L’état, c’est moi

Država, v kateri živimo, je demokratična republika. To pomeni, da smo svobodni, dokler smo tudi odgovorni. Lahko se prosto gibamo, lahko izražamo svoja mnenja, lahko se družimo s komerkoli, lahko prosto razpolagamo s svojim premoženjem in svojimi telesi. Vse to lahko počnemo, dokler s svojim početjem in stališči ne ogrožamo ostalih članov skupnosti. Ker živimo v demokraciji, smo polnopravni državljani in državljanke. Demokracija, vladavina ljudstva, pa ni samoumevno stanje, temveč je mogoča le, dokler ustava in pravni red slehernega posameznika varujeta pred izkoriščanjem in maščevanjem tistih, ki imajo več družbene moči od ostalih. V ta namen je v demokratični družbi moč porazdeljena med tri veje oblasti, ki so med seboj strogo ločene: zakonodajno, izvršilno in sodno. To je jamstvo naše svobode in naše varnosti. In sedaj je ogroženo.

Predsednik vlade republike Slovenije bi moral biti ključni skrbnik naše demokracije. Kot vodja izvršilne veje oblasti bi moral zagotavljati razmere za avtonomno delovanje sodne veje in poslušno izvajati zakone, ki jih je sprejel državni zbor. Toda Janez Janša, ki sedaj vodi slovensko vlado, svojo vlogo razume drugače. Ne vidi se kot izvrševalec ljudske, temveč izključno svoje volje. Ne vidi se kot varuh pravne države, temveč kot izbranec, ki je nad njo. Ne vidi se kot prvi minister v državi, temveč kot njen gospodar.

Kot kaže njegova osebna zgodovina in kot nedvoumno potrjujejo zadnji meseci, Janez Janša ni demokrat, temveč razsrjeni absolutist, ki odgovorni položaj izkorišča izključno za utrjevanje svoje oblasti nad skupnostjo in obračunavanje z drugače mislečimi. Pri tem je zmožen iti dlje kot katerikoli slovenski politik doslej. Ni pripravljen zgolj zavajati, žaliti, groziti in izigravati pravila – pripravljen je pogaziti načelo medsebojne nedotakljivosti treh vej oblasti, odvzeti moč sodstvu, medijem, tožilstvu in policiji in jo prenesti izključno nase. Kakor vsi avtokrati je tudi Janez Janša pripravljen kršiti ustavo svoje države. Zato že nekaj mesecev potekajo protesti po slovenskih mestih in zato opozicija na čelu s SD proti njemu pripravlja ustavno obtožbo. Ob napovedi slednje je predsednica SD Tanja Fajon kot razloge zanjo navedla »nedopustne posege v tožilstvo, sodstvo, policijo, medije. To so grobi posegi, ki nasilno spreminjajo našo družbo vsak dan.«

Na temni strani zakona

Janez Janša je politik, ki že najdlje najučinkoviteje razdvaja slovensko družbo. Je tudi politik, ob imenu katerega se je nabralo daleč največ madežev. Bil je med osrednjimi organizatorji ne le v slovenskem, ampak v mednarodnem merilu nezakonite trgovine z orožjem po osamosvojitvi. Bil je arhitekt afere Depala vas, s katero je skušal utišati policijske obveščevalce, ki so preverjali navedbe, da pripravlja državni udar. Ker je od finskega oboroževalskega koncerna Patria sprejel obljubo nagrade, je bil pravnomočno obsojen na dve leti zapora. Nakopičil je za 396.000 evrov premoženja, katerega izvora ni nikoli znal zadovoljivo pojasniti pristojnim službam. Zaradi domnevno preplačane prodaje zemljišča v Trenti si je nakopal sodno preiskavo. Pod njegovim vodstvom je stranka SDS izdajala nezakonita brezplačna glasila, ki so jih z oglasi financirala državna podjetja, v zadnjih letih pa je zgradila mrežo propagandnih platform, podprtih s kapitalom iz tujine. Med epidemijo koronavirusne bolezni je Janševa vlada izvedla za več kot 200 milijonov nakupov zaščitne in medicinske opreme, ki je bila v veliki meri preplačana in tudi neuporabna. A nič ne dokazuje Janševih nevarnih teženj bolj nazorno kakor njegove aktualne poteze, s katerimi si kot predsednik slovenske vlade skuša v celoti podrediti institucije, ki bi morale ostati povsem neodvisne od politike.

