The Boys in the Band

za +

Politika notranje homofobije.

William Wyler je leta 1961, dve leti po Ben-Huru, posnel Obrekovanje (The Children’s Hour), kontroverzni film s happy endom: neka deklica dve učiteljici, Karen (Audrey Hepburn) in Martho (Shirley MacLaine), obtoži, da sta lezbijki. To naj bi bilo le obrekovanje (deklica se jima hoče le maščevati ipd.), a se izkaže, da je Martha res lezbijka – ker pa tega razkritja, tega pritiska in te »sramote« ne prenese, se na koncu obesi. Razumete, ne: sama si sodi! Prizna, da je grešila! Zato se »umakne«, s čimer Karen omogoči, da z možatim Jamesom Garnerjem zaživi »normalno« življenje.

Takšen je bil tedaj odnos do istospolno usmerjenih: treba jih je bilo kaznovati. V filmu Nenadoma, lani poleti (1959), posnetem po drami Tennesseeja Williamsa, se izkaže, da so Sebastiana, bratranca Elizabeth Taylor, v nekem španskem mestecu raztrgali in živega požrli fantje, ki jih je zapeljeval. Holivudska cenzura ni imela nič proti temu filmu, ker je »prikazoval grozote takšnega življenjskega sloga« in ker je bil ta »življenjski slog« na koncu strogo kaznovan. Ja, prav res – happy end. V Mački na vroči pločevinasti strehi (1958), prav tako posneti po Williamsovi drami, Elizabeth Taylor misli, da je Brick (Paul Newman), njen hladni, zapiti, apatični mož, v resnici gej, a se izkaže, da ni – happy end!

Gej je bil sprejemljiv le, če si je sodil sam, če so ga strogo kaznovali ali pa če se je izkazalo, da sploh ni gej, ampak heteroseksualec. To percepcijo istospolnosti je leta 1968 stresla in porušila off-broadwayska drama Fantje iz benda (The Boys in the Band), prava senzacija in prelomnica (več kot tisoč repriz!), ki jo je napisal Mart Crowley, dve leti kasneje pa jo je – z igralci (samimi geji), ki so nastopili v off-broadwayski predstavi – ekraniziral William Friedkin (ki je takoj zatem posnel Francosko zvezo in Izganjalca hudiča). Skupina gejev, starih prijateljev, se zbere na živahni, hedonistični rojstnodnevni zabavi, na katero pade tudi heteroseksualec, ki nima pojma, da je prijatelj, ki ga je tja povabil, gej, toda Fantje iz benda niso bežali ne pred učinki sovražnega okolja, ki ga ustvarjajo homofobija in demonizacije, ne pred lastnimi »sovražnimi« reakcijami na svoje gejevstvo. »Do smrti boš homoseksualec,« slišimo. Toda film se ni opravičeval, vsi geji preživijo, nihče ne umre, nihče ni »kaznovan«, za nobenega se ne izkaže, da ni gej – za edinega heteroseksualca med njimi se celo izkaže, da je morda gej. Film ni skrival, da geji živijo v tesnobi, represivnem okolju in nevarnosti (burni gejevski protest pred newyorškim barom Stonewall, odziv na policijsko nasilje nad gejevsko skupnostjo, se je zgodil leta 1969, med Crowleyjevo off-broadwaysko predstavo in Friedkinovim filmom), kot da bi slutil katastrofe, ki so čakale geje – aids, ki so ga razglašali za »gejevsko kugo« in »kazen božjo« (geji so si sami krivi!), je kasneje »požrl« tudi Kennetha Nelsona, Leonarda Freyja, Fredericka Combsa in Keitha Prenticea, zvezdnike tega filma.

Zdaj, 50 let po Friedkinovi verziji (in dve leti po broadwayski verziji), so kultni Fantje iz benda dobili novo filmsko verzijo, ki pa se drži Friedkinovega filma oz. Crowleyjevega scenarija (Crowley je lani umrl), tako da se zgodba ne dogaja danes, temveč leta 1968, tik pred Stonewallom, ko se gejevski, urbani, svetovljanski prijatelji, ki jih igrajo geji (Jim Parsons, Zachary Quinto, Matt Bomer, Robin de Jesús, Michael Benjamin Washington, Andrew Rannells, Tuc Watkins in Charlie Carver), dobijo na rojstnodnevni zabavi, na kateri naj bi se – v družbi nič hudega slutečega heteroseksualca (Brian Hutchison) – veselili in družili ter na samem, v stanovanju enega izmed njih (nekateri odvisni od alkohola, drugi od psihoanalize, tretji od mišic), slavili svoje »skrivno« življenje, toda sovražno okolje, pred katerim se skrijejo v tisto stanovanje, tudi njih same in njihove odnose prežge z dvomi, strahovi, nevrozami, obsedenostjo, cinizmom, antagonizmom, resentimentom in »notranjo« homofobijo. Njihovi verbalni spopadi izgledajo kot male psihodrame, ki jih do vrhunca požene karnevalska telefonska »igrica«, s katero skušajo testirati vzdržljivost svoje disidentske identitete – poklicati morajo nekdanje ljubljeno bitje in mu izpovedati ljubezen. Če si upajo. Svet, v katerem živijo, tako silovito in vztrajno poziva k sovraštvu in krutosti do gejev, da se tudi sami navzamejo sovraštva in krutosti do sebe. Iluzije se talijo kot sneg na soncu. Štikel Heat Wave – via Martha and the Vandellas – to tudi napove.

Zato ne preseneča, da eden izmed njih – v solzah – dahne: »Ko le ne bi tako zelo sovražili samih sebe.« In zato ne preseneča, da najslovitejše in najbrutalnejše replike iz originala – recimo »Pokaži mi srečnega homoseksualca, pa ti pokažem truplo geja«, ali »Do smrti boš homoseksualec« – preživijo. V zadnjih petdesetih letih se je veliko spremenilo, zato Mantellova verzija morda ne deluje tako agresivno in strupeno kot Friedkinova, toda pripadniki skupnosti LGBTQ se morajo še vedno nenehno zagovarjati. Od njih še vedno pričakujejo, da se bodo opravičili, da svoje identitete ne bodo »vsiljevali« in da se bodo samogetoizirali, samomarginalizirali in samoizključili, da bodo torej živeli »diskretno«, v svojih stanovanjih, v svojih »bendih«. Nova, niti malo pridigarska verzija Fantov iz benda na novem družbeno-političnem terenu ne bo naredila tega, kar je naredil original na tedanjem (čeprav se zaveda, da je potrebna nenehna mobilizacija), a vendar po malem deluje prav kot hommage temu, kar je naredil original. (Netflix)