Light Up the Sky

zadržan +

Kultura slave.

Če pa si hočete malce od bližje ogledati fenomen korejskega popa (K-Pop), potem si poglejte Blackpink: Light Up the Sky, doku o korejski dekliški skupini Blackpink, ki se je tako rekoč čez noč prelevila v najuspešnejšo korejsko skupino vseh časov in globalno senzacijo, saj je že lani nastopila na velefestivalu Coachella (pod kapo ima tudi duete z Lady Gaga, Cardi B ipd.). Kako ji je to uspelo? Dolgo bazično urjenje, mučeniške vaje, iztiskanje talenta, odpovedovanje (ne smejo piti, kaditi, se tetovirati), obvladovanje domotožja, prijateljstvo, sestrstvo, »solze sreče«, askeza (o fantih in seksu ni ne duha ne sluha), atraktivni videi, inovativni spletni driblingi.

Lepo, si rečete. Toda ta skupina je predvsem standardno nadstandardni studijsko-menedžerski paket. Ali bolje rečeno: te ženske – Rosé, Jisoo, Lisa in Jennie – izgledajo tako, kot da so na začetku dolge kariere, toda v resnici bodo trajale le toliko časa, dokler se menedžerjem ne bodo zdele prestare in jih bodo preprosto – tako rekoč administrativno – ukinili. Brez milosti. Pevke, porcelanske Spice Girls, to »nehote« priznajo tudi same, ko spontano ugotavljajo, da ni nič hudega, če se bodo postarale in jih bodo zamenjale mlajše, saj se bodo vsi spominjali, kako so sijale. Kar stisne vas, ko za hip ali dva izgledajo kot cankarjanski otroci, ki se že vidijo stare, grde in mrtve. Kot da se zavedajo brezčutnega, makiavelističnega, kanibalskega neoliberalnega tekočega traku, na katerem plešejo. Če bi kdo hotel danes posneti modernizirano Hišo Marije Pomočnice, bi lahko dogajanje postavil kar v korejsko popskupino. (Netflix)