Sredi avgusta je podpredsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević izrekel suspenz sodniku Zvjezdanu Radonjiću. To ni prvi primer takšnih sankcij, doslej je že prišlo do suspenzov sodnikov iz različnih vzrokov, na primer zaradi sumov prejemanja podkupnin. Toda kljub temu je premier Janša novico o ukrepu pospremil z ogorčeno objavo na Twitterju, v kateri je odločitev podpredsednika vrhovnega sodišča označil za »velik škandal« in »posmeh vladavini prava, posmeh pravici«. Dodal je slabo prikrito grožnjo podpredsedniku vrhovnega sodišča, pa tudi ostalim sodnikom, ki se ne uklanjajo Janševi volji: »Naredili bomo vse, da samozvana klika v sodstvu s svojimi totalitarnimi prijemi ne bo pokopala Slovenije.«

Janez Janša se je večkrat kot katerikoli slovenski politik znašel navzkriž s pravno državo. Sedaj, ko je na oblasti, na novo piše pravila igre in kopiči moč in vpliv v svojih rokah.

Kaj takega si doslej ni privoščil noben slovenski politik na tem položaju. Četudi je premierski stolček verjetno najvplivnejši v državi, pa njegov vpliv ne sme segati na področje sodstva. Predsednik vlade ni nad nobenim sodnim delavcem v državi, najsi gre za okrožnega ali ustavnega sodnika. To področje je za izvršilno oblast po ustavi tabu. Vsak poseg vanj, vsaka oblika pritiska, vsaka politično motivirana sodba funkcionarja izvršilne veje o njem je ne le neprimerna, temveč tudi nedopustna. Dokler je bil Janša zgolj predsednik SDS, ki je kritiziral sodišča v vlogi večkratnega preiskovanca/obtoženca, njegovo početje ni bilo sporno z vidika ustave. Ko pa k obračunu s sodniki poziva v vlogi predsednika vlade, je to lahko tlakovanje poti v diktaturo. Na to je v odzivu na Janševo togotno čivkanje opozorilo tudi vrhovno sodišče: »Ključni načeli, kot sta delitev oblasti in neodvisnost sodstva, bi morali biti neizpodbiten del politične kulture vsake države. Večkratno ali vztrajno ponavljajoče se poseganje ene od vej oblasti v pristojnosti druge veje oblasti, kritiziranje ali celo napadanje druge veje oblasti lahko namreč spodkoplje načelo delitve oblasti, kar v končni različici lahko pripelje do politične prevlade nad pravno državo. Pravne države brez neodvisnih sodišč preprosto ni.«

In zakaj se je Janša kot premier sploh tako angažiral za suspendiranega sodnika? Ker je Radonjić kot sodnik v primeru umora direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika oprostil obtoženega Milka Noviča, člana SDS in nekdanjega strankinega kandidata za župana Sežane. Kasneje je Radonjić javno spregovoril o domnevnih pritiskih nase, njegova retorika pa močno spominja na teorije zarote Janeza Janše o globoki državi in rdečem monopolu v sodstvu. Sicer pa kakor pri ostalih sodnikih, za katere je bil izrečen suspenz, tudi nad Radonjićem visijo očitki o nezakonitostih, po poročanju Dnevnika se zoper njega vodi več predkazenskih postopkov. To je bil tudi resnični razlog za njegov suspenz. Toda Zvjezdan Radonjić je v tem trenutku koristen stranki SDS in Janezu Janši – in to je bil vzrok za premierov izpad onkraj ustavno določenih meja pristojnosti in dostojnosti. V Sloveniji imamo množico odličnih sodnikov in sodnic, ki pošteno in objektivno opravljajo svoje delo kljub vsakodnevnim pritiskom. A dokler mislijo s svojimi glavami in se držijo črke zakona, so ti ljudje za predsednika vlade »krivosodje« in sluge globoke države.

Vodja tožilcev ali neposlušni šolarček?

