(Ne)zaupanje javnosti

Niso vse policije enake. Še zdaleč ne. Med njimi so velike razlike, čeprav na papirju povsod velja, da gre za tisti državni organ, ki varuje red, skrbi za javno varnost in je torej predvsem v službi ljudi. V številnih državah so policije nasilne, podkupljive, vzdržujejo neenakost, socialne razlike, zlorabljajo svojo represivno moč ... V Sloveniji ni tako, slovenska policija je počasi, a vztrajno v zadnjih desetletjih pridobivala zaupanje javnosti. V naprej posameznik doslej ni dvomil v njeno ravnanje, zgolj izjemoma. A to se zelo hitro spreminja.

Nesorazmerna represija

V zadnjega pol leta je policija storila marsikaj, kar načenja njeno legitimnost. Ogradila je Trg republike in s tem preprečila protivladni protest na tistem mestu, čeprav za to ni bilo upravičenega razloga. Šlo je za očitno nesorazmerno represivno dejanje, s katerim so se v nasprotju z ustavo omejevale ustavne pravice, kot recimo svoboda združevanja, javnega izražanja mnenja ter svoboda gibanja. Slednja je bila enako, če ne še bolj grobo omejena, ko je policija s tega istega tradicionalnega stičišča protestov proti oblasti, s silo odstranila ljudi, ki so se tam v znak protesta posedli in brali ustavo. Tudi za to policija ni imela upravičenega razloga – to ni bilo potrebno ali celo nujno z vidika javne varnosti. Dogodki poleg tega zelo spominjajo na aktualne policijske postopke zoper protestnike proti režimu v Belorusiji, nad katerimi se zgraža širša svetovna javnost.

Tako ograjevanje določenega dela javnih površin, kot tudi odnašanje ljudi z njih je seveda v določenih okoliščinah primeren policijski odziv, a seveda pod določenimi pogoji javne varnosti, reda in miru. Pod pogoji ogroženosti varnosti ljudi ali premoženja. Ti pogoji v tem primeru niso bili izpolnjeni. Prav tako policija nima zakonske podlage za legitimiranje, torej ugotavljanje istovetnosti državljanov v času protivladnih protestov. To početje pomeni zlorabo zakonskih pristojnosti za potrebe zastraševanja ljudi, kar so kot tako ocenili številni pravni strokovnjaki ter tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Policist mora imeti upravičen razlog za to, da človeka ustavi, mu tako začasno omeji gibanje ter od njega zahteva, da se identificira. Gibanje v bližini protestov ali udeležba na njih, ni tak razlog, so poudarili v uradu varuha.

Nezakonita represija

Policija je v zadnjem času izvedla tudi številne druge postopke zoper državljane, ki niso bili le že na prvi pogled nesorazmerni in protizakoniti ali protiustavni, pač pa so jih kot take razgalili tudi za to pristojni organi, recimo tožilstvo in sodišče. Zoper ljudi, ki so v rokah držali transparente s sloganom »Smrt janšizmu«, je najprej policija na tožilstvo vlagala kazenske ovadbe, češ, da gre za sovražni govor. To so počeli kljub temu, da dosedanja sodna, tožilska in posledično tudi policijska praksa to prepoveduje. Po tem, ko je to pričakovano potrdilo tudi tožilstvo in kazenske ovadbe zavrglo, pa so isto ravnanje opredelili celo kot grožnjo s smrtjo in ponovno vložili kazenske ovadbe. In ponovno od tožilstva dobili isti odziv, saj je tudi v tem primeru sodna praksa znana. Policija je torej v teh primerih vlagala kazenske ovadbe zoper državljane kljub temu, da je vedela, da ne gre za kazniva dejanja.

