Čas je za ločitev

Se spomnite Šijanove komedije Maratonci tečejo častni krog, v kateri na zapuščinsko razpravo pride vsak Topalović s svojim testamentom? No, nekaj takega se je torej zgodilo na ameriških predsedniških volitvah. V torek zvečer je volilno zmago najprej – malce zakamuflirano – razglasil Joe Biden. Potem je volilno zmago razglasil še Donald Trump.

Kdo je zmagal? Ni bilo jasno, ker vseh glasov – predvsem tistih, ki so prišli po pošti – še niso prešteli. Na milijone glasov še ni bilo preštetih – in to prav v »ključnih« državah: Michiganu, Wisconsinu in Pensilvaniji. Ker so po pošti volili pretežno demokratski volivci, je šlo pretežno za prodemokratske glasove. Toda Trump je oznanil, da gre za volilno prevaro – da skušajo demokrati ukrasti volitve. Obenem pa je tudi poudaril, da bo vrhovno sodišče pozval, naj ustavi štetje v teh treh državah. Ne demokrati – Trump je ta, ki skuša ukrasti volitve! Ker je vrhovno sodišče sam zapolnil s tremi konservativnimi sodniki, očitno pričakuje, da ga bodo zdaj ubogali, ustavili štetje glasov in volilno zmago prisodili njemu.

Amerika je dobila dva predsednika – tako kot med državljansko vojno, ko je jugu predsedoval Jefferson Davis, severu pa Abraham Lincoln.

Republikanski hit teh volitev pa so bili poskusi, da bi čim bolj diskreditirali poštno glasovanje. Ponekod so določili, da ima lahko vsako volilno okrožje le en nabiralnik za oddajo glasovnic.

Naj vam pojasnim, kako je prišlo do te podvojitve. Nekateri so pred volitvami trdili, da bo Biden gladko zmagal, drugi, da bo gladko zmagal Trump. Nekateri so trdili, da bo volilni izid znan že v torek zvečer, drugi pa, da volilni izid ne bo znan niti do dneva inavguracije. Nekateri so trdili, da je Trump izgubljen, drugi pa, da se bo ponovilo leto 2016. Nekateri so trdili, da si ankete tokrat ne morejo privoščiti še ene napake, drugi pa, da bodo spet zgrešile. Spet tretji so trdili, da bo izid izenačen, da bosta torej oba dobila enako število elektorskih glasov – oba po 269. Enega manj, kot je potrebno za zmago.

Nekateri so iskali mitsko volilno okrožje, ki vedno – že desetletja – voli kandidata, ki potem res zmaga (Valencia v Novi Mehiki, Vigo v Indiani, Westmoreland v Virginiji, Ottawa v Ohiu), in skušali dognati, kam se to okrožje nagiba tokrat, drugi pa so iskali mitske »Trumpove sramežljive volivce«, vse tiste »skrite« volivce, ki si – iz strahu za službe, varnost in ugled – ne upajo javno povedati, da bodo volili Trumpa, a ga potem množično volijo in mu s tem prinesejo »čudežno« zmago. Če verjamete. To namreč še najbolj spominja na zgodbo o »čudežni« kitajski provinci, ki se je vedno pojavila v letnem poročilu kitajske vlade o siloviti gospodarski rasti – nič ni kazalo, da je bila rast res tako visoka, toda v zadnjem trenutku so našli provinco, za katero ni še nihče slišal in ki je Kitajsko popeljala do »čudežne« rekordne rasti.