Podobno nevarni in neustavni so Janševi pritiski na policijo in tožilstvo. Z njimi želi predvsem ohromiti preiskave vrste močno spornih praks svoje stranke SDS, po drugi strani pa naščuvati organe pregona nad svoje nasprotnike. Ko so protestniki, ki so jih na ulice prignale sporne nabave mask, zapostavljanje oskrbovancev domov za ostarele med epidemijo covid-19, brezobzirno politično kadrovanje, uničevanje kulture in podrejanje medijev, na transparentih pozivali »Smrt janšizmu!«, je Janša od generalnega državnega tožilca Draga Škete gladko zahteval njihov pregon. »Zaradi očitnega zanemarjanja svoje zakonske vloge ste odgovorni za stopnjevanje spodbujanja k nasilju, s tem pa prevzemate tudi neposredno odgovornost za posledice, ki jih organizirane grožnje s smrtjo, javno podpiranje takšnega početja ter pasivnost pristojnih organov slej ko prej prinesejo. Za vsako morebitno žrtev organiziranih groženj boste neposredno odgovorni,« je Janša žugal Šketi v pismu, ki mu ga je poslal 19. junija.

Spet je šlo za grobo kršitev demokratičnih načel. Četudi so pravniki iz kroga SDS hiteli dokazovati, da premierov poskus discipliniranja prvega tožilca ni v nasprotju z ustavo, ker da je tožilstvo del izvršilne oblasti, je resnica drugačna. Iz 135. in 136. člena ustave namreč izhaja, da ima državno tožilstvo poseben položaj, ločen od ostalih vladnih institucij. »Ta dopis je po mojem mnenju zelo problematičen,« ocenjuje Rajko Pirnat, profesor ustavnega prava na ljubljanski Pravni fakulteti in eden od avtorjev slovenske ustave. »Čeprav je ustavno sodišče pred časom odločilo, da so tožilci del izvršilne veje, imam glede tega pomisleke. S tem, ko skuša določen vladni funkcionar vplivati na delo tožilstva, sam po sebi vpliva na politiko pregona – to pa ni pristojnost vlade.«

Državni tožilci niso navadni uradniki, ki bi jih drugi funkcionarji lahko kar tako klicali na odgovornost, in generalni tožilec ni nekdo, ki bi ga Janez Janša lahko javno okaral kot neposlušnega otročaja. Glede na dolgoletno prakso SDS in njenega predsednika je lahko kvečjemu obratno. Kakor sodniki so zato tudi tožilci dali jasno vedeti, da je Janšev pritisk na Šketo vse prej kot nedolžen, saj »se s sklicevanjem na neposredno odgovornost od njega pričakuje postopanje v nasprotju z zakonskimi pooblastili oziroma v nasprotju s sistemsko ureditvijo državnega tožilstva v RS, ki bi v svoji posledici pomenilo nedopusten poseg v neodvisnost in samostojnost državnih tožilcev«.

Svoboda naroda

Janševa strategija je prozorna. Če bo Janša dosegel, da si sodniki in tožilci iz strahu pred sankcijami, izgubo službe ali celo fizičnim obračunom ne bodo upali več delovati po črki zakona in vesti, temveč bodo pazili predvsem, da se ne zamerijo vsemogočni SDS in njenemu voditelju, bo s tem odpravil tudi zadnje ovire za morebitno nebrzdano kopičenje moči, vpliva in bogastva. Obenem pa bo lahko izkoristil ponižano pravosodje za obračune z vsakomer, ki se mu bo postavil po robu. Kdor misli, da si aktualni premier ne bi drznil zaiti tako daleč, naj pogleda, kaj so iz sodne veje naredili njegovi vzorniki na Madžarskem in Poljskem; Janšev dobri prijatelj Viktor Orbán je denimo oblikoval kar paralelni sodni sistem, v katerem o imenovanjih in napredovanjih sodnikov odloča njegov minister za pravosodje. To je sistem, v katerem vse veje oblasti poganjajo izključno iz telesa tistega, ki vodi vlado. Z eno besedo: diktatura.

