Pritiskov s strani politike je ogromno

»Neposrednih političnih pritiskov ne zaznavam, posrednih pritiskov s strani politike pa je ogromno,« je skrb zbujajoč stavek, ne glede na to, kdo ga izreče. Izrekel pa ga je mag. Boštjan Valenčič, tožilec na specializiranem državnem tožilstvu, ki je pristojno za pregon storilcev kaznivih dejanj na področju organiziranega klasičnega in gospodarskega kriminala ter korupcije. Šlo je za intervju za spletni portal Tax-Fin-Lex, tožilec pa je izrekel nekaj, kar je sicer očitno že dlje – da vladajoča koalicija izvaja pritisk tudi na tožilstvo, a se o tem na glas zelo malo govori.

Javnosti najbolj znan očitni pritisk na tožilstvo je bilo pismo premiera Janeza Janše generalnemu državnemu tožilcu Dragu Šketi v povezavi s protivladnimi protesti in domnevnimi grožnjami s smrtjo premieru in njegovim privržencem, ki naj bi jih pomenilo geslo »Smrt janšizmu«. Šketi je Janša v pismu očital, da tožilstvo zanemarja svojo zakonsko nalogo, ker ne upošteva pozivov h kazenskemu pregonu protestnikov, in zagrozil: »Za vsako morebitno žrtev organiziranih groženj s smrtjo boste neposredno odgovorni.«

Tedaj mu je Šketa odgovoril, da so tožilci neodvisni in samostojni in delujejo v skladu z zakonom in da v to nihče, niti generalni državni tožilec, ne sme posegati. Ter da je in bo državno tožilstvo zavezano k »ažurnemu in strokovno argumentiranemu odzivanju na vsa tista ravnanja, ki so z zakonom določena kot kazniva zato, ker so v nasprotju s splošnim družbenim sistemom vrednot in norm«. Pričakovano sicer tožilci kasneje niso potrdili, da bi pri protestnikih šlo za kazniva dejanja.

Premier in njegovi privrženci pa so nadaljevali pritisk, ki ga primarno izvajajo z javnimi izjavami, predvsem prek družabnih omrežij. Janša se je na Twitterju pred dnevi na odločitev specializiranega tožilstva, da zavrne ovadbo preiskovalne komisije državnega zbora, ki je leta 2018 ovadila bančnike NLB zaradi spornih poslov, s katerimi naj bi bili banko oškodovali za 400 milijonov evrov, odzval takole: »Sramota in kriminal. Tožilstvo neposredno ščiti sto milijonske kraje, preganja pa razredne sovražnike in kurje tatove …«

Na vrhovno državno tožilstvo oziroma na generalnega državnega tožilca Draga Šketo smo se obrnili z vprašanjem, kaj na tožilstvu menijo o izjavi tožilca specializiranega tožilstva o političnih pritiskih na tožilstvo. Kateri so kazalniki pritiskov, ki jih na tožilstvo izvaja sedanja vlada?

»Glede na to, da ne vemo, katere konkretne pritiske je imel v mislih tožilec Boštjan Valenčič v intervjuju za TaxFinLex, na vaša vprašanja o pritiskih ne moremo odgovoriti,« se je glasil nepričakovano kratek in zadržan odgovor generalnega državnega tožilca, ki se že od omenjenega premierovega pisma javno ne izreka več o vladi in njenih posegih v pravosodje. Tudi na nedavnem srečanju predstavnikov treh vej oblasti pri predsedniku republike Borutu Pahorju se generalni državni tožilec, drugače od predsednika vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča, niti za trenutek ni postavil po robu premierovemu kritičnemu pogledu na razmere v pravosodju, ki sicer ne odraža realnosti, kar je nedavno potrdila evropska komisija s poročilom o stanju vladavine prava v državah članicah EU. Vlada je v tem postopku zatrjevala, da obstaja nekakšna zarota nedemokratičnih sil v pravosodju zoper demokratične sile na čelu s SDS. Evropska komisija pa je te trditve ovrgla in slovenski pravosodni sistem označila za primernega z nekaj zaostanki pri preiskovanju najzahtevnejših zadev.

Je premier torej s pismom dosegel enega izmed glavnih ciljev, pasivno držo generalnega državnega tožilca oziroma vrhovnega tožilstva kot celote? Držo, ki vključuje predvsem čakanje oziroma upanje na čimprejšnjo menjavo oblasti brez vmesnih konfrontacij z izvršilno in zakonodajno vejo oblasti? Je takšna drža na dolgi rok sploh lahko učinkovita?

Vlada bo tožilcem postavila roke, v katerih ne bodo mogli kakovostno opraviti svojega dela v najzahtevnejših zadevah, v katere so seveda vpleteni tudi politiki.

