Capone

za

Razpadanje.

O Alu Caponeu ve vsak tole: da ga niso zaprli zaradi vseh tistih pokolov in umorov, ki jih je osebno zagrešil ali naročil, temveč zaradi utaje davkov. Običajno so filmi o njem postavljeni v čas, preden ga dobijo in zaprejo – Trankov Capone pa je postavljen v čas, ko se že vrne iz ječe, kjer mu je začel sifilis razžirati možgane. Ko so ga ob koncu leta 1939 izpustili, je bil mentalno na ravni 7-letnega otroka. Tu ga vidimo na Floridi, v zadnjem letu življenja, ko je zdaj na ravni 14-letnega, zdaj 12-letnega, zdaj 10-letnega, zdaj 7-letnega otroka. Dneve preživlja v pižami, razpada, se igra z otroki, razpada, blazni, razpada, se prepira s sabo in ljudmi, ki jih je dal pobiti, se utaplja v inkontinenci, demenci in paranoji, razpada, halucinira, razpada, gnije – v plenicah. Koža mu kar odpada.

To je legenda, Al Capone, gangster, hrbtna stran kapitalizma, spektakel senilnosti, tipični ameriški produkt – in tipičnim ameriškim produktom se vedno zmeša. Lahko bi si dopisoval s Scorsesejevim Ircem, ki ga igra Robert De Niro. Caponea igra Tom Hardy – s karnevalsko, transformersko, brandovsko, denirovsko maničnostjo, s kakršno je v Bronsonu igral večnega jetnika, ki misli, da je Charles Bronson, in brata Kray v Legendi. Je pa njegova kreacija tudi dobra metafora samega Josha Tranka, režiserja tega filma, ki je pred leti meteorsko zablestel s Kroniko, potem pa s spektakularno marvelsko polomijo Fantastični štirje tako vrtoglavo propadel, da v Hollywoodu ni hotel več nihče slišati zanj in da bi lahko svojo kariero zložil v kuverto ter jo poslal Alu Caponeu. (Amazon Prime)