Tenet

Misija nemogoče.

Nabito polno kijevsko operno hišo ugrabijo teroristi (s plinskimi maskami!), v reševalni operaciji pa sodeluje tudi brezimni agent Cie (John David Washington), ki ga zajamejo in mučijo, a se s skrajnimi napori odreši tako, da z usti plane na cianidno kapsulo in jo požre. Stori natanko tisto, kot so ga učili: ne smejo te dobiti živega! Toda agent na svoje veliko presenečenje ne umre, ampak ugotovi, da so vsi živi in da je bila cianidna kapsula fejk – celotna »operacija« je bila le test. Ker se je izkazal, ga povežejo s tajno organizacijo Tenet in znanstvenico (Clémence Poésy), ki ga seznani s kroglami, s katerimi ni šale – zaradi obrnjene entropije ne letijo naprej, ampak skozi čas nazaj. Sled ga najprej odpelje do Priye Singh (Dimple Kapadia), indijske trgovke z orožjem, potem pa do ruskega tajkuna Andreja Satorja (Kenneth Branagh), ki pravi, da komunicira s prihodnostjo, in ki se hoče dokopati do plutonija, s katerim bi tej prihodnosti zagotovil prihodnost.

Tenet, lucidni, stilizirani, ledeno hladni 200-milijonski spektakel, ki naj bi rešil postpandemijske kinematografe, spominja na bondiado: tu je uvodna akcija, »teaser«, ki je le test (kot v bondiadi Nikoli ne reci nikoli več), tu je tajni agent (temnopolti James Bond, a brez smokinga in snobizma), tu je Q, ki mu predstavi nove gadgete, tu je diabolični blofeldski megaloman (z akcentom!), ki hoče – kot sodobni tehnološki tajkuni – obvladovati svet (in spremeniti zgodovino), tu je fatalna »girl« (Elizabeth Debicki), sicer Satorjeva zlorabljena žena, ki spominja na Saro Connor (»Rešiti moram svojega sina!«), tu je množica prevoznih sredstev in tu so mednarodne lokacije (Mumbaj, Oslo, Talin, Amalfijska obala, Vietnam, Rusija, London ipd.), na katerih se agent – v španoviji z drugimi Tenetovimi agenti, med katerimi je tudi flegmatični Neil (Robert Pattinson) – spopade z bizarnimi artefakti in algoritmi, obrnjeno entropijo, obrnjenimi ljudmi, obrnjenimi in neobrnjenimi verzijami samega sebe, obrnjeno naracijo, paradoksom starega očeta, vzporednimi svetovi, zajčjimi luknjami, obrnjeno apokalipso, kvantno vojno in drugimi efekti časovnega stroja, ki ga bodo – nekje v prihodnosti – šele izdelali, da bi lažje obrnili čim več časa in po možnosti ves svet. »Vsaka generacija se bori za svoje preživetje,« pravi Protagonist, ki ga nekje vmes posvarijo, naj nikar ne skuša vsega razumeti. Christopher Nolan, ki vedno rad zvija čas (Memento, Izvor, Medzvezdje ipd.), nam hoče vzeti sapo, zato ponuja avtomobile, ki vozijo naprej in hkrati nazaj, vetrnice, ki se hkrati vrtijo v obe smeri (tako palindromsko kot naslov Tenet), luknje, ki se pojavijo, še preden je izstreljena krogla, eksplozije, ki se vrtijo nazaj, krogle, ki jih »pogoltnejo« pištole, in kvantni puzzle, v katerem vedno manjka ravno dovolj koščkov, da ne vemo, kje smo in kaj je »normalnost«. Tenet, ki je za Izvor to, kar je bil Kazino za Dobre fante, je zelo trendovski film, idealen za somračni pandemijski čas, v katerem imamo občutek, da živimo naprej in nazaj – in da je virus, ki mu komaj sledimo, priletel iz prihodnosti. Tako kot Terminator v Terminatorju. In kot vemo, ni Terminator nič drugega kot čas, ki se zavrti hkrati nazaj in naprej. Čas te ne sme dobiti živega.