Postaja ZOO štirideset let kasneje

Ljubljanska Cukrarna počasi dobiva novo podobo. Kjer so še pred nekaj leti na plesnivih razpadajočih tleh po kotih ob zasilnih ležiščih ležale injekcijske igle, danes polagajo svež beton. V zraku je vonj po novem, dan, ko bo stavba oživela v novi vlogi, ni več daleč. A kam so šli ljudje, ki so prej dobesedno živeli v teh prostorih? Varnih sob za narkomane v Ljubljani ni, ni niti nobenega drugega zatočišča zanje. Dovolj je stopiti na drugo stran. Prozorne brizgalke pri enem od temeljev Fabianijevega mostu ležijo kar vsevprek. Za večino »nevidni« uporabniki opiatov ves čas živijo med nami, že tako dolgo, da so nekateri med njimi že ostareli.

S koronsko krizo pa je populacija narkomanov postala vidna tudi drugje po glavnem mestu. Včasih so se gibali, skriti med meščani in predvsem turisti. Množice turistov so bile kulisa, ki je skrila narkomane pred našimi očmi, bili so manj vidni in opazni. Zdaj, ko je prestolnica bolj opustela, zlasti ob koncih tedna, pa so se v svojih stiskah in mizernem stanju pojavili tik pred našimi očmi. Skupinice so na Kongresnem trgu, pred parkirišči, pri trgovinah s podaljšanim delovnim časom, potrebščine, ki jih uporabljajo za vbrizgavanje mamil, pa skrivajo med kamni v kakih starih zidovih. Nikoli doslej niso bili tako vidni, nikoli doslej nismo imeli njihovega težavnega položaja tako neposredno pred očmi.

Vendar danes uporabniki opiatov niso več le mladi ljudje, ampak je med njimi tudi veliko priletnih in tistih srednjih let. Tako je po vsem svetu, še zlasti v zahodnih državah Evropske unije, kjer se je heroin prvič množično razširil v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Tisti, ki so ga prvič poskusili že takrat, danes štejejo več kot 50 let. Primernih programov za institucionalno podporo, prilagojeno starejšim uporabnikom, pri nas ni. V Evropskem centru za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami so to težavo zaznali že na prelomu tisočletja. V kratkem poročilu so leta 2008 napovedali, da se bodo s povečanjem števila starejših odraslih s težavami zaradi zlorabe nedovoljenih snovi pojavile nove in večje zahteve po zdravstvenih storitvah. »S staranjem se lahko pojavijo psihološke, socialne in zdravstvene težave, ki lahko pomenijo dejavnike tveganja za zlorabo snovi, hkrati pa se lahko te težave zaradi zlorabe snovi še povečajo.« Delež evidentiranih bolnikov, starih več kot 40 let, ki se zdravijo zaradi težav z opiati, se je samo od leta 2002 do 2005 več kot podvojil. Evropska agencija za droge iz Lizbone je leta 2010 opozorila, da je v Evropi povprečno eden od petih uporabnikov, ki so se začeli zdraviti leto prej, star 40 let ali več. »V nekaterih državah pa je delež teh blizu 30 odstotkom. To je precejšnje povečanje v primerjavi z obdobjem pred desetimi leti, ko v večini držav članic delež starejših uporabnikov, ki so se zdravili, ni presegel desetih odstotkov.« Tudi Nacionalni inštitut za javno zdravje v letopisu o rabi prepovedanih drog iz leta 2017 ugotavlja, da se je povprečna starost uporabnikov, prijavljenih na zdravljenje in obravnave, povezane z drogami, od leta 2008 zvišala za skoraj deset let. Povprečna starost je leta 2017 znašala od 35 do 39 let, v Obalno-kraški regiji 41 let.

Nekateri opozarjajo, da pri manjši umrljivosti uporabnikov in zviševanju njihove starosti ne smemo pozabiti, da bi se zaradi uvedbe programov, kot so varne sobe in predpisovanje heroina na recept, umrljivost utegnila še zmanjšati. Za zdaj se sicer zdi, da nobena od teh alternativnih metod ukvarjanja z uporabniki pri nas še nekaj časa ne bo zaživela. Na Mestni občini Ljubljana odgovarjajo, da vzpostavitvi varne sobe ne nasprotujejo, »trenutno pa vsi pogoji za njeno delovanje na državni ravni še niso ustrezno rešeni oziroma dogovorjeni«. Zagotovitev varne sobe za uživanje mamil v Ljubljani je bila tudi eden od predlogov lani pod vodstvom dr. Tonke Poplas Susič ustanovljene desetčlanske delovne skupine za čim celovitejše reševanje problematike nedovoljenih drog. Trenutno pa na občini sofinancirajo le preventivne in socialnovarstvene programe. Prvi so namenjeni predvsem mlajšim.