Nedavno je upravno sodišče razveljavilo odločbo o karanteni, ker je bilo z njo marsikaj narobe – tudi ali predvsem to, da ni vsebovala obravnave posameznikovih okoliščin in njegovih navedb, da izpolnjuje pogoje za eno od izjem in posledično neizdajo odločbe o karanteni. V sodni odločbi piše, da obmejni policisti niso želeli niti slišati, kaj jim je hotel posameznik povedati. Podobno gluha je policija za prošnje za azil, ki si jih želijo na meji vložiti tujci, a so preprosto prisilno vrnjeni na Hrvaško ali pa jim je omejeno gibanje in so nameščeni v center za tujce v Postojni. Prakso vračanja so kot nezakonito in v nasprotju z mednarodnim pravom obsodili mnogi, večkrat tudi varuh človekovih pravic. Omejevanje gibanja prosilcem za azil pa je kot nezakonito označilo celo sodišče. Doslej so namreč razveljavili več kot dve tretjini vseh izrečenih omejitev gibanja prosilcem za azil, saj v vseh teh primerih niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za izrek takšnega posega v človekove pravice.

Protizakonite policijske prakse zadnjih mesecev so obsodili številni pravni strokovnjaki, varuh človekovih pravic ter celo tožilstvo in sodišče.

Glede na vse to ne bi bilo nič čudnega, če bi se sčasoma v zakonitost ravnanja policije med državljani razvil upravičen vnaprejšnji dvom. In to ne glede na to ali gre za zgoraj opisane primere, ki so očitno protizakoniti ali druge policijske postopke. Zakaj policija, ki v določenih primerih ravna nezakonito, ne bi tudi v določenih drugih postopkih hodila po meji zakonitosti? Gre za dvom, ki je upravičen in ki gotovo načenja zaupanje javnosti v policijo.

(Ne)zaupanje

»Policija si je zaupanje javnosti pridobila predvsem v času pred in med osamosvojitveno vojno, kjer je bila eden izmed odločujočih faktorjev aktivne obrambe. Kasneje pa so ljudje vedno bolj zaupali policiji predvsem zaradi njene odprtosti in dejstvu, da so proti vsem (ne glede na politično barvo) ukrepali enako. In to je tisto, kar je bistveno. Načelo enakosti pomeni, da se pri ljudeh ne vzbuja dvoma, da bi bila policija v rokah določene politične opcije«, pojasnjuje nekdanji policist in predavatelj na fakulteti za varnostne vede dr. Miroslav Žaberl, ki dodaja, da je politika sicer vedno stremela k temu, da si podredi policijo. A prav zato obstajajo zakonske omejitve, ki zamejujejo vlado in pristojnega ministra pred neposrednim vplivom v operativno delovanje policije. »Seveda pa lahko pristojni minister preko svojih neformalnih zahtev oziroma pričakovanj (twitter) ali formalno izdanih usmeritev in obveznih navodil vpliva na delovanje in ’strogost’ policije, kar se izkazuje tudi v poslednjih pretiranih aktivnostih in to ni dobro.«

Da je bila slovenska policija ena od redkih policij v državah v tranziciji, ki je v času priprave na osamosvojitev in v času osamosvajanja države podpirala pričakovanja ljudi in jih tudi aktivno podprla, izpostavlja tudi predstojnik Katedre za policijsko dejavnost na fakulteti za varnostne vede dr. Branko Lobnikar. »Po osamosvojitvi so izvedli kup reform, da bi okrepili svojo legitimnost in se preoblikovali v servis zagotavljanja varnosti v demokratični družbi. V zadnjih treh desetletjih se je slovenska policija temeljito preoblikovala, razvila vse elemente mlade profesije in bila hkrati najbolj nadzorovan nadzorstveni organ v Sloveniji«, pojasnjuje Lobnikar in dodaja, da so »ljudje verjeli, da je slovenska policija zakonita, strokovna in da je njeno delo transparentno. Da je temu lahko bilo tako, je posledica strokovne avtonomnosti policije kot organa v sestavi MNZ in zavedanja vodstva policije, da predstavlja pomemben obrambni mejnik med zahtevami vsakokratne oblasti in zahtevami profesije«.

