Namesto da bi vlada ljudi mirila, jim raje grozi in sprejema nesmiselne ukrepe

Dr. Geoffrey Rose je bil eden najbolj vplivnih britanskih epidemiologov. Leta 1985 je v znanstvenem članku »Bolni posamezniki in bolne populacije« razvil tezo, da lahko veliko število ljudi z majhnim tveganjem povzroči več primerov bolezni kot majhno število ljudi, ki živijo tvegano. Ni torej pomembno le zdravljenje obolelih, pač pa tudi preventivno obnašanje širše populacije. Vsak posameznik nosi svoj delež odgovornosti za preprečevanje epidemij, in ta odgovornost je po svoje pomembnejša od zdravljenja posameznih primerov. Vprašanje, kot prepričljivo ponazori Rose, zakaj imajo nekateri posamezniki visok pritisk, je popolnoma drugačno od vprašanja, zakaj je v nekaterih skupnostih kardiovaskularnih bolezni bistveno manj kot v drugih.

Če njegove ugotovitve prenesemo na današnje razmere, bi jih lahko ponazorili prek vprašanj: Zakaj je Nova Zelandija ravno te dni razglasila, da je uspešno zajezila drugi val epidemije koronavirusa, v ostalih državah pa se bolezen širi brez resnih znakov popuščanja? Kako se je novozelandska družba soočila z epidemijo in kako se z njo soočajo druge? Kakšna je odgovornost oblasti?

Odgovornost in zaupanje

Pri »plesu z virusom«, pri igri popuščanja in zaostrovanja ukrepov, je bistveno nagovarjanje posameznika, vzbujanje njegove zavesti, občutka odgovornosti. Pri vprašanju obvladanja epidemije namreč družbe zelo hitro trčijo na »paradoks preventive«. Preventiva veliki večini posameznikov ne prinaša nikakršnih koristi, nasprotno, omejujoča je, težko se je držati pravil, utesnjujejo te, preventivni ukrepi ogrožajo osebno svobodo, ta sveti gral liberalne družbe. Geoffrey Rose je zapisal, da so preventivni ukrepi »izjemnega pomena za celotno prebivalstvo, četudi kratkoročno posamezniku ponujajo zelo malo in je zato tudi motivacija posameznikov zelo nizka«. Ljudje navadno razmišljamo na kratek rok, pričakujemo pa takojšnje nagrade, potrditve naših dejanj in težkih odrekanj.

Gre za klasične dileme, poznane vsakemu epidemiologu. Zakaj je predpisana obvezna uporaba varnostnih pasov, če se prometne nesreče vedno zgodijo nekomu drugemu? Zakaj bi morali jesti manj mastno hrano, če je tako slastna? Zakaj se je modro rekreirati, če pa je poudarjanje nizkih stopenj holesterola v krvi zarota farmacevtske industrije? Zakaj moramo nositi maske in si umivati roke, če pa je bilo v Sloveniji v več kot pol leta manj kot 0,4 % populacije okužene z novim koronavirusom?

Nošenje mask, umivanje rok in fizična distanca ne odpravljajo vzroka bolezni, gre le za načine, kako omejiti njeno širjenje. In edini način, da ljudi prepričamo o smiselnosti sprememb življenjskih navad, je verodostojnost tistega, ki te ukrepe predstavlja javnosti. Če ukrepi niso smiselno predstavljeni, jih državljani ne bodo sprejeli.

V soočenju z epidemijo so pomembne verodostojne informacije in prepričljiva argumentacija. Vse, kar počne aktualna vlada, je v nasprotju s tem.

