Drugi napad na RTV Slovenija

Pogosto je res težko racionalizirati slovensko politiko, še posebej poteze predsednika vlade Janeza Janše, kot pravijo, »prvega revolveraša na Twitterju«, za katerega so družabna omrežja najpomembnejši komunikacijski kanal. Janša vsak dan besno tvita. Kot so izračunali na blogu GreznicaBlok.si, v povprečju objavi kakšnih pet tvitov na dan, še 65-krat pa poobjavi kako drugo tviteraško mojstrovino, včasih tudi samega sebe. Veliko časa torej preživi z mobilnim telefonom oziroma tablico v roki. A to je kljub vsemu logično, njegovo politično kariero zaznamuje boj z mediji, družabna omrežja pa omogočajo neposredni nagovor sledilcev, brez zoprnih novinarskih podvprašanj in preverjanja izrečenih dejstev.

Janša v resnici ni bil nikoli zagovornik avtonomije novinarskega prostora, pač pa je medije vedno razumel kot orodje v rokah politike. Za to trditev obstaja več dokazov.

»Gre za to, da se ’disciplinirajo’ novinarji in uredniki. V njihovo imenovanje brez soglasja generalnega direktorja ni mogoče posegati!«

Pri tem ni edini. V Sloveniji je pred kratkim izšel prevod biografije Viktorja Orbána, ki jo je spisal Paul Lendvai, ugledni madžarski novinar, ki že desetletja živi na Dunaju. Lendvai je te dni v intervjuju za Dnevnikov Objektiv podrobno razložil, kako je Orbán postal novi evropski avtokrat. Eden izmed bistvenih korakov je bil prevzem medijev. Pojasnil je, da je Orbán prepričan, da je »prvi madžarski demokratični premier József Antall naredil napako, ker se ni takoj polastil časopisov, radia in televizije, ker ni podprl novih kapitalistov in se v tujini ni zavzemal za madžarske ekonomske interese«. Orbán te napake ni ponovil. Ko je postal premier, »je takoj začel delati medijski imperij in centralizirati oblast na svoji pisalni mizi. Leta 2010 je začel delati to, kar Janez Janša danes počne pri vas. Napadel je neodvisne medije, prevzel ustavno sodišče in začel izvajati strateški načrt preoblikovanja celotne madžarske politike.« Pot do oblasti pač vedno vodi prek medijev. »Na Madžarskem danes osrednji mediji ne objavljajo člankov o korupciji pri njegovih sodelavcih. Novice o tem dobite samo na marginalnih internetnih portalih, ki pa imajo vsi kratko življenje. Tudi njih drugega za drugim pobira kot hruške. Zadnji je bil Indeks, ki se je razvil v pomemben vir informacij. Tudi tega zdaj prevzemajo Orbánovi pajdaši. Najboljši liberalni časopis Népszabadság se je upiral do zadnjega in ga je uničil s pomočjo avstrijskega špekulanta. Dobesedno uničil. Časopis so ukinili, novinarjev pa niso pustili v zgradbo. Ko ima Orbán govor, vsi regionalni časopisi objavijo isto izbrano fotografijo in isti članek. Tako so delali v najboljših Stalinovih časih,« še pravi madžarski novinar. Prvi korak do popolne oblasti so torej neodvisni mediji, potem pa sledijo spremembe pravne ureditve. Vse to se danes dogaja v Sloveniji.

»Menjajmo Kadunca«

V petek je v vložišče RTV Slovenija z uradno pošto prispela pobuda za predčasno razrešitev generalnega direktorja RTV Slovenija Igorja Kadunca. Zahtevo je podpisalo 13 članov programskega sveta, prva podpisana je Alenka Gotar, nekdanja pevka, ki je danes goreča zagovornica SDS, med drugim pa dela tudi v kabinetu Vaska Simonitija. Trinajst podpisov je veliko, a hkrati premalo, za Kadunčevo razrešitev morajo njegovi kritiki zbrati vsaj 15 glasov.

Očitki, zapisani v pobudi, so na prvi pogled v resnici hudi. Kadunc naj bi bil s svojim »nevestnim, nepravilnim delom javnemu zavodu RTV Slovenija povzročal večjo škodo«, zanemarjal naj bi bil svoje naloge, s tem pa naj bi bil odgovoren za hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda. Ali konkretno: kritiki mu očitajo, da je kriv za finančno izgubo zavoda, kriv naj bi bil, da postaja zavod nelikviden, kriv naj bi bil, da še vedno ni sprejet letošnji finančni načrt dela, in hkrati, da bo mera polna, javno napada predstavnike ustanovitelja, predstavnike države. Kadunc je torej s svojimi dejanji zakrivil slabo finančno stanje zavoda, to pa naj bi pripeljalo, tako svetniki, do razmer, v katerih bo RTV Slovenija popolnoma odvisna od izredne finančne pomoči države – torej od politike.

