Izbris opomina na norost?

V gradu Cmurek na Tratah v obmejni občini Šentilj, ki sodi med najstarejše in največje gradove v Sloveniji, je od leta 1956 deloval Zavod za duševno in živčno bolne. Leta 2004 ga je država zaprla zaradi spoznanja, da takšne ustanove niso primerne za bivanje. »To je bil prvi primer razpustitve velike ustanove v Sloveniji,« pravi dr. Sonja Bezjak, direktorica zavoda Muzej norosti Trate, katerega prostovoljci so prostore nekdanjega zavoda preuredili v muzej, kraj opominjanja na neprijetno dediščino. A zdaj želi ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti grad prodati, neuradno avstrijskemu kupcu.

Formalni upravljavec gradu Cmurek je javni zavod Hrastovec, katerega dejavnost – institucionalno varstvo odraslih – sodi v pristojnost ministrstva za delo. To ministrstvo, ki ga vodita minister iz NSi Janez Cigler Kralj in državni sekretar Cveto Uršič, je 1. septembra sklicalo sestanek o prodaji gradu. Ključna zamisel je bila prepričati župana Šentilja, da od občinskega sveta čim prej pridobi soglasje za prodajo tega kulturnega spomenika lokalnega pomena – tudi z utemeljitvijo, da naj bi jo zahtevalo računsko sodišče, kar sicer ne drži. Zakaj ministrstvo na sestanek ni povabilo ekipe Muzeja norosti Trate, ki grad od leta 2013 ohranja pri življenju s programom in nujnim vzdrževanjem in je na mednarodnih razpisih nedavno zagotovila denar za krepitev dejavnosti, na ministrstvu ne pojasnjujejo. Tak odnos zbuja začudenje zlasti, ker so omenjeni sestanek izpeljali po tem, ko je bil za 4. september že dogovorjen skupni sestanek v Muzeju norosti Trate – a se ga nato ni udeležil nihče z ministrstva.

Da vodilni predstavniki ministrstva z gradom nimajo stika, je razvidno iz odgovora, češ da je ta od leta 2004 »prazen in kot nepremičnina bremeni upravljavca«. Dejansko pa na gradu poteka program, na ogled je šest stalnih razstav. Osrednja, Neskončne Trate norosti, je nazoren dokument razmer v letih 1956–2004, ko sta bila grad in v njem delujoči zavod za večino oskrbovancev končna, vseživljenjska postaja. O tem pričajo razstavljeni kovčki, s katerimi so prišli in nikoli odšli, pripomočki za discipliniranje, pisma, obleke, ki so bile vse namenjene vsem, posodice za zdravila. V belih grajskih sobah z visokimi stropi je v nekaterih letih hkrati živelo tudi 400 odraslih z različnimi težavami, ki so se reševale enotno – z obsodbo na grad nad reko Muro s pogledom na Avstrijo. »Za zaprtje enote leta 2004 sta bila zaslužna zlasti dr. Vito Flaker s Fakultete za socialno delo, takratni strokovni vodja zavoda Hrastovec, in takratni minister za delo dr. Vlado Dimovski,« pravi sociologinja dr. Bezjakova. Ob zaprtju leta 2004 so varovance s Trat preselili v manjše, za bivanje primernejše enote.

Kakšen manever z gradom Cmurek zdaj izvajajo na ministrstvu Ciglerja Kralja, ni jasno. Na trditve, da naj bi imeli kupca iz Avstrije, se ne odzivajo. To skrbi lokalno skupnost: bo grad postal hotel, kazino ali bo propadal v zasebni lasti? Veljavni zakon o varstvu kulturne dediščine varovalk ne zagotavlja. Da bo kupec imel proste roke, potrjujejo tudi na ministrstvu za kulturo: veljavni akti zahtevajo ohranitev fizičnih lastnosti spomenika, ne postavljajo pa zahtev glede namembnosti.

Da zasebni kupec iz Avstrije ni nujno rešitelj gradu iz 12. stoletja, opozarja gradoslovec dr. Igor Sapač. Svari zlasti pred kupci s špekulantskimi nameni ali takimi, ki se s cenenimi kozmetičnimi posegi promovirajo kot rešitelji stavb. »Ti vselej povzročijo bistveno več škode kot koristi. Poučna primera sta grad Podčetrtek in dvorec Jelšingrad, ki ju je občina leta 1989 prodala zasebnima lastnikoma, danes pa razpadata.« Primer slabega ravnanja je tudi dvorec Slivnica pri Mariboru, ki ga je ministrstvo za izobraževanje leta 2016 prodalo ruskemu državljanu brez obveznosti vzdrževanja ali obnove. Seveda obstajajo tudi pozitivni primeri zasebnega lastništva, na primer grad Mirna in dvorec Smlednik, a njihova težava je možnost hitrih sprememb. In grad Cmurek? »Zaradi kulturnozgodovinskega pomena in strateške lege bi ga bilo smiselno ohraniti v državni lasti in ga revitalizirati kot grad Rajhenburg pri Krškem: to je odpreti za javnost, razvijati vsebine ter vzporedno opravljati vzdrževanje in obnovo. V trenutnih razmerah ni smiselno razmišljati o večmilijonski celoviti prenovi, ki sama ni jamstvo za revitalizacijo,« pravi dr. Sapač.

V katero smer se bo razvijala zgodba gradu Cmurek, ostaja odvisno zlasti od vlade. Občina Šentilj je preprečila ekspresno prodajo, župan Štefan Žvab je prejšnji teden glasovanje o njej umaknil z dnevnega reda. Z ministrstva za kulturo je namreč dobil zagotovilo, da bo spremenjeni zakon o varstvu kulturne dediščine omogočil oddajo stavbe v najem s priznanjem vložka za vzdrževanje. To si želijo v Muzeju norosti Trate.

Če je vlada nedavno brez težav našla 400 tisoč evrov za Park vojaške zgodovine, bi morala vsaj premisliti o neizbrisu opomina, kako je naša družba ravnala z ranljivimi. Zagotovo bi od ogleda Muzeja norosti Trate osnovnošolci odnesli veliko več kot od ogleda strojev za ubijanje.