»Če ljudem ponudimo ukrepe za odstranjevanje dejanskih rizičnih dejavnikov, kot je na primer nadzor nad onesnaževanjem zraka ali prekinitev kajenja, bodo preventivni ukrepi bolje sprejeti. Ko pa s preventivnimi ukrepi ne odstranjujemo vzroka bolezni, ampak poskušamo bolezen zajeziti s spremenjenimi življenjskimi navadami (kot danes s samoizolacijo, karanteno, prepovedjo zbiranja večjih skupin, zahtevano fizično distanco in nošnjo zaščitnih mask v javnih prostorih), moramo zagotoviti verodostojne podatke o varnosti in učinkovitosti teh ukrepov. V nasprotnem primeru se bodo mnogi državljani začeli upirati tudi z medicinskega vidika smiselnim ukrepom,« opozarja profesor na filozofski fakulteti dr. Robi Kroflič. In nadaljuje, da je edini učinkovit pristop k dvigu pripravljenosti za sprejetje nelagodnih sprememb življenjskih praks obravnava državljanov kot odgovornih bitij. »Zastraševanje nerizičnih posameznikov in omejevanje njihovih življenjskih izbir z grožnjo kaznovanja neupoštevanja omejitev preprosto na dolgi rok ne more biti uspešno, o čemer priča vedno bolj glasno nasprotovanje preventivnim ukrepom ob drugem valu širjenja okužb, na še daljši rok pa lahko pričakujemo tudi nasprotovanje cepljenju, česar se epidemiologi najbolj bojijo. Zato moramo militantni in zastraševalni jezik, podprt s psihomedicinskimi in vojaškimi metaforami, čim prej nadomestiti z verodostojnimi in prepričljivimi argumenti in informacijami o možnostih samozaščitnega ravnanja.« Bojazen, ki jo omenja profesor, se že uresničuje, zadnja raziskava Mediane je recimo pokazala očiten trend zmanjševanja tistih, ki bi se bili gotovo pripravljeni cepiti proti novemu koronavirusu.

Kroflič ni edini, ki opozarja na nevarnosti žaljivega načina komuniciranja predstavnikov oblasti. Tudi dr. Renata Salecl je v zadnji številki Mladine dejala, da ljudje vedno manj zaupajo avtoritetam. »Porastu priljubljenosti različnih teorij zarote se sploh ne čudim. Informacije, ki prihajajo s političnih vrhov, so izjemno kontradiktorne. In takoj ko se pojavi dvom, se odprejo vrata za iskanje informacij iz drugih virov.«

Enako trdi dr. Nina Pirnat, nekdanja direktorica NIJZ, ki jo je spomladi nova vlada na vrat na nos zamenjala z nekompetentnim dr. Milanom Krekom. »Dogodke po zamenjavi vlade sem doživela kot precejšnjo nezaupnico stroki. Prav tako se je v hipu popolnoma spremenil koncept spopadanja z epidemijo,« je dejala v pogovoru z novinarjem Stašem Zgonikom. »Najbolj pa me je ob zamenjavi vlade zmotil spremenjeni način komuniciranja. Sem privrženka obveščanja in ozaveščanja o ukrepih – ljudje morajo ukrepe razumeti, jih sprejeti in ponotranjiti. Poslušnost iz strahu je učinkovita le na kratek rok in ji običajno sledi upor, ki izniči vse dobro.«

Zakaj bi kdor koli verjel oblasti, ki trdi, da je epidemija nevarna, če pa sama to epidemijo izkorišča za politično reformo vse slovenske družbe?

V soočenju z epidemijo so torej pomembne verodostojne informacije in prepričljiva argumentacija. Vse, kar počne aktualna vlada, je v nasprotju z osnovnimi načeli komuniciranja z javnostjo v času neobičajnih razmer. Ali kot je za POP TV  dejal profesor na ljubljanski FDV Marko Milosavljević: »V takšnih okoliščinah je izredno pomembno, da imamo usposobljene komunikatorje, ki vedo, kaj se dogaja, ki znajo na svoj način in z jasnostjo pomiriti ljudi. Da če nič drugega, vsaj dobijo občutek, da tam nekje nekdo ve, kaj počne.« Tak komunikator pač ne more (več) biti Jelko Kacin: najprej napoveduje, da bo za vse, ki prihajajo iz Hrvaške, vsak hip uvedena karantena, potem pa se odpelje na svoj vikend na Krku, kjer ureja okolico. Izgubil je vso verodostojnost, iz njega so se upravičeno norčevali tako slovenski kot hrvaški mediji.