Kadunc pravi, da so vse te trditve nesmiselne in netočne. Prepričan je, »da noben argument od navedenega ne drži oziroma ni tak, da bi lahko bil res razlog za predčasni odpoklic«. Vzemimo za primer zgolj trditev, da zavod posluje z zgubo. »To seveda drži, a RTV ni imela od leta 2005 nikoli pozitivnega poslovanja, če ni prodajala delnic. To prodajo delnic sem ustavil. V bistvu poslujemo dobro, četudi imamo šest milijonov evrov nižje prihodke. Hkrati smo od leta 2015 število trajnih sodelavcev in zaposlenih zmanjšali s skoraj 2500 na 2250. Kateremu javnemu zavodu je to uspelo? Kateremu javnemu zavodu je uspelo rešiti problem 530 prekarcev, katerih status je bilo treba pravno urediti?«

Kadunc je prepričan, da pravi razlogi za njegovo razrešitev niso finančne težave zavoda, temveč je zadaj želja po politični podreditvi nacionalnega medija. »Jasno je, da gre le za izpolnjevanje želje Janeza Janše, zapisane v ’Basni’, zapisne v številnih tvitih in izrečene v intervjuju na Otočcu. Gre za to, da se ’disciplinirajo’ novinarji in uredniki. A v njihova imenovanja brez soglasja generalnega direktorja ni mogoče posegati.«

V resnici je tako, da lahko odgovorne urednike, ti pa skrbijo za vsebino programa, na predlog direktorja imenuje programski svet. In če bo ta zbral dovolj glasov, da bo zamenjal neposlušnega Kadunca, bo lahko potrdil tudi nove urednike.

»Nacionalna televizija ne sme postati vladna televizija, to je bistveni princip, mediji morajo vsaki oblasti gledati pod prste.«

»Verjetno vedo, da se nikoli nisem vmešaval v program in da gre pri vseh navedbah, da je vojna proti vladi sponzorirana, da je vse vodeno iz vodstva, za popolne laži. Če ne bi bili v ozadju omenjeni nameni, se nikakor ne bi spravljali name pet mesecev pred potekom mandata,« dodaja Kadunc. »Razlogi so za lase privlečeni, zamenjava je nujna in pomembna iz drugih razlogov, na primer volitve so lahko nenadoma blizu. Je pa seveda tudi res, da sam nisem bil tiho, ko je prišlo do konkretnih napadov na RTV in novinarje, da sem z argumenti povedal, kaj bi pomenilo sprejetje medijskih zakonov. In tako žal skupaj z drugimi razgalil sposobnost uradnikov na ministrstvu za kulturo.« In očitek o njegovem neprimernem odnosu do ustanoviteljev zavoda? »Žal ima ustanovitelj do celotne RTV, ne le do mene kot generalnega direktorja, popolnoma neprimeren odnos. Do danes ni bilo še nobenega vsebinskega razgovora. Del tega so tudi vsi ti nemogoči zakoni, ki bi RTV le jemali denar za dobro nekoga drugega.« Nova medijska zakonodaja, ki naj bi to storila, je sicer še vedno v postopku koalicijskega usklajevanja. »Če si načelen, če si vendarle finančni strokovnjak, pa ob tem tudi generalni direktor, ki morda najbolje pozna vse procese RTV, potem govoriš tisto, kar je treba. Če je kdo pri tem popolnoma brez potrebe užaljen, ne moreš veliko narediti,« še dodaja Kadunc.

Lado Ambrožič je bil nekoč urednik na TV Slovenija, zdaj je upokojeni novinar, je pa tudi član programskega sveta. »Sam nikoli nisem glasoval za razrešitev generalnih direktorjev,« pravi, »in tudi v tem primeru ne bom. Ne vidim nobenega pravega razloga za razrešitev, gre za politično akcijo, vlada želi imeti na tej funkciji svojega človeka. Seveda bi lahko televizija delala bolje, a kritiki bi morali biti prepričljivejši. Nacionalna televizija ne sme postati vladna televizija, to je bistveni princip, mediji morajo vsaki oblasti gledati pod prste.«

Ali bo nazadnje v resnici sledila Kadunčeva razrešitev, še ni jasno. Predlagatelji pričakujejo, da naj bi o njej razpravljali že na redni seji programskega sveta 26. oktobra, vendar natančen dnevni red seje še ni določen.

Vrnimo se na začetek. Televizija Slovenija ni edina, ki je tarča političnih napadov. Janez Janša je prejšnji teden Slovensko tiskovno agencijo označil za »nacionalno sramoto«, objavil pa je tudi fotografijo novinarke Dnevnika Mete Roglič in se zraven vprašal, ali je popila preveč piva. Na izrezani fotografiji novinarke je videti vrat steklenice piva, vendar jo v rokah drži nekdo drug. To Janša ve, navsezadnje je isto fotografijo v podobnem kontekstu enkrat že objavil. Njegov žaljivi tvit je povezan s poročanjem o težavah slovenske vlade pri pogajanjih o evropskih sredstvih.

Vse to ima en namen. Janša bi rad ustvaril iluzijo, da je dober voditelj, da ve, kaj počne, in da bo Slovenijo spretno popeljal v svetlo prihodnost. Kritični mediji in novinarji ga pri tem ovirajo. Zato bi jih rad utišal.

Ko je na Madžarskem nehal izhajati že omenjeni časopis Népszabadság, je nemški Frankfurter Allgemeine Zeitung zapisal: »Današnji avtoritarni voditelji medijev ne ukinjajo; lastniško jih prevzamejo ali pa jim spodkopljejo ekonomske temelje. Začnejo s televizijo in radiem, nato se lotijo tiskanih medijev, vseskozi pa, tako kot vsi zločinci, skrbno pazijo, da za seboj ne puščajo sledov.« Kar se je včeraj dogajalo na Madžarskem, se danes dogaja v Sloveniji.