Umreti za Trumpa

Pred volitvami se je sprožil popolni vihar polarizacije – in obe strani, trumpovska in antitrumpovska, sta bili absolutno prepričani o volilni zmagi. Zakaj so bili trumpovci sveto prepričani, da bo zmagal Trump? Ker da je Biden antipatičen, ker da je patološki lažnivec, ker da je rasist (»mlade črnce« je razglasil za »superpredatorje«, kar seveda ni res), ker da se skriva v kleti, ker da ima Trump najzvestejšo in najfanatičnejšo volilno bazo, ker da v štirih letih ni izgubil niti enega samega volivca (na Peti aveniji lahko res ustreli kogarkoli!), ker da je navdušenje njegovih volivcev precej večje od navdušenja Bidnovih, ker da je Ameriko umaknil iz nepotrebnih vojn, ker da je ustavil Kitajsko, ker da je porazil antifo in dobil kulturno vojno, ker da je na zvezna sodišča imenoval 215 konservativnih sodnikov, na vrhovno sodišče pa tri konservativne sodnike, ker da je za temnopolte naredil več kot prejšnji predsedniki, ker da je uredil ekonomijo, ker da bo njegov drugi mandat še uspešnejši, ker da je Ameriko rešil pred covid-19 (če bi bil zdajle predsednik Joe Biden, bi bilo že na milijone mrtvih), ker da je poskrbel, da so izdelali cepivo proti covid-19, ker da je Ameriko naredil spet veliko, ker da ni politik, ampak »eden izmed nas«, ker da ni le marioneta, ker da reče, kar misli, ker da je od Boga poslan (»Do Svetega duha ima nežen odnos,« je famozno dahnil James Dobson, eden izmed stebrov evangelijskih kristjanov), ker da je zabaven in resničnosten, ker da zna pritegniti pozornost, ker da pripravlja veliki obračun s pedofilsko mafijo, ki jo vodijo Hillary Clinton, Barack Obama in Biden, ker da sta Biden in njegov sin Hunter vpletena v veliko korupcijsko afero na Kitajskem, ker da Biden v 47 letih v Washingtonu ni ničesar dosegel, ker da bi bil najšibkejši predsednik v ameriški zgodovini, ker da bi »zaspanega« Bidna v Beli hiši zelo hitro pobral infarkt, tako da bi ga avtomatično nasledila Kamala Harris, ki je temnopolta in še ženska (česar pa mi, pravi Američani, ne bomo trpeli!), ker da gre za življenje in smrt, ker da Ameriko sicer čaka tiranija (cenzura, konec svobode, komunizem) in ker da so oni sami normalni, preprosti, večinski, krščanski ljudje ... oh, saj veste, ljudje, ki se jim je pred štirimi leti, če naj parafraziram že davno pokojnega, a nesmrtnega ameriškega esejista in satirika H. L. Menckna, končno »izpolnila srčna želja – Belo hišo je okrasil popolni kreten«.

In zanj so pripravljeni umreti – raziskava univerze Stanford kaže, da se je na osemnajstih Trumpovih predvolilnih shodih okužilo 30.000 ljudi, od katerih jih je 700 potem umrlo. Nič, Trumpovi volivci so očitno ljudje, ki radi ubogajo, ki uživajo v dezinformiranosti, ki najbolj ljubijo tiste, ki jih najbolj strašijo, in ki zelo radi gledajo, kako svet gori. Kot pravi radijski zvezdnik Howard Stern: »Trumpa najbolj ljubijo tisti, ki jih najbolj prezira.« Trump je sicer na predvolilnih shodih oznanjal, da ne potrebujejo mask in varnostne razdalje, toda sam je bil na odru vedno na varnostni razdalji – daleč od tega »kužnega« folka, s katerim se mu zdaj ni treba več rokovati in objemati.

Trump je leta 2016 prebil vse obrambne zidove, ki sta jih postavili vodstvi obeh največjih strank, da predsednik slučajno ne bi postal kak preveč »ljudski človek« (outsider, demagog, ekstremist, fašist ipd.). Prebil je primarne, strankarske volitve, prebil je strankarski establišment in sile kontinuitete (»old boys«), prebil je medije (in jih »prisilil«, da so o njem poročali dvakrat več kot o njegovi tekmici, Hillary Clinton), prebil je elektorski kolegij, prebil je nacionalno konvencijo stranke in delegatski sistem – in ja, prebil je narcizem »malih ljudi«. In vsi ti ljudje so imeli občutek, da Trump govori njihov jezik, da jim bere misli – da je skočil iz njih. No, iz njihovih src.

A z vsem tem so le potrdili to, kar je nekoč zapisal afrokaribski poet Aimé Césaire: »Ugledni, zelo humanistični, zelo krščanski meščan 20. stoletja se niti ne zaveda, da je v njem Hitler.« Ko je Trump prišel v Belo hišo, so rekli: Zdaj se bo gotovo umiril! Zgodilo se je ravno nasprotno – v Beli hiši se je le še bolj radikaliziral. Radikaliziral pa je tudi svoje privržence.

Trumpovi privrženci, ki s takšnim veseljem umirajo za »stvar« in ki še najbolj spominjajo na velikansko sekto (Trumpovi predvolilni shodi spominjajo na posnetke »kulta smrti iz Jonestowna«, pravi Frank Rich, kolumnist revije New York), si niso znali predstavljati, da bi bilo lahko vsega kar konec – da bi lahko vse te emocije, ves ta bes, vse to junaštvo, vsa ta mobilizacija, vsa ta odpornost proti protislovjem, ves ta QAnon, vse to zanikanje covid-19, vsa ta vera, vse te ofenzive na socialnih omrežjih, vse te priprave na »spet veliko Ameriko« in ves ta fanatizem, ki jih je porodil Trump, zdaj kar sprhneli, da bi šlo lahko vse to kar naenkrat v nič in da bi bila lahko vsa ta njihova izjemna, neverjetna, fanatična lojalnost zaman. Kar je tako, kot bi jim kdo nenadoma rekel: Bog ne obstaja!