Pozivi h kaznovanju dejansko povsem miroljubnih protestnikov razkrivajo, kako globoko mrzka je v resnici Janši demokracija. Protesti, s katerimi mu ljudstvo sedaj množično izreka nezaupnico, so najbolj neposreden izraz ljudske volje – zato vse bolj opazno nervozni Janša v njih upravičeno prepoznava grožnjo svoji doktrini. To doktrino so protestniki, ki se zbirajo pred parlamentom, učinkovito povzeli z besedo »janšizem«, čeprav bi lahko mirno uporabili tudi izraz »totalitarizem«, ali »avtokracija«, ali »makiavelizem«, glede na izkušnje iz polpretekle zgodovine pa verjetno še kaj ostrejšega. Do tega imajo kot državljani in državljanke republike Slovenije vso pravico, saj jim 39. člen ustave zagotavlja svobodo izražanja. S tem, ko nanje ščuva državno tožilstvo, jim Janša krši to svobodo. Sočasno pa se sam sklicuje nanjo, kadar s svojimi podporniki in spletnimi troli zastruplja javni prostor z žaljivkami o »odsluženih prostitutkah«, »zombijih«, ljudožercih«, »opankarjih«, »komunajzarjih«, »plačancih«, »krivosodju« in »izrojenih umetnikih.«

Kakor v primeru sodnika Radonjića se tudi tukaj nazorno vidi dvojna morala: kadar veljavni predpisi in njihovi varuhi ščitijo škodljivo početje janšistične politike, so postavljeni na piedestal. Ko pa si drznejo omejevati desničarsko nestrpnost in pohlep, so razglašeni za zaroto in sovražnike naroda. Janševo vztrajno ponavljanje besede »odgovornost« v pismu tožilcu Šketi je grobo zavajanje – ne, za morebitno stopnjevanje protestniškega nasilja ne bo odgovoren generalni državni tožilec, temveč bo to morebitna posledica stopnjevanja sistemskega nasilja, ki ga nad celotno državo izvaja Janševa oblast. Ljudje ne hodijo na ulice, ker bi si to posebej želeli ali ker nimajo pametnejšega dela; na ulice gredo, ker Janez Janša v vlogi predsednika vlade krši njihovo dostojanstvo, vse bolj pa posega tudi v njihove temeljne pravice.

Norci na čelu azila

Seveda je ob sodnikih in tožilcih morala na vrsto za nedopustne pritiske priti tudi tretja skupina javnih uslužbencev, ki je Janši še posebej zoprna vsaj iz časov Depale vasi – policisti. Pri čemer se je za najbolj fanatičnega izvrševalca janšistične politike podrejanja neodvisnih institucij izkazal minister za notranje zadeve, nekdanji direktor televizije Nova24 Aleš Hojs. Ta je nemudoma zamenjal celoten vrh policije in na ključne položaje postavil vojščake SDS. Konec julija pa je izdal usmeritve, v katerih je od generalnega direktorja policije terjal revizijo skrbno izbranih predkazenskih postopkov, ki močno zanimajo stranko SDS. Gre za primere, v katerih si Janša obeta pomembne zmage proti svojim bolj ali manj namišljenim nasprotnikom, s kopanjem po kriminalističnih mapah pa naj bi mu Hojs priskrbel umazane podrobnosti iz kampanje proti njim. Več o političnem podrejanju policije si lahko preberete v okvirčku. Tu pa poudarimo, da je Hojs jasno razkril svoje in Janševe težnje, ko je konec junija nepreklicno odstopil, ker ni zmogel zaustaviti kriminalističnih preiskav preplačanih nabav zaščitne in medicinske opreme med epidemijo covid-19.

Te preiskave so vladi nataknile zanko okoli vratu in Hojsova naloga je bila, da jo sname. Ko je ugotovil, da »mi pooblastila ministra za notranje zadeve ne omogočajo neposrednega vpliva ali vmešavanja v delo NPU ali kogarkoli na policiji«, je odstopil. Torej ne zato, ker bi kriminalisti slabo opravljali svoje delo; ne zato, ker so podplačani in preobremenjeni; ne zato, ker bi bil sam kot minister tarča groženj zaradi svoje pokončnosti in nepopustljivosti – vse to bi bili legitimni razlogi, zaradi katerih bi dober minister obupal nad svojim položajem. Aleš Hojs je odstopil, ker ni mogel zlomiti NPU »ali kogarkoli na policiji«. Nakar si je premislil in sedaj spet s polno vnemo uresničuje poslanstvo, ki mu ga je zaupal Janez Janša. Ta je kot njegov nadrejeni odgovoren za ministrovo lomastenje po policiji. Če bi si predsednik vlade želel resnično zagotoviti neodvisnost delovanja kriminalistov in zaščititi pravno državo, kakor ves čas zatrjuje, bi Aleša Hojsa že zdavnaj zamenjal.

