Grega Repovž

Grega Repovž

2. 10. 2020  |  Mladina 40  |  Uvodnik

Težko, ne pa nemogoče

Slovenska opozicija se je pretekli teden nenavadno odzvala na pozive, da je morda čas, da uredi svoje vrste, da neha medsebojno obračunavati in ugotovi, ali je zmožna pred volitvami ustaviti spreminjanje Slovenije v malo Madžarsko z enim voždom in eno politično stranko s sateliti, z omejeno medijsko svobodo, s strankarsko upravljanim gospodarstvom itd.

Poglejmo te odzive. Bivši premier in predsednik LMŠ Marjan Šarec je prišel do presenetljivega sklepa, da je najbolj logično, da bi morebitno vlado – pri čemer ni niti obrisov kakšne prihodnje večine – kot kandidat za premiera sestavljal kar on sam, češ da ima za sabo največ poslancev. To je zelo neresen odziv, zelo daleč od realnih razmer. Šarec je svojo priložnost biti premier zavozil, zato mu je res nihče ne želi ponuditi še enkrat. Odstopil je neumno, in to danes ve tudi sam. Čeprav mu je uspelo sestaviti vlado, ne vlade ne koalicije ni znal voditi, ampak je sam raztapljal vezno tkivo, bil je slab voditelj. A ne le to: položaj njegove stranke na političnem barometru je danes zgolj posledica šibkosti vseh drugih opozicijskih strank. Še več: tudi prihodnost njegove stranke je zelo neobetavna. Preprosto, Šarca bo politično na naslednjih volitvah izbrisal neki novi šarec, ki se bo na političnem prizorišču pojavil tako, kot se je on – in mu v trenutku odnesel večino volivcev, tako kot jih je on odnesel Miru Cerarju in SMC, Cerar in SMC Alenki Bratušek oziroma temu, kar je ostalo od Pozitivne Slovenije po razhodu z Jankovićem – ta pa je glasove pobral Zaresu in LDS. Čas bi bil, da začne Šarec svoj položaj presojati vsaj malo bolj realistično.

A tisti, ki kalkulira preoptimistično, ni le Šarec. Podobno velja za Levico in Luko Mesca. Tudi za Levico lahko napišemo, da se niti približno ne zaveda, da je z razhodom s koalicijo LMŠ, SD, SMC, DeSUS in SAB za dolgo izgubila verodostojnost v očeh volivcev – preprosto se je izkazala za slabo volilno izbiro, saj se nanjo ni mogoče zanesti, da je zmožna modrega delovanja za stabilnost družbe. V očeh volivcev sta Janšo na oblast pripeljali Levica in LMŠ, pa čeprav se je Počivalšek dejansko ves čas pogovarjal z njim o sodelovanju, a brez nepremišljene igre Levice in Šarčeve slabe politične presoje Janša ne bi prišel na oblast, vsaj tako zlahka ne. Levica je zato izgubila medijsko podporo, na to stranko se ni mogoče zanesti, s tem, ko je »pomagala« Janši na oblast, pa je izgubila tudi zaupanje intelektualcev. Prihod nečesa novega bo uničujoč tudi zanjo. In to novo bo prišlo.

V malce boljšem položaju je SD, a ne zares. Na volitvah ne more računati na višjo podporo, kot jo dosega – ima sicer zvesto volilno telo, vendar izrazito starajoče se. Toda Tanja Fajon, ki se je tudi že ponudila za možno mandatarko, čeprav nima ne politične moči ne znanja, v tem trenutku ne deluje kot oseba, ki bi stranko lahko bistveno spremenila in repozicionirala v očeh volivcev.

Alenka Bratušek, se zdi, edina razmeroma realistično presoja svoje stanje in moč svoje stranke, ne ponuja se torej za premierko, kar je v tej združbi že kar napredno.

A da bi sploh lahko prišlo do kakršnegakoli premika v političnem prostoru, se mora premik zgoditi drugje. Namreč v SMC in DeSUS. Od teh dveh strank v pol leta razen poslanskih in ministrskih mest ni ostalo tako rekoč nič. Kadrovsko sta zdaj obe izrazito šibki, nobena nima niti enega resnega prvokategornika več. DeSUS morda še lahko preživi, SMC kot samostojna stranka nima prihodnosti – in to vedo tudi njeni poslanci.

Ko torej kdorkoli govori o novi koaliciji, bi moral govoriti o konceptu, ki bi tema dvema strankama nakazal resno možnost, da se politično pobereta. Vsaj to v obeh že vedo, da se, dokler bodo v koaliciji z Janšo, ne morejo več pobrati. SMC lahko politično preživi le z novo formo, torej z družitvijo s kakšno drugo stranko ali več strankami. Pri čemer je razmislek o tem v tej stranki že obstajal, vendar ga je Šarec s svojo aroganco in nezmožnostjo dolgoročnejšega mišljenja zapravil.

Če torej združimo obe plati tega političnega kovanca, je edina resna možnost za morebiten poskus oblikovanja nove koalicije na eni strani kandidat za mandatarja, ki ne pripada nobeni izmed teh strank in je hkrati izjemno močna osebnost (izkušen nekdanji politik z javnim ugledom, saj jih ni veliko), na drugi pa proces, znotraj katerega bi se oblikovala nova politična stranka znotraj sedanjega sklica parlamenta. Lahko bi se na primer združile SMC, SAB in DeSUS, morda še kakšna stranka. To bi politični prostor popolnoma spremenilo, štetje pa bi se večidel začelo znova.

Se zdi to verjetno? Ne zelo, ta konstrukt je dokaj trhel, a je edina mogoča pot iz sedanjega položaja. In ko pravimo sedanji položaj, ne mislimo na koalicijo, ampak na to, da sedanja vlada pod vodstvom Janeza Janše kaže resne namene, da Slovenijo spremeni v malo Madžarsko oziroma še eno evropsko defektno, bolno demokracijo, kot se je izrazila podpredsednica evropske komisije Věra Jourová.

Kar smo navedli kot res težko izvedljivo, se je v slovenskem prostoru že zgodilo. Prav na tak način je vlado prevzel tehnokrat Janez Drnovšek. Tudi politične združitve, ki so strankam omogočile preživetje v novi formi, smo že videli. Tako so na primer preživeli SDZ, Zeleni in Socialistična stranka – z družitvijo z LDS. Pri čemer bi volivci te procese tudi danes nagradili, tako kot so jih na začetku devetdesetih let.

To je mogoče. Drugo pa je – pretežno brezupno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.