov leta 2005. Od takrat projekt Bright Eyes pod vodstvom Conorja Obersta, ki sicer deluje od leta 1995, velja za enega ključnih predstavnikov zlate dobe indie rocka, še posebej njegovih sentimentalnih in jokavih odvodov. Revija Rolling Stone je Obersta leta 2008 celo oklicala za najboljšega kantavtorja tistega leta. Krhki, negotovi zven njegovega glasu še danes velja za enega prepoznavnejših v indie sferi. Po skoraj desetletnem zatišju in številnih solo projektih ter sodelovanjih, denimo projektu Better Oblivion Community Center z na tem mestu nedavno recenzirano Phoebe Bridgers, se bledolični ameriški sanjač zdaj vrača z desetim albumom projekta Bright Eyes.

Kljub večletni odsotnosti s scene se je skoraj kultni status benda gojil še naprej z reinterpretacijami različnih sodobnih glasbenikov, od koverjev pokojnega Maca Millerja do semplanja Young Thuga ter tudi pokojnega Lil Peepa. Zvezdnik Post Malone je denimo Obersta navedel kot enega svojih najpomembnejših glasbenih vzornikov, album I’m Wide Awake, It’s Morning pa kot enega najbolj žalostnih albumov, zaradi česar ob njem rad popiva in joka vsevprek. Oberstov predmestni sentimentalizem, nekakšno utelešenje samopomilovanja ameriškega belskega študentskega življa, je skratka nove izpeljanke dobil v odvodih sodobnega trap, rap in pop izrazja pretežno belih glasbenikov.

Drugače od predhodnikov, ki so večinoma prisegali na tankočutni, lahko bi rekli sobni zvočni minimalizem, se novi album ponaša z veliko ambicioznejšimi in večplastnejšimi aranžmaji, ki spominjajo na stadionski indie rock vrstnikov à la Acade Fire ali The National. Album je posejan z orkestralnimi in zborovskimi vložki, elementi americane, klavirskimi skladbami, zvoki ritem mašine in klasičnimi akustičnimi izpovedmi, značilnimi za Bright Eyes. Zgodnjo diskografijo skupine so zaznamovale teme odraščanja, ljubezni, upanja in odnosov skozi oči odraščajočega človeka, zadnji album je posvetilo vsem tem temam skozi oči človeka v 41. letu starosti, ki je nedavno doživel ločitev in tragično izgubo brata. Tudi ciljna publika, ki je bila v osnovi pretežno najstniška oziroma študentska, se je spremenila v množico odraslih ljudi. Morda je ena ključnih poant albuma, ki bo nedvomno zadovoljil marsikaterega dolgoletnega fena, teže pa privabil številne nove, prav to, da se kljub minevanju časa nekatere stvari nikdar ne spremenijo. Conor Oberst ostaja »čustven člouk«, ki dela indie rock za čustvene ljudi.