Če so težava pravila, jih spremenijo

Še več, če bi Janez Janša dejansko verjel v to, kar pridiga svojim privržencem – v svobodo izražanja mnenj, delujočo pravno državo, apolitičnost institucij in gospodarstva, v ustavo in demokracijo –, bi že včeraj sam od sebe odstopil kot predsednik vlade. Namesto tega se krčevito oklepa oblasti, napada nosilce drugačnih mnenj in vse bolj agresivno širi svoj vpliv na polja, ki so bila še vse do njegovega vnovičnega prihoda na čelo vlade nedotakljiva. Ko gre za moč, je Janša skuša nagrabiti, kolikor je more; ko gre za odgovornost, jo potiska k vsem drugim, razen k sebi. Mej, ki mu jih postavlja zakonodaja, ne namerava spoštovati – kadar pritiski in grožnje s čistkami ne zaležejo, njegova vlada napiše nove zakone po svoji meri.

Tako bo v želji, da si poleg ustavno določenih treh vej oblasti podredi še neformalno četrto vejo, medije, vlada spremenila trojico ključnih predpisov na tem področju – zakon o RTV Slovenija, o STA in o medijih. Tako bo Janša uresničil sanje o pokoritvi nacionalne radiotelevizije, ki jih je izrazila že njegova prva vlada pred petnajstimi leti; RTV bo odvzel življenjsko pomembna finančna sredstva in jo povsem podredil političnemu kadrovanju. Pa čeprav pristojni zakon črno na belem določa, da mora vlada nacionalki kvečjemu zagotoviti dodaten denar, ne pa jo stiskati za vrat. In čeprav bi morala biti javna radiotelevizija povsem zaščitena pred političnim kadrovanjem, kot je nedavno potrdilo upravno sodišče, ki je razveljavilo imenovanje treh vidnih Janševih podpornikov v nadzorni svet RTV. »V kolikor bodo predlagane zakonske spremembe dejansko sprejete, bo to precej zaskrbljujoče,« opozarja pravnik Ciril Ribičič, ki je prav tako sodeloval pri pisanju slovenske ustave. »Potem bi lahko govorili o resnih kršitvah vsaj pristojnega zakona in statuta RTV. Ne nazadnje pa je tudi ustavno sodišče v preteklosti že vsaj dvakrat potrdilo, da vlada ne sme zmanjševati obsega financiranja javne radiotelevizije.«

Kakor sodstvo, tožilstvo in policija ima tudi nacionalka posebno poslanstvo, ki je v nasprotju z osebnimi ambicijami Janeza Janše; to poslanstvo je zagotavljanje z ustavo zagotovljene svobode izražanja različnih mnenj, saj opravlja »javno službo z namenom zagotavljanja kulturnih, socialnih in demokratičnih potreb državljanov Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem«.

Slovenski Trump

Zaradi vsega tega sedaj stranka SD pripravlja ustavno obtožbo, po angleško »impeachment«, zoper Janeza Janšo. Njene vsebine še ne želijo razkriti, saj se še vedno spreminja; Janša s svojimi izpadi skoraj vsak teden zagotovi kakšno dodatno točko k dokumentu. Zato ni dvoma, da bo ta obtožba vsebinsko neprimerno bolje pripravljena od ustavnih obtožb, ki so bile vložene v preteklosti. Doslej je namreč ta instrument uporabljala izključno SDS, ki v boju proti svojim nasprotnikom izkorišča vsa sredstva, ki so ji na voljo – javne diskreditacije, lažne novice iz lažnih medijev, zavajanja, napade spletnih trolov, pobude lažne civilne družbe, zrežirane javne manifestacije, domoljubne komemoracije, potvarjanja zgodovine, demagoška poslanska vprašanja in pobude, politično motivirane parlamentarne preiskovalne komisije in serijske interpelacije. Z ustavnimi obtožbami pa je Janša doslej skušal rušiti že vrsto neprimerno manj spornih politikov, kot je sam.

