Film / Grenlandija: Poslednje zatočišče

zadržan

Angel je padel.

Malopridne sile spet napadejo in spet je vse odvisno od Gerarda Butlerja, le da tokrat ne napadejo Bele hiše, temveč Florido, Ameriko in svet. Še huje: globalni apokaliptični napadalec je brezoseben – kot virus. A ni virus, temveč komet. Njegovi »delčki« že gazijo človeštvo. Svet postaja ground zero, pa so rekli, da ga bo komet – pravijo mu Clarke – zgrešil. Jebeš znanost! Toda Butlerja, alias Johna Garrityja, inženirja, ne tajnega agenta, vendarle pokliče Bela hiša – izbran je bil, da ga z ostalimi srečnimi izbranci, z ostalimi »preživelimi«, evakuirajo in pošljejo na varno. Sami dobro veste, kam – prebrali ste naslov.

Ja, na Grenlandijo, ki pa je daleč. To je tako, kot bi rekli, da se bomo šli pred covidom-19 skrit na Grenlandijo. Tja v teh časih zlahka prideš – in tam te komaj čakajo. Pa še kaj! Butler, ki je od svoje družine ločen (sin ima za nameček še diabetes!), obtiči v psihozi mase – sredi paničnih in histeričnih množic, sredi egoističnega boja za preživetje, sredi divjanja zakona močnejšega, sredi noči sveta. Hočem reči: pot do Grenlandije je dolga, mučna, trnjava, polna bujne pirotehnike. Saj ste videli film 2012. Ni lahko biti izbranec. Komet pa misli resno. Smrtno resno. Kataklizmično resno. Še dobro, da je Hitler na Grenlandiji zgradil tiste bunkerje. Ljudje se morajo le zmeniti, kdo bo živel in kdo umrl. Grenlandija – ne ravno Melanholija – vzbuja nelagodje, saj več kot potegne na našo situacijo, no, na virus, ki je menda prišel zato, da bi zreduciral človeštvo in ustavil podnebne spremembe. Sranje je le, da se tega virusa ne vidi, da je torej vizualno tako neatraktiven – komet pa po drugi strani izgleda fantastično. Poudarek je na oranžni, ki bi se sijajno podala Trumpovi pričeski. Za oskarja.