Film / Američani se lahko tolažijo le s tem, da je v Kazahstanu še huje

zadržan +

Boratov sledeči gibljivi film.

Borat 2, kvazidokumentarni trip (podnaslovljen Dostava nenavadne podkupnine ameriškemu režimu v pomoč nekoč slavni kazahstanski naciji), s katerim se skuša kameleonski Sasha Baron Cohen – tako kot Rusi in Iranci – vključiti v ameriško predvolilno kampanjo, se začne v Kazahstanu, kjer Tutar (Maria Bakalova), Boratova 15-letna hči (menda najstarejša neporočena ženska v Kazahstanu), ki se boji, da ne bo »nikoli živela v zlati kletki kot Melania«, gleda »Disneyjevo« risanko, ki jo intonira glas naratorja: »Nekoč je živela mala osamljena kmečka deklica Melania iz usrane luknje Slovenije, ki je sanjala o tem, da bi se poročila z bogatim starcem.«

Kasneje, ko Borat, disruptivni idiot, že pripluje v Ameriko, da bi »potrebnemu vicepremierju Mikhaelu Penceu«, alias »Michaelu Pennisu«, podaril svojo mladoletno hčer (prvotno bi mu moral podariti opičjaka Johnnyja, kazahstanskega ministra za kulturo), se spet prikaže insert iz risanke – tokrat »princ« Trump na zabavi spozna »princesko« Melanio, ki ji potem naredi to, kar je nekoč rekel, da lahko narediš ženski, če si znan (»Hi grabd hr vadžina«). Borat, ki se je pred štirinajstimi leti norčeval iz Busha in njegovih volivcev, se tokrat norčuje iz »McDonalda Trumpa« in njegovih volivcev: svojo hčerko, nadomestek Azamata, ima v kletki (»Jaz bom naslednja kraljica Melania. Ona je najsrečnejša žena na svetu,« pravi Tutar), na prireditev, na kateri govori »vicepremier« Pence, pride maskiran v kukluksklanovca (z belo kapuco vred), v južnjaški slaščičarni da na čokoladno torto napisati »Židje nas ne bodo zamenjali«, frizerko pozove, naj hčerki naredi pričesko, ki se najbolje poda rasistični družini, neskončno se razveseli, ko iz prve roke izve, da se je »holokavst res zgodil«, na shodu teh, ki hočejo Ameriko narediti spet veliko (vsi so oboroženi s puškami in avtomati, demokrati se jim zdijo hujši od covida), pa poje rasistično protiobamovsko pesem.

Nekateri skeči se prilepijo, drugi ne (vsi so brez kakšnih posebnih konsekvenc, nikogar ne razjezijo), kar pa velja tudi za covidske, straniščne, drkaške in menstruacijske vice – v glavnem so antiklimaktični. A taka je tudi past, v katero so zmamili Rudyja Giulianija, nekoč newyorškega župana, zdaj Trumpovega odvetnika – Boratova Tutar, zdaj »preobražena« v bujno, voljno blondinko (novo Pamelo Anderson), se dela, da je TV-novinarka, Giuliani, ki se kar topi, pristane na intervju v hotelski sobi, kjer ga Tutar na koncu celo prepriča, da leže na posteljo (Giuliani trdi, da si je skušal le sneti mikrofon, pa četudi jo prej prosi za telefonsko številko in naslov in četudi si gre med ležanjem z roko za hlače), toda na money shot lahko mirno pozabite. A to, da Borat 2 deluje tako antiklimaktično, ne preseneča – težko je biti bolj nor, bolj odbit in bolj vulgaren od Trumpa. Ne, Boratu res ni lahko – Trump mu je ukradel šov. Trump JE Borat! Toda zdaj, ko je ustavno sodišče na Poljskem prepovedalo splav (tudi, če je zarodek huje poškodovan) in ko je Trump vrhovno sodišče v svojem prvem mandatu napolnil s tremi skrajno konservativnimi sodniki, od katerih Trumpovi volivci pričakujejo in že kar terjajo, da totalno in absolutno prepovejo splav, pa kot tragikomično svarilo zveni prizor, v katerem Borat in Tutar obiščeta nekega pastorja in ustvarjata vtis, da je Tutar zanosila in da hoče splaviti, čemur pastor ostro nasprotuje. Še huje, ko ugotovi, da sta Borat in Tutar oče in hči in da je hči zanosila z očetom, dahne le: »To zdaj ni važno. To zdaj res ni važno. Takšna je bila božja volja.« Zato splav ne pride v poštev. In pomislite: leta 2006, ko je Borat prišel prvič, se je zdelo, da Amerika nižje ne more. Američani se lahko tolažijo le s tem, da je v Kazahstanu še huje. (Amazon Prime)

JvPTCvUnNQA