Referendum o vojski, da ali ne?

Na podlagi koalicijskega predloga zakona o zagotavljanju sredstev za naložbe v Slovensko vojsko bi do leta 2026 potrošili 408 milijonov evrov za oklepnike, 128 milijonov evrov za nakup transportnega letala in dveh helikopterjev, 65 milijonov evrov za nakup protioklepnih raket in raket za zračno obrambo, 40 milijonov evrov za posodobljen radijski sistem ter še kakšnih 139 milijonov evrov za najrazličnejšo oborožitev in logistiko, skupaj 780 milijonov evrov.

Zakon še ni sprejet, zato je Levica ta teden v parlament vložila predlog za razpis posvetovalnega referenduma. Predlaga tole vprašanje: »Ali ste za to, da Državni zbor Republike Slovenije sprejeme Predlog zakona o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski v letih 2021 do 2026, na podlagi katerega bo Slovenija v naslednjih petih letih za nakupe orožja, vojne tehnike in druge investicije v vojsko porabila 780 milijonov evrov?«

Po zakonu o referendumu in ljudski iniciativi lahko državni zbor razpiše posvetovalni referendum, preden dokončno odloči o posameznem vprašanju, pri čemer ni vezan na izid referenduma – za to pa mora glasovati večina poslancev. V Levici torej v tej fazi potrebujejo podporo večine drugih strank. Obrambni minister Matej Tonin se je na referendumsko pobudo odzval z demagoškim zapisom na Twitterju, češ, končno bomo lahko razpravljali, ali sploh želimo imeti Slovensko vojsko, »ki bo z načrtovanimi investicijami med drugim zagotavljala tudi prevoze novorojenčkov …«

Dejansko je seveda verjetnost, da bodo v NSi ali v koaliciji potezo Levice podprli, pičla. Toda s tem se bitka še ne bo končala. Drugo priložnost bo Levica dobila, če in ko bo zakon sprejet. Če bo tako, bodo v stranki lahko začeli zbirati 40 tisoč podpisov za razpis zakonodajnega referenduma. No, tudi takrat je mogoče pričakovati še nove, razburljive manevre.

Sodeč po javnomnenjskih raziskavah je pri tem vprašanju javnost odločno na strani Levice. V nedavni Ninamedijini raziskavi je na vprašanje: »Minister Tonin je nedavno napovedal sprejetje zakona, s katerim bo Slovenija v prihodnjih šestih letih namenila 780 milijonov evrov za nakupe orožja. Ali podpirate te izdatke?« odklonilno odgovorilo kar 75,6 odstotka vprašanih. Zelo verjetno se bodo zagovorniki velikih vlaganj v vojsko poskušali referendumu izogniti drugače.

Najverjetneje se bodo obrnili na ustavno sodišče, češ da ni mogoče razpisati referenduma »o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države« – in zagovorniki naložb s Toninom na čelu trdijo, da bomo s temi 780 milijoni zagotovili preživetje Slovenske vojske. Poleg naštetih poti obstaja sicer še ena – da se sredstva vojski zagotovijo mimo parlamenta, s sklepom vlade ali prek sprejetega proračuna. V teh primerih referendum ni mogoč.

Vse to so sicer precej formalna vprašanja, temeljna težava, ki se iz leta v leto razrašča, pa je, da se profesionalizirana Slovenska vojska vse bolj oddaljuje od ljudi, ki tudi ne razumejo več, zakaj jo moramo pošiljati na misije v daljne države. Kratki stik med vojsko in demosom je v Sloveniji že precej očiten. V večini evropskih držav od Nemčije, Francije do Velike Britanije o napotitvi vojakov na misije nazadnje odloča parlament. V Sloveniji so mu to pristojnost pred desetletjem odvzeli.

Tonin in koalicija se motita, ko trdita, da so za preživetje Slovenske vojske nujno potrebne velike investicije. Kar Slovenska vojska nujno potrebuje, je širši politični in demokratični konsenz glede svoje prihodnosti. Zgolj metanje denarja v to vrečo brez dna z izvajanjem različnih formalnopravnih akrobacij, s katerimi politična elita vojaške odločitve že leta sprejema na tajnih sestankih Nata in se pri tem izgovarja na spoštovanje mednarodnih zavez, je pot, ki se bo enkrat morala končati.