Lobnikar še opozarja, da so se v slabih dveh letih (pod prejšnjo, še posebej pa pod trenutno vlado) zgodile tri zamenjave vrha policije. Ob tem so se menjali po tekočem traku tudi ostali visoki policijski vodje, »v zadnjem času je na udaru vse operativno vodstvo Nacionalnega preiskovalnega urada. Politiki je uspelo obglaviti slovensko policijo in ji dopovedati, da je edina vrlina, ki jo spoštujejo slepa poslušnost. Ker pa je vlada tista, ki odloča, policisti zares ne morejo storiti ničesar, razen da z grozo opazujejo, kako se spreminja nekaj, kar so mukotrpno gradili zadnja tri desetletja«. Lobnikar ob tem dodatno poudarja, da za izgubo zaupanja v javnosti niso odgovorni policisti »zaradi svojega nestrokovnega, nezakonitega in netransparentnega delovanja, temveč politiki na oblasti, ki so jim partikularni politični interesi pomembnejši kot splošno blagostanje prebivalcev, ki izhaja tudi iz profesionalnega zagotavljanja njihove varnosti«.

Nekdanji kriminalist in uslužbenec protikorupcijske komisije mag. Bećir Kečanović pa meni, da se vsa ta leta, do izbruha covida-19 »na srečo še nismo srečali s tako kompleksno varnostno situacijo, v kateri bi bila pozornost ljudi in demokratične javnosti zaradi nevarnosti epidemije na eni strani ter izjemnih omejitev pravic in temeljnih svoboščin iz naslova ukrepov za preprečevanje širjenja okužbe tako intenzivno osredotočena na delovanje države in njenih represivnih organov, še posebej policije«. Slovenska policija po mnenju Kečanovića v tem, kar je delala pred covidom-19, še danes bistveno ne odstopa od standardov, zaradi katerih od nekdaj uživa razmeroma visoko zaupanje javnosti doma in v tujini:

»Ker je vlada tista, ki odloča, policisti zares ne morejo storiti ničesar, razen da z grozo opazujejo, kako se spreminja nekaj, kar so mukotrpno gradili zadnja tri desetletja.«
 - Dr. Branko Lobnikar

»Kar je našo policijo in ne samo policijo postavilo pred preizkušnjo demokratične javnosti, so posebne razmere, za katere očitno nima ustreznih orodij. V povezavi s tem je sistemski problem podnormiranost javne varnosti v policijski zakonodaji, na katerega tudi sam že dalj časa zaman opozarjam, gotovo med najbolj izstopajočimi težavami policije, še zlasti v posebnih, kriznih oz. izrednih razmerah. Primanjkljaj uporabnega, praktičnega znanja in učenja iz sodne prakse o večstranskem pomenu z ustavo določenega sistema javne varnosti, zlasti v posebnih razmerah militantne demokracije, vključno s tveganjem izjemno nevarne uporabe strelnega orožja in smrtonosne sile, pa je lahko za policiste in osebe v postopkih ter kršitve načela pravne države iz 2. člena ustave veliko bolj usoden kakor formalno pravne nepravilnosti.«

Miroslav Žaberl sicer še dodaja, da »ni mogoče na splošno pritrditi misli, da so sedaj vsi policijski postopki kontaminirani z domnevno nezakonitostjo«. To seveda drži, a količina policijskih ravnanj, ki pomenijo odklon od dosedanje prakse ravnanja in spominjajo na policijsko državo ter izjemno kratko časovno obdobje, v katerem se je pokazal trend naraščajoče represivnosti policije, ne morejo pomeniti dobrih obetov za v prihodnje. Sploh, ker se zaupanje javnosti v ravnanje represivnega organa vedno skrha zelo hitro, njegova (ponovna) vzpostavitev pa je dolgotrajen proces. Še posebej zato, ker je malokatera politika dovolj »razsvetljena«, da bi se odločno in v popolnosti odrekla nadaljnji uporabi oziroma zlorabi policije za potrebe krepitve oblasti.