Odstop prve in edine direktorice Študijskega centra za narodno spravo kot priložnost

Pred dnevi je odstopila dolgoletna, prva in do zdaj edina direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver. Njeno razrešitev je presenetljivo predlagal svet zavoda, ki si ga je poprej direktorica postavila po svoji podobi in jo je dolga leta brezkompromisno podpiral. Končno besedo pri odstopu pa je imel najverjetneje, kot poprej pri ponovnih imenovanjih, Janez Janša.

Andreja Valič Zver je namreč soproga Milana Zvera, evropskega poslanca iz vrst SDS ter podpredsednika te stranke. Poleg tega je članica izvršilnega odbora stranke in tudi nekdanja (neuspešna) kandidatka za poslanko na listi SDS. Uradno naj bi svet zavoda odrekel dolgoletno podporo direktorici, ker je revizija ministrstva za pravosodje (začeta v mandatu ministrice Andreje Katič iz vrst SD) pokazala številne nepravilnosti pri poslovanju zavoda, tudi dolgoletno izplačevanje previsoke plače direktorici. Neuradno pa naj bi bili neprijetni izsledki revizije predvsem primeren izgovor za razrešitev direktorice, pravi razlogi pa so drugje – v slabih medčloveških odnosih na inštitutu, v pretirani politizaciji dela »zgodovinskega« inštituta, morda celo povsem osebne narave med zakoncema Valič Zver, katerih poročni priči sta bila zakonca Bačovnik Janša.

A vprašanja, zakaj je Andreja Valič Zver v resnici morala oditi, in tudi odgovori so drugotnega pomena. Pomembnejša je priložnost, ki jo njen odhod z mesta direktorice Študijskega centra za narodno spravo prinaša: priložnost za nujne spremembe. Ta odhod je priložnost, da javni zavod ne bi bil več ujetnik ene politične stranke, ki ga posledično izkorišča za zgodovinski revizionizem, potvarjanje zgodovine in umetno ustvarjanje razkola v družbi. In hkrati priložnost, da javni zavod začne opravljati naloge s področja zgodovinopisja v skladu z uveljavljenimi strokovnimi standardi. Posledično pa tudi priložnost za sodelovanje inštituta s sorodnimi, starejšimi in bolj uveljavljenimi inštituti in organizacijami v Sloveniji, s katerimi doslej center za spravo, ki ga je ustanovila prva Janševa vlada, ni sodeloval. Vsega tega se očitno vedno bolj zavedajo tudi člani sveta zavoda in tam zaposleni raziskovalci, ne glede na njihov bolj ali manj specifičen pogled na polpreteklo zgodovino.

Ali kot je v intervjuju za Mladino pred časom dejal dr. Aleš Gabrič, raziskovalec slovenske kulturnopolitične zgodovine na Inštitutu za novejšo zgodovino: »Leta 2008 je bil Študijski center za narodno spravo ustanovljen z enako mentalno mislijo kot naš inštitut desetletja pred tem. In ko se danes pogovarjam s kolegi iz tega centra, jim večkrat rečem, da obstajajo že ducat let in da so v našem inštitutu po desetih letih začeli razmišljati, kako ne biti zgolj politično-propagandni dejavnik in služabnik politike. V Študijskem centru nekateri mojo opazko zelo dobro razumejo, nekateri pa žal malce manj.«