Lekcija o obrambi demokracije

N'toko

23. 10. 2020  |  Mladina 43  |  Žive meje

Zadnje mesece so vladni posegi v neodvisne institucije in medije, predvsem pa v naša zasebna življenja, sprožili razgrete debate o stanju demokracije v Sloveniji. Po mesecih uličnega vrenja so se začele oblikovati tudi različne koalicije za obrambo demokracije, nastala sta manifest protestniške skupščine in politični program koalicije okoli Jožeta P. Damijana. A medtem ko se opozicijska gibanja srečujejo z zaostrovanjem epidemije in se možnosti za nasprotovanje vladi vztrajno krčijo, smo ta konec tedna, polnega slabih novic, po dolgem času dobili vsaj eno spodbudno informacijo – pa čeprav z drugega konca sveta. Sočasno, kot je bila pri nas razglašena policijska ura, je bila v Boliviji razglašena volilna zmaga stranke MAS Eva Moralesa, s čimer je bil lanski državni udar skrajne desnice dokončno zatrt.

Razmere v Boliviji bi morale slovenske borce za demokracijo zanimati iz več razlogov. Če kaj, so bolivijske volitve svarilo pred lahkotno uporabo besede »demokracija« in zunanjepolitično naivnostjo. Spomnimo: ko je oktobra 2019 popularni socialist Morales zmagal na volitvah, je Organizacija ameriških držav sfabricirala poročilo o »volilnih nepravilnostih« ter s podporo EU in Združenih narodov pomagala državo vreči v kaos. Vojska je nato z blagoslovom mednarodne skupnosti izgnala Moralesa in ustoličila režim skrajne rasistične konservativke Jeanine Áñez – kandidatke iz stranke, ki je zbrala komaj štiri odstotke glasov. Samooklicana začasna predsednica je vkorakala v parlament z velikansko Biblijo v roki, izjavila, da sanja »o Boliviji, v kateri ne bo prostora za staroselske satanistične rituale«, nato pa začela s hitrostjo, ki jo lahko Janša le občuduje, preoblikovati državne institucije, privatizirati državno premoženje in zatirati proteste. Toliko o skrbi za demokracijo.

Kar pri celotnem dogodku preseneča, ni dejstvo, da so ZDA pomagale pri vojaškem puču v Južni Ameriki, ampak molk, ki je temu sledil. Soočeni z janšističnim državnim udarom na steroidih so naši politiki in za demokracijo zaskrbljeni mediji bolj ali manj v en glas ponavljali fraze ameriške diplomacije – namesto da bi obsojali vojaški udar, so obsojali Moralesovo »oklepanje oblasti« in pomagali relativizirati puč, medtem ko so desničarske tolpe požigale domove svojih nasprotnikov. Spet se je pokazalo, da je »skrb za demokracijo« popolnoma prazna fraza, ki v mednarodnih zadevah največkrat pomeni le »skrb za ameriške posle« ali »skrb za kapital«. Res se nam ne bo treba čuditi, če bo mednarodna skupnost molčala ob zlorabah oblasti v Sloveniji – naš politični in medijski razred počne isto v odnosu do drugih držav.

A če bi ta čas spremljali še kaj drugega kot ameriško propagando, bi se iz izkušnje bolivijskih protestnikov lahko naučili, kako se v praksi brani demokracija. To bolivijski delavci in kmetje počnejo že desetletja in tudi letošnje volitve so si morali priboriti. Protivladni protestniki – celo tisti, ki so bili do Moralesa skeptični – so s cestnimi blokadami ohromili promet, s štrajki ustavili gospodarstvo, s pohodi iz vse države pa okupirali prestolnico. Začasna predsednica Áñezova je šla pri zatiranju protestov kar nekaj korakov dlje od Hojsa: ni le aktivirala vojske, ampak je vojake celo oprostila kazenske odgovornosti pri izvajanju nasilja. Ubitih je bilo na desetine protestnikov, mučenih in poškodovanih več sto. In čeprav je vladi z nasiljem uspelo zmanjšati množična zborovanja, je bolivijski delavski razred pokazal dovolj zastrašujoče moči, da si desnica ni upala preprečiti novih volitev.

To pa nas pelje h ključnemu vprašanju: zakaj se je MAS sploh znašel v tako ranljivem položaju? Zakaj je borbenega antiimperialista, sindikalista in prvi obraz staroselskega gibanja Moralesa, ki je dvignil milijone ljudi iz revščine, porazila šibka in nepriljubljena desnica? Ne, ni bila kriva zgolj Amerika. Morales je bil žrtev kontradikcij svojega lastnega razvojnega programa. Podobno kot drugi južnoameriški socialdemokrati je razvijal izvozno naravnano državno gospodarstvo, prek javnih programov pa delil dobičke s prebivalstvom in jim zagotavljal več civilnih svoboščin. Dosežki so bili izjemni, hkrati pa so prinašali pasti. Ker pa je bil celoten sistem financiran iz izvozne prodaje, sta se izkoriščanje okolja in prekarno delo nadaljevali. Pri tem so se oblikovale nove elite, v procesu delitve denarja od zgoraj navzdol pa tudi nove klientelistične mreže. Vse to je spodkopavalo legitimnost vlade in krepilo njene nasprotnike.

Tukaj pa se lahko kljub velikim razlikam zazremo v Slovenijo in k njenim poskusom socialdemokracije. Z vsemi bolivijskimi problemi – ošibljenim in prekariziranim delavstvom, odvisnostjo od izvoza, potrebo po črpanju surovin, pritiskom velesil in klientelizmom – se bo namreč morala soočiti tudi vsaka slovenska vlada, ki bi želela ustvariti vzdržno alternativo janšizmu. In prav nezmožnost levice, da odgovori na ta vprašanja, jo delajo resnično ranljivo. Po vseh manifestih in velikih besedah še vedno nimamo alternative izvozno naravnanemu gospodarskemu razvoju, nimamo alternative zasebnemu lastništvu ali prekarnemu zaposlovanju – imamo le politični razred, ki nas vsake štiri leta priganja, naj mu pomagamo rešiti demokracijo pred Janšo. In ki se čudi, da je toliko ljudi pasivnih.

Nekaj je jasno: če se nočemo vsakič znova po volitvah zbuditi v Janševem svetu, ne bo dovolj ponavljati všečnih fraz o demokraciji. Kot vidimo v južnoameriškem primeru, brez delavske moči, brez sodelovanja podeželja in brez množičnih ljudskih organizacij ne more preživeti niti najbolj bedna oblika parlamentarne demokracije. Neoliberalizem je skupaj s tovarnami in stanovanjskimi skupnostmi vse te povezave razbil, delavci po vsem svetu pa se še vedno ukvarjajo s tem, kako jih v tem novem svetu spet zgraditi.

Vso srečo bolivijskemu ljudstvu in stranki MAS – upam, da se bomo lahko še dolgo učili od vas.