Na področju soočenja z epidemijo vlada kaos, nihče natančno ne ve, kakšni so načrti, zakaj so bile sprejete nekatere omejitve, druge ne, kaj pomenijo izjeme, kakšna je razlika med priporočilom in obveznostjo, kdo dobi odločbo o karanteni in kdo ne, je merjenje temperature obvezno, kaj je z razkuževanjem stavb, zakaj se lahko v trgovinah kupci dotikajo artiklov, v knjižnicah pa morajo knjige v postopek dezinfekcije, zakaj se otroci ne smejo družiti v šolah, na dvorišču pa lahko igrajo nogomet, zakaj politiki pridigajo ljudem, kako naj se obnašajo, če pa dolgo časa sami niso nosili mask, in kdo je pravzaprav tisti, ki določa način, kako se družba sooča z virusom? Je to strokovna skupina? So to uslužbenci NIJZ? Ali o tem glasujejo ministri ali pa odločitve sprejemata le Jelko Kacin in Janez Janša? Se morda za vsem skriva premierova žena? Nič ni logičnega v vladnih omejevalnih ukrepih. Res veliko je nepremišljenega, kot da vlada v resnici ne bi vedela, kako v času epidemije voditi družbo.

Ljudje vladnim predstavnikom, tako kažejo tudi raziskave javnega mnenja, ne verjamejo – morda je to dobro, morda je to način prebujanja politične zavesti, a v razmerah epidemije je nezaupanje do oblasti nevarno. Niso vse odločitve, ki jih sprejme ta vlada, z epidemiološkega stališča slabe – prepoved velikih javnih prireditev je smiselna, tudi nošnja mask, če za tem stoji strokovni razmislek. A ljudje, ki ne zaupajo vladi, ne bodo sledili njenim ukrepom. Nekateri celo namenoma, kar je sicer res nespametna, nezrela politična drža. Kritizerstvo kar tako lahko uniči kritiko, enako je s posmehovanjem, z vnaprejšnjim skepticizmom. Vendar je treba tudi tak odnos do vladnih ukrepov razumeti – zakaj bi kdor koli verjel oblasti, ki trdi, da je epidemija nevarna, če pa sama to epidemijo izkorišča za politično reformo vse slovenske družbe?

Maske gor, maske dol

Odličen prikaz te konfuzije je zgodba o šolskih maskah. Že dan po tem, ko so ministri razpravljali o njih, je vlada na vrat na nos razveljavila svojo prvotno odločitev, da morajo maske nositi tudi v vrtcih. Nato je prejšnji teden Tina Bregant, državna sekretarka ministrstva za zdravje, v televizijski oddaji Odmevi omenila, da maske za učence in dijake ne bodo več obvezne. Zakaj naj bi si vlada premislila, potem ko je kljub medicinskim in pedagoškim pomislekom 21. septembra uvedla obvezno nošnjo mask za večji del šolajočih se otrok in učiteljev, ni bilo jasno. Naslednji dan je uradni vladni govorec Jelko Kacin dejal, da sekretarkina napoved ni natančna in da vlada o maskah ni razpravljala. Maske naj bi torej ostale, a se je nato konec tedna zgodba znova obrnila in vlada je sprejela nov odlok, po katerem maske v matičnih učilnicah niso več obvezne. Prav tako ni več obvezno, da jih nosijo učitelji, če zagotovijo, da je med njimi in učenci najmanj dvometrska razdalja.

Veliko ljudi in učencev je to odločitev sprejelo z olajšanjem, a je v resnici nesmiselna. Vlada je namreč sredi septembra, ko je bilo dnevno zabeleženih malo več kot 100 novo potrjenih okužb z virusom, v šolah določila obvezno nošnjo mask, 14 dni kasneje, ko je bilo dnevno odkritih okužb še enkrat več, pa je to obvezo mask omilila. Kdo se iz otrok, učiteljev in staršev dela norca? Pri 30 okužbah na dan je ta vlada ljudi zapirala v občine, pri dvestotih pa ljudem snema maske.