Podrobnejši pogled kaže, da ne, in da je kljub temu znotraj pravosodja (tudi) tožilstvo pod pritiskom sedanje vlade. Tožilec specializiranega tožilstva Boštjan Valenčič je recimo v omenjenem intervjuju med posrednimi pritiski vladajoče politike na tožilstvo navedel spremembo kazenskoprocesne zakonodaje, »konkretno zakona o kazenskem postopku, ki ima politično konotacijo – v predlogu zakona so namreč, pod pretvezo povečevanja hitrosti sprejemanja tožilskih odločitev, na novo določeni izjemno kratki roki za sprejem tožilske odločitve v posameznih fazah postopka, ki pa bodo dejansko prispevali k manj učinkovitemu in manj kvalitetnemu delu državnih tožilcev, predvsem pri najzahtevnejših oblikah gospodarskega kriminala in korupcije.« V kontekstu posrednih političnih pritiskov je omenil tudi nedavno začasno zniževanje tožilskih plač in »nedopustno nizkotno žaljenje državnih tožilcev s strani politikov. Vendar pa smo tožilci samostojni in neodvisni ter bomo na tej svoji drži vztrajali in se, upam, vseskozi upirali političnim pritiskom.«

S spremembo zakonodaje, ki jo je omenil tožilec, je bil določen zelo kratek rok, v katerem morajo tožilci vložiti obtožnico ali odstopiti od pregona. Ta rok je 60 dni in načeloma ne bi bil sporen, če bi posamezni tožilec v danem trenutku na mizi imel eno, dve ali tri zahtevne zadeve, dejansko pa jih ima po več deset. Gre seveda tudi za zadeve, ki obravnavajo korupcijo in zlorabo položaja in v katere so vpleteni politiki. Kratki roki pa pomenijo, da tožilci ne bodo mogli opraviti svojega dela ali pa ga bodo, v najboljšem primeru, opravili slabo, kar se bo kasneje pokazalo na sodišču z oprostilnimi sodbami. Tu velja omeniti, da je ravno Valenčič pred dnevi po več kot pet let trajajoči sodni preiskavi zoper premiera in domnevne sostorilce vložil obtožnico zaradi domnevno spornih poslov z zemljišči v Trenti. Te zadeve v tako kratkem roku, kot ga uvaja vlada pod vodstvom obtoženca v tej zadevi, na tožilstvu nikakor ne bi mogli izpeljati.

Dodaten pritisk na tožilstvo pa predlagana sprememba zakonodaje, ki so jo napisali na pravosodnem ministrstvu, uvaja s sankcijami oziroma disciplinskimi postopki za tožilce, ki jim rokov ne bo uspelo spoštovati. To navsezadnje lahko pomeni tudi izgubo službe. Vse to pa je seveda jasen (posredni) politični vpliv na delo tožilstva oziroma konkretnih tožilcev, ki odločajo v konkretnih zadevah.

»Neposrednih političnih pritiskov ne zaznavam, posrednih pritiskov s strani politike pa je ogromno.« – mag. Boštjan Valenčič, tožilec na specializiranem državnem tožilstvu.

Politični pritisk na tožilstvo sicer vlada izvaja tudi prek policije, točneje, s prevzemom tega organa. To se je recimo pokazalo v Ljubljani. Med ljubljanskim tožilstvom in ljubljansko policijo, ki sta po številu zadev pristojna za polovico države, se je v zadnjih desetletjih vzpostavilo zgledno sodelovanje. To pa se je s prihodom novih ljudi na čelo policije skrhalo, na trenutke popolnoma prekinilo. Razlog je bil povsem preprost, političen. Če bi komunikacija potekala kot doslej, policija ne bi mogla vlagati kazenskih ovadb zoper protestnike, češ da premieru grozijo s smrtjo – ker bi s tožilstva že prej dobila potrebno informacijo, da ne gre za kazniva dejanja. Tako pa je policija ovadbe vložila na tožilstvo in tožilce prisilila, da odločajo o obstoju neobstoječih kaznivih dejanj.

Prek policije vlada izvaja pritisk tudi z napovedano razpustitvijo Nacionalnega preiskovalnega urada. Razpustitev bi oziroma bo najbolj vplivala na delo specializiranega državnega tožilstva, ravno tistega tožilskega organa, ki se ukvarja z najbolj pozornost zbujajočimi zadevami korupcije in zlorabe položaja. Ne gre za to, da kriminalisti, ki bodo premeščeni nazaj v posamezne območne kriminalistične uprave, po tem ne bi bili več sposobni opravljati dela. Lahko bi ga, a seveda pod pogoji in v zadevah, ki bi jih določali vodstveni kadri v policiji, te pa je nastavila vlada. Nacionalni preiskovalni urad je bil kot samostojen organ ustanovljen prav zato, da bi lahko nemoteno preiskoval tudi politično občutljive zadeve, ne da bi politika imela vpliv nanje, saj policijski šefi nimajo pravice do vpogleda v konkretne zadeve na tem uradu. V območnih kriminalističnih upravah to pristojnost šefi seveda imajo.

Politični pritiski na tožilstvo segajo že v obdobje prejšnje vlade, le da jih je izvajala tedanja opozicija, politični stranki SDS in NSi, ki sedaj vodita državo. Gre za ustanovitev parlamentarne komisije v zadevi Kangler o politični odgovornosti sodnikov in tožilcev. Delo komisije je sicer omejilo ustavno sodišče, ko je do končne odločitve v zadevi začasno zadržalo preiskavo, kolikor se nanaša na sodnike in tožilce. Valenčič je o tem v intervjuju povedal: »Povsem se strinjam z razlago ustavnega sodišča v sklepu o začasnem zadržanju zakona o parlamentarni preiskavi, da bi izvajanje parlamentarne preiskave v predmetni zadevi lahko trčilo v ustavno načelo delitve oblasti in samostojnost državnih tožilcev. Zgolj upam lahko, da bo taka tudi končna odločitev ustavnega sodišča.«