Stripovska smetana

Prejšnji konec tedna se je končal osmi mednarodni festival stripa Tinta, ki se tako imenuje zadnja tri leta, prej je bil Stripolisfest. Zavodu Stripolis, začetniku festivala, se je pridružilo že toliko koproducentov, da so se organizatorji odločili za novo, skupno ime.

Zadnji dve leti je začel Zavod Stripolis na festivalu podeljevati nagrado zlatirepec za najboljši izvirni in prevedeni strip. Čisto naključje je, da sta že drugo leto nagrado prejela ista nagrajenca. Da ni šlo za vnaprej dogovorjeno nagrado, vam lahko zagotovim iz prve roke, saj sem žiriji letos predsedovala, lani pa sem bila njena članica. Če ne štejemo mene in Tomaža Bobnarja, vodje društva ljubiteljev stripa Stripoholik, je bila letos sestava komisije drugačna kot lani. Sestavljali so jo še publicist Vojko Urbančič, direktor Animateke in programski direktor Slovenske kinoteke Igor Prassel ter ilustratorka, striparka in likovna urednica pri Založbi Mladinska knjiga Tanja Komadina.

Tudi letos je torej nagrado za najboljši izvirni strip prejel Zoran Smiljanić, gre za strip, ki ga lahko že pol leta prebirate na zadnjih straneh Mladine, Črni plamen: požig Narodnega doma v Trstu. Smiljanić je pri njegovem nastajanju tokrat prvič sodeloval s sinom Ivanom, tako da je bil ta nagrajen že za stripovski prvenec. Lani je Zoran Smiljanić prejel nagrado za prav tako zgodovinski strip, biografijo Ivan Cankar: podobe iz življenja, ki je nastal v sodelovanju z zgodovinarjem Blažem Vurnikom. Kdo ve, morda se bosta že prihodnje leto ponovno potegovala za zlatirepca z novim zgodovinskim stripom, ki govori o arhitektu Jožetu Plečniku. Med prevedenimi stripi je drugo leto zapored slavila založba VigeVage knjige, ki je med najmlajšimi založbami na trgu, zagotovo pa najmlajša v strip usmerjena založba pri nas. Pri njej stripom radi rečejo risoromani, a prevajalec in stripovski kritik Bojan Albahari bi jim rekel, da je to le »kalk«, delni ali nepopolni prevod besedne zveze grafični oziroma stripovski roman. Ampak kot je v balkonskem prizoru v Romeu in Juliji zapisal William Shakespeare: »To, čemur roža pravimo, dišalo bi prav tako lepo z imenom drugim.«

Letos so torej pri založbi slavili s prevodom stripa Nine Bunjevac Bezimena, ki se ukvarja s tematiko spolne zlorabe in duševnih motenj. Nina Bunjevac je Tinto (oziroma tedaj še Stripolisfest) leta 2015 ob izidu prejšnjega stripa Očetnjava tudi obiskala. V tem stripu ohranja enak risarski slog, a uvaja povsem drugačno vsebino in postavitev stripovskih elementov. Kljub na splošno slabemu letu za založbe se je torej nabralo nekaj izjemno kakovostnih del, vendar je bilo opaziti, da jih je zaradi koronske krize izšlo manj, kot jih je bilo napovedanih. Po drugi strani bo prihodnje leto res bogato, saj je samo od prvega septembra izšlo ali bilo do konca leta napovedanih že vsaj 20 novih stripovskih izdaj.