The Devil All the Time

zelo za

Videli boste Hudiča.

Film The Devil All the Time, ki si ga lahko ogledate na Netflixu, je videti tako, kot da je posnet po virtuoznem romanu Cormaca McCarthyja. Neogotski je – ruralen, zatohel, morbiden, krvav. Dogaja se v petdesetih in šestdesetih letih v dveh apalačijskih vukojebinah, polnih domačijskih, »avtentičnih« moških, ki se imajo za pridigarje. Willarda Russella (Bill Skarsgård) je to, da je v vojni – na Pacifiku – videl, kako so Japonci ameriškega vojaka pribili na križ, prelevilo v fundamentalista, njegov sin Arvin (Tom Holland) podeduje ta mentalni format, v mesto pride nov pridigar (Robert Pattinson), ultimativni šarlatan, še ekstremnejše »pridige« prakticira Roy Laferty (Harry Melling), sel »božjega gneva«, serijska morilca (Riley Keough & Jason Clarke), ki prežita na štoparje in druge »turiste«, pa sta prav tako neke vrste Božja sla. Vsi prežijo na grešnike in grešnice. Vsi so v večnem boju s Hudičem.

Neprestano se sklicujejo na Boga: nekateri pravijo, da so z njim v neposrednem stiku (kadar pač hočejo), drugi, da Bogu kar sami povedo, kaj naj naredi, spet tretji pa, da le izpolnjujejo božjo voljo – in da celo posedujejo božjo moč. »Ponovno vstani! Vrni se! Ponovno vstani,« vpije eden izmed njih, ki je ravno z izvijačem zaklal žensko. Nasilje se lepi na vero. V tej povesti o dveh mestih, Knockemstiffu (Ohio) in Coal Creeku (Zahodna Virginia), najdete tudi povsem navadne, »dobre« ljudi, ki pa vse razumejo kot Usodo, s čimer prikimavajo statusu quo, kar pomeni, da so voda na mlin tistim z božjim kompleksom. Nasilje se tu prenaša z vero – in vera z nasiljem. O tem nima nobenih iluzij ironični, vsevedni in vsevidni narator, »božji glas«, ki ga prispeva kar Donald Ray Pollock, avtor romana, po katerem je Antonio Campos, ki je nase opozoril že s filmi Afterschool, Simon Killer in Christine, posnel tole noir grotesko, ki se dogaja med dvema vojnama, drugo svetovno in vietnamsko, in v kateri se denar prelevi v svojo hrbtno stran – kri. (Netflix)