Celotna populacija uporabnikov heroina naj bi v Ljubljani štela približno 1500 oseb. Vsaj tako ocenjuje Borut Bah, predsednik Društva za zmanjševanje škode zaradi drog Stigma. Ker gre za populacijo, »ki se ne želi izpostavljati, ki je stigmatizirana,« je težko govoriti o točnem številu. Po ocenah Nacionalnega inštituta za javno zdravje pa je uporabnikov, ki v Sloveniji nedovoljene snovi uporabljajo tvegano, od osem do deset tisoč. Zdravljenje pri nas poteka na več načinov. Najbolj razširjena je metoda substitucije, pri kateri heroin zamenjajo z metadonom, buprenorfinom ali substitiolom. Ta zdravila naj bi imela podobne ali enake lastnosti kot heroin in drugi opioidi, navaja Bah. »Zdravila zavrejo ali zmanjšajo željo po opioidih ter blažijo odtegnitvene simptome, s čimer se preprečuje nastanek krize. S tem se zmanjša stopnja kriminala, uporabniki pa jemljejo substance, ki so znane in preverjene, zato zdravstvenih zapletov skoraj ni.«

Množice turistov so bile kulisa, ki je skrila narkomane pred našimi očmi, bili so manj vidni in opazni.

A kako pomagati tistim, ki tudi v starejši dobi ostanejo uporabniki opiatov? »V Sloveniji ne obstaja dom, ki bi bil namenjen samo starejšim uporabnikom drog. Obstajajo zavetišča. Opažamo pa, da ima vedno več uporabnikov drog hude zdravstvene težave, zato bi bilo nujno treba najti odgovor nanje. Populacija uporabnikov heroina se stara, nekateri so stari blizu 60 let. Številni med njimi so uporabniki drog že več kot 30 let, v pozni fazi okužbe s hepatitisom C. Nekateri težko dostopajo do zdravnikov, zato bi bilo nujno (po zgledu nekaterih tujih držav) zagotoviti okrepljeno zdravstveno službo za to populacijo. V Stigmi imamo zdaj zaposleno eno medicinsko sestro, po našem mnenju bi bilo nujno zaposliti tudi zdravnika, ki bi delal na terenu.« Evropska agencija med starejšimi uporabniki podrobneje ugotavlja še visoko stopnjo brezposelnosti in družbene osame: »Trpijo pa tudi zaradi kroničnih telesnih in psihosocialnih posledic dolgotrajne uporabe drog (na primer bolezni jeter, obolenja zaradi prevelikih odmerkov, depresije). Pogoste so težave, povezane z alkoholom in tobakom. Ker je proces staranja pri starejših uporabnikih drog pospešen, lahko uporabnik že pred 40. letom starosti potrebuje stopnjo oskrbe, ki jo po navadi povezujemo z osebami, starimi 60 let.« Sedanje storitve zdravljenja so navadno prilagojene mlajšim uporabnikom, poleg tega »zdravstveno osebje morda ni seznanjeno s težavami, ki jih imajo starejši uporabniki drog, ali pa se ne zna spopasti z zdravstvenimi in socialnimi spremembami pri njih, ki so naravno povezane s staranjem, kot so zmanjšana mobilnost, bolezni srca in ožilja.«

Skupna pobuda domačih nevladnih organizacij je na Preventivni platformi objavila, da bo »potreba po zagotavljanju paliativne nege za na smrt bolne uporabnike drog odprla posebna vprašanja in pomeni velik izziv za zdravstvene delavce in službe. Malo je namreč znanega, kako kar najbolje zadovoljiti potrebe teh ljudi.« Opozarjajo tudi, da so kljub rednim stikom z zdravstvenimi delavci mogoče pomote ali površno diagnosticiranje bolezni, s katerim se bodo morali starejši spoprijeti. »Številni zdravniki namreč niso usposobljeni za obravnavo takšnih bolnikov in tudi merila za diagnosticiranje odvisnosti in zasvojenosti pri starejših odraslih niso vedno zadovoljiva.« Upoštevati je treba še pridružene motnje, kot so pešanje kognitivnih funkcij, nemir in zmedenost, ki so lahko zgolj posledice rabe nedovoljenih snovi. Potem je tu še posebnost poznih začetnikov, ki imajo lahko manj značilnosti odvisnosti ali so te pri njih drugačne. »Poleg tega starejši odrasli včasih nočejo priznati tovrstnih težav zaradi stigme, povezane z njimi.« Terapevtska vprašanja v zvezi s starejšimi uporabniki nedovoljenih snovi so zato slabo razumljena, čeprav starejši bolniki pri zdravljenju dosegajo enake ali boljše rezultate od mladih odraslih.

Delež evidentiranih bolnikov, starih več kot 40 let, ki se zdravijo zaradi težav z opiati, se je samo od leta 2002 do 2005 več kot podvojil.

V Nacionalnem programu na področju prepovedanih drog 2014–2020 so že ob sprejetju zapisali, da je eden od ciljev resolucije »razviti specifične programe za posebej ranljive skupine: mlajše mladoletnike, uporabnike drog s pridruženo duševno motnjo, starejše uporabnike drog, starše uporabnikov drog in druge«. Čeprav se piše že leto 2020, niso ničesar ukrenili niti glede druge ugotovitve, ki se glasi: »V zadnjem času še posebej narašča potreba po specializiranih zavetiščih za starejše brezdomne uporabnike drog.«

Potreba bo verjetno še naprej naraščala. Tabuiziranje problematike pa težav ne bo rešilo. Danes ostareli in opešani uporabniki drog postajajo opazna značilnost slovenske prestolnice. Z ulic jih ne moremo preganjati, lahko jim začnemo samo sistematično pomagati.