Leta 1998 je skušal sprožiti »impeachment« proti Janezu Drnovšku zaradi sklenitve tajnega sporazuma z Izraelom – ki ga seveda ni bilo. V letu 2010 je SDS kršitev ustave obtožila predsednika republike Danila Türka. Ker je podelil državno odlikovanje nekdanjemu jugoslovanskemu obveščevalcu Tomažu Ertlu, ki je kot sekretar za notranje zadeve leta 1989 preprečil ljubljanski miting velikosrbskih nacionalistov in s tem verjetno tudi krvave spopade. Leta 2011 je SDS z ustavno obtožbo nagajala Miru Cerarju, ker je podelil dovoljenje za bivanje sirskemu beguncu Ahmadu Šamiju, lani jo je vložila proti Marjanu Šarcu, ker njegova vlada ni dovolj financirala katoliških zasebnih šol. Vsi ti očitki pa zbledijo v primerjavi z argumenti, ki bi jih sedaj lahko našteli v prid ustavni obtožbi zoper Janeza Janšo.

Malo verjetno je, da bo ustavna obtožba dejansko doživela epilog. A kot kaže primer Janševega vzornika Donalda Trumpa – če »impeachment« ne uspe, še ne pomeni, da ne bi moral uspeti.

Samostojna Slovenija še ni imela premiera, ki bi dal tako malo na njeno demokratično ureditev in tako dosti nase. Nobeden izmed slovenskih državnikov doslej ni tako drastično zbijal ravni javne razprave, s tolikšno odločnostjo zatiral kritičnih mnenj in s tolikšnim sovraštvom pozival k obračunu z drugače mislečimi. Nihče ni tako brezobzirno pritiskal na sodstvo, tožilstvo, policijo in medije. Nihče ni bil tako željan oblasti kot Janez Janša in nikomur ni bila ustava bolj na poti, kot je sedaj njemu. Bo to zadostovalo, da bo predlog ustavne obtožbe v državnem zboru prvič v zgodovini zbral potrebnih 46 glasov podpore in šel v obravnavo na ustavno sodišče, ki bi nato razsojalo o Janševi razrešitvi? Skrajno težko, meni Ciril Ribičič: »Ustavna obtožba ni politična gesta, temveč gre za svojevrstno obtožnico, o kateri nato sodi ustavno sodišče. Zato mora biti zelo tehtna in ustrezno argumentirana, kar pa se doslej še ni zgodilo. Vprašanje je, ali je tudi sedaj seštevek očitanih kršitev zadosten, da bi prepričal ustavno sodišče v tako drastično potezo, kot je odvzem mandata predsedniku vlade. Opozicija bi morala dobro pretehtati, kakšne so njene možnosti za uspeh; če drevo le simbolično streseš, boš tistega, ki sedi v krošnji, zgolj pripravil do tega, da se bo še bolj krčevito oprijel vej.«

Enako malo verjetna je tudi konstruktivna nezaupnica vladi, saj je zanjo potreben isti kvorum glasov. V sedanji sestavi je parlament v pomembni meri polje uresničevanja interesov posameznikov in posameznic, ki skušajo kakor Janša na vse kriplje odložiti uresničitev večinske ljudske volje in si zagotoviti še nekaj časa pri koritu. Parlament je pač izpostava posredniške demokracije z vsemi njenimi prednostmi in slabostmi. Lep prikaz takšnega stanja je »impeachment« ameriškega predsednika Donalda Trumpa, velikega vzornika Janeza Janše, ki je brez večjih pretresov preživel poskus odstavitve izključno zaradi političnih konstalacij v senatu. Pa vendar le malokdo lahko dvomi, da je Trump bržkone najmanj sposoben in najbolj nevaren med vsemi dosedanjimi ameriškimi predsedniki. Drugače povedano: tudi če ustavna obtožba zoper nekega politika zaradi različnih okoliščin ne doživi epiloga, ne pomeni, da vzroki zanjo niso utemeljeni. Ključno upanje za odpravo teh vzrokov je neposredna demokracija, ki se izraža s protesti, ki tako zelo skrbijo Janeza Janšo. Demokracija je oblast od ljudi in za ljudi in ljudstvo je tisto, ki lahko vedno znova določi meje te oblasti – ali pa jo celo odvzame.