»Kako naj učiteljica, ki je dva tedna dopovedovala učencem, kako pomembno je, da smo zavarovani z maskami, ker to ščiti nas in druge, zdaj argumentacijo obrne in reče, da maske niso več potrebne, četudi otroci dobro vedo, da število okužb narašča. Naj zdaj otrokom razloži novo pravilo: več ko je okužb, manj v šolah nosimo maske? Hkrati vlada v isti sapi, ko opušča maske, napoveduje nove zaostritve. V resnici nihče več ne ve, kaj je prav in kaj narobe, v samem temelju šolam ni jasno, kaj želi vlada sploh storiti. Zagotovo vse to ne prispeva k stabilnosti delovanja vrtcev in šol,« pravi glavni tajnik SVIZ Branimir Štrukelj.

Vprašanje, kaj se je dogajalo z maskami v šolah, ima verjetno zelo prozaičen odgovor. Ta ni povezan niti z epidemiološko niti s pedagoško stroko, pač pa s financiranjem.

Prejšnji teden so potekala pogajanja o petem protikorona paketu. Na njih so poleg vladnih predstavnikov sodelovali delodajalci in predstavniki Konfederacije sindikatov javnega sektorja. Ena njihovih zahtev je bila, da se v zakonski predlog zapiše določba, da proračun zagotovi nakup zaščitnih mask za vse udeležence vzgojno-izobraževalnega procesa, torej za vzgojitelje, učitelje, dijake, učence, študente, profesorje. Po podatkih, s katerimi razpolagamo, so bili ocenjeni stroški za maske za vse na letni ravni okoli 12 milijonov evrov, če gre za masko za enkratno uporabo, ali skoraj 3 milijone evrov v primeru, da bi se odločili za dve pralni maski na leto za vse upravičence. Na koncu financiranje mask za otroke ni pristalo v zakonu, vlada je raje omilila zahteve po obvezni nošnji.

Zakon sicer predvideva možnost, da lahko minister za gospodarstvo za zagotavljanje proizvodnje po potrebi podjetjem razdeli 5 milijonov zaščitnih mask iz zalog Zavoda za blagovne rezerve. Za delavce in njihovo zaščitno opremo je denarja dovolj, za učence in dijake pa ne.

Pri 30 okužbah na dan je ta vlada ljudi zapirala v občine, pri dvestotih pa ljudem snema maske.

Predsednik vlade Janez Janša, ki javnost poziva k zrelosti, je 26. septembra, ko so se učitelji začeli spraševati, zakaj so maske v šolah postale obvezne in kako kakovostno izpeljati učni proces, ves jezen tvitnil, da so šolniki radikalno neodgovorni. »Nesramno in nevarno ščuvanje šolnikov s strani Branimirja Štruklja,« je zapisal, »ogroža zdravje in življenja otrok, učiteljev, staršev in vseh drugih prebivalcev.« Teden dni po tem tvitu je vlada kljub naraščajočemu številu obolelih spremenila režim nošenja mask v šolah, naredila je točno to in še kaj več, na kar je opozarjal sindikat. Naj napišemo ponovno: nič ni logičnega v teh dejanjih, nič stalnega, samo žaljivke in denunciacija kritikov.

Dobri primer

Vrnimo se na začetek. V Novi Zelandiji, v deželi, ki je po številu prebivalcev velika za poldrugo Slovenijo, so imeli do zdaj le 25 žrtev, v Sloveniji jih je že več kot 160. Skupno so imeli več kot trikrat manj okuženih primerov kot Slovenija, glede na prebivalstvo pa so opravili tudi enkrat več testov kot pri nas.

Nova Zelandija velja za eno izmed držav, ki se je uspešno odzvala na izzive epidemije. V resnici gre za otoško državo, kjer je gibanje prebivalcev lažje nadzorovati. Že marca je Nova Zelandija, tako kot Slovenija, uvedla drastične ukrepe, mesečni lockdown, karantene, nadzore, sledenje okužbam. Ko se je septembra zgodba ponovila, so strogo karanteno uvedli za 1,5-milijonsko mesto Auckland in širjenje virusa se je zdaj znova popolnoma ustavilo. »Prebivalci Aucklanda in Nove Zelandije so se držali načrta, ki je že dvakrat deloval, in virus smo znova premagali,« je te dni dejala novozelandska premierka Jacinda Ardern.

