Film / Osebna zgodovina Davida Copperfielda

za

Dickens 2.0.

Armando Iannucci je pred nekaj leti moderniziral stalinizem (Stalinova smrt), zdaj, v Osebni zgodovini Davida Copperfielda, pa modernizira Dickensovega Davida Copperfielda, zgodbo o mučnem odraščanju in zorenju fanta, ki ga odrasli – od zlobnega, krutega očima (Darren Boyd), zadolženega, optimističnega, šarlatanskega Wilkinsa Micawberja (Peter Capaldi) in zvitega, pohlepnega, destruktivnega Uriaha Heepa (Ben Whishaw) do finančnega skrbnika Wickfielda (Benedict Wong), odbite tete Betsey (Tilda Swinton) in otročjega strica Dicka (Hugh Laurie) – pošiljajo od vrat do vrat, od preizkušnje do preizkušnje, od avanture do avanture, od drame do drame, od ene formativne epizode do druge, vse do happy enda, poroke z Wickfieldovo bistroumno hčerko Agnes in »plodovite« prihodnosti, a nikar ne pričakujte selitve v naš, sodobni, iPhonski čas, saj Iannucci Davida Copperfielda pusti v globoki viktorijanski preteklosti, le malce ga razmeče, saj veste, igrivo in vrtoglavo, burleskno in groteskno, farsično in metafilmsko (Copperfield, sicer narator filma, v gledališču bere svojo avtobiografijo, svojo avtofikcijo!), z igralsko »colorblind« subverzijo, ki pa niti ne deluje več tako subverzivno, kot bi delovala pred petimi ali desetimi leti – Davida Copperfielda namreč ne igra kak čistokrvni Britanec, temveč Dev Patel, Britanec indijskega rodu, medtem ko Agnes igra temnopolta Rosalind Eleazar.

Tudi drugi liki so po novem multietnični. Wickfielda igra Britanec hongkonškega rodu. Ne, britanska identiteta ni več samoumevna. Fluidna je, poskočna, moderna. In zdi se, kot da David Copperfield, »junak svojega življenja«, ki izgleda kot viktorijanski Luke Skywalker, ne ravno imun na temno stran Sile, raste danes, ko je osebno zgodovino preglasila osebna rast, ko so altruizem zamenjali osebni interesi, ko je razredni boj odpihnil oportunizem privilegijev in rent, ko so vsi prepričani, da jih je treba nenehno maščevati, in ko šarmantna ekscentričnost sodobnega sveta maskira otroško delo, ki ga za hip ali dva izkusi tudi mali David. Že takrat ga igra britanski Indijec. A predstavljajte si evropskega etnonacionalista, ki je prebral Davida Copperfielda, potem pa vidi tole: groza! Spomnite se le, kako so ponoreli pristaši »moškega gibanja«, ko so v rimejku Izganjalcev duhov duhove izganjale ženske – in ko je pobesnelega Maxa v Cesti besa zasenčila ženska. David Copperfield je za žive, ne za mrtve. (redni spored kinematografov)