Na prvi pogled so novozelandski ukrepi enaki slovenskim. In v resnici so, a z eno pomembno razliko. Od marca dalje različne raziskave dokazujejo, da ima novozelandska vlada med ljudmi zelo visoko podporo. V povprečju več kot tri četrtine ljudi podpira vladne ukrepe v povezavi z epidemijo in se jih, četudi so zelo striktni, drži. Zakaj je tako, ni težko ugotoviti. Tamkajšnja raziskovalka dr. Suze Wilson je zapisala, da je glavni razlog za zaupanje način, na katerega je delovala premierka, usklajena z vso vlado. Politika je najprej omogočila, da ukrepe predlaga epidemiološka stroka, ego in politične igrice so postavili na stran, politiki sami pa so se obnašali odgovorno, vseskozi naj bi se trudili, da so ukrepi jasno predstavljeni in sprejeti na način, ki poskuša zmanjševati škodo. »Ko pojasnjujejo, kaj bo moralo storiti prebivalstvo, voditelji ne smejo groziti, ampak morajo govoriti jasno. Vse to mora biti povezano s pojasnilom, zakaj so ukrepi pomembni, te stvari pa morajo biti povedane na empatičen način, v nasprotnem primeru jih bodo ljudje razumeli kot ukaze,« je v enem izmed člankov zapisala Suze Wilson. Večina Novozelandcev je torej dobro razumela, kakšna je narava virusa in zakaj so sprejeti ukrepi pomembni. S tega stališča Nova Zelandija ni nič posebnega, kot smo že zapisali; v politiki velja pravilo, da večje zaupanje v vlado pomeni tudi večjo pripravljenost, da ljudje sledijo vladnim priporočilom.

V Sloveniji je zgodba drugačna. Priljubljenost vlade je nizka, po rezultatih septembrske ankete Mediane jo podpira le 36,9 % vprašanih, nasprotuje pa ji 48,8 %. Če k nezaupanju dodamo vse sporne politične poteze te vlade – naj bodo povezane z epidemijo, recimo neodgovorno obnašanje vladnih ministrov, ki so se še pred kratkim sprehajali brez mask, notranji minister Aleš Hojs pa je v parlamentu pred kamerami celo tarnal, da z masko zelo težko govori, ali z drugimi spornimi političnimi projekti, recimo s poseganjem v medijsko svobodo in z napadi na neodvisnost sodstva –, postane jasno, zakaj imajo razni potrči in drugi zanikovalci vedno več podpornikov.

Nove ukrepe je Janša predstavil enolično, brez spodbude, dolgovezno, kot birokrat iz časov socialistične skupščine, neosebno in togo. Ljudi ni nagovoril.

Novozelandska premierka Jacinda Ardern se je sredi epidemije javila iz domače hiše: razkuštrana in oblečena v trenerko je državljanom pojasnjevala, kaj se dogaja in kako je bolezen nevarna, bila je simpatična, topla, človeška, prepričljiva in nepodcenjujoča.

Ko je v torek na tiskovni konferenci nastopil Janez Janša, si je nadel masko in strog izraz ter v dolgem govoru pojasnjeval trifazni načrt vladnih ukrepov. Govoril je enolično, brez spodbude, dolgovezno, kot birokrat iz časov socialistične skupščine. Bil je neoseben in tog. Predvsem pa ljudi ni nagovoril, ni jim niti grozil, brez čustev in empatije je našteval prihajajoče omejitve, tudi morebitno prepoved gibanja med 22.30 in 5. uro zjutraj, češ da to ni nič posebnega, da je neizpodbitno dejstvo, ki nam trka na duri in naj bi omejilo širjenje virusa. Tovrstno nočno zapiranje družbe je seveda nesmiselno, saj do množičnega prenosa okužb zdaj, ko se vse zapira, ne prihaja ponoči.

A Janša ima prav, »vrag je res vzel šalo«, vendar za drugi val ni kriva »neodgovorna manjšina«, pač pa vlada, ki družbe ni pripravila na jesenski val epidemije, hkrati pa s svojimi odločitvami seje strah in zmedo. Zato ji ljudje ne zaupajo. Ne njej ne ukrepom, ki jih uvaja. To dvomljivcev ne razbremeni odgovornosti, pojasni pa, zakaj se je koronavirus jeseni v Sloveniji začel širiti tako hitro.