Ne, niti za trenutek niso podvomili o njem. Nič jih ni moglo odvrniti od njega. Nobena njegova norost. Ostali so zvesti njegovemu rasizmu. Takšno stopnjo privrženosti in žrtvovanja danes kažejo privrženci Islamske države.

Če kam, potem bi morali mednarodne opazovalce, ki jih običajno pošiljajo na volitve v dežele tretjega sveta, poslati prav na ameriške volitve.

»Trump lahko še vedno zmaga«

In zakaj so bili antitrumpovci sveto prepričani, da bo zmagal Biden? Ker da je Trump antipatičen, ker da je patološki lažnivec, ker da je rasist, ker da je s svojim grotesknim (ne)odzivom na koronakrizo pokopal več kot 230.000 Američanov (rekel je celo, da zdravniki profitirajo s smrtjo bolnikov s covidom in da zato tako napihujejo številke!), ker da je tik pred volitvami število okužb dramatično naraslo, ker da je njegova politika koristila le plutokraciji (ne pa večini Američanov), ker da je s svojimi deregulacijami in zanikanjem podnebnih sprememb ogrozil varnost in okolje, ker da je migrantkam in migrantom iz naročij trgal otroke (z dojenčki vred), ker da je nad protestnike v Washingtonu, Portlandu in Seattlu pošiljal Nacionalno gardo, policijo in enote Ministrstva za domovinsko varnost, ker da se je s predsedniško funkcijo materialno okoriščal (samo njegovi hoteli, letovišča in igrišča za golf so z njegovimi obiski zaslužili 2,5 milijona dolarjev, noben ameriški predsednik še ni javnega denarja speljeval na svoja podjetja itd.), ker da se je izkazalo, da sploh ne plačuje davkov, ker da so Trumpa množično zapustili primestni volivci in celo številni ruralci, ki so ga pred štirimi leti evforično volili, ker da je bilo pred volitvami odločenih precej več volivcev kot leta 2016, ker da je predčasno volilo več kot 100 milijonov Američanov (64 milijonov po pošti, 36 milijonov na volišču), ker da so bili tisti, ki so volili predčasno, pripravljeni v vrsti stati tudi po več ur (celo 11 ur, v teksaškem okrožju Harris je v vrsti stalo 10.000 ljudi!), ker da je po pošti volilo ogromno prodemokratskih Američanov, ki sicer niti ne bi volili, ker da je predčasno volilo ogromno novih volivcev, ker da je predčasno volilo precej več registriranih demokratskih volivcev kot registriranih republikanskih volivcev, ker da je vse kazalo na izredno visoko volilno udeležbo (kar je vedno slabo za desnico), ker da je predčasno volilo veliko temnopoltih (tudi v »ključnih« državah), ker da so Bidna pred volitvami podpirale vse kategorije mladih volivcev (»pod 30 let«, »od 18 do 24 let«, »milenijci«, »generacija Z«), ker da se mu je povečala podpora med Latinskoameričani, ker da je premočno vodil na stavnicah (v povprečju 63,8 : 35,1), ker da je premočno vodil v povprečju nacionalnih sondaž in ker da je vodil tudi v skoraj vseh »ključnih« državah, v nekaterih prepričljivo in nedvoumno. Ja, tudi v tistih, v katerih bi morala pred štirimi leti zmagati Hillary Clinton, pa ni. Ne pozabite: Hillary je dan pred volitvami v Wisconsinu vodila za 6,5-odstotne točke, v Pensilvaniji za 3,4-odstotne točke, v Michiganu pa za 1,9-odstotne točke. Michigan je pozabila obiskati. Biden ni ponovil te napake.

Naslov ali podnaslov predvolilnih člankov je šel običajno takole: »Trump lahko še vedno zmaga, toda verjetnejša je Bidnova gladka zmaga!« Trump lahko še vedno zmaga – za vsak primer. A tudi to so pisali s tresočo roko, saj se je pred štirimi leti ogromno naslovov in podnaslovov predvolilnih člankov glasilo: Trump lahko še vedno zmaga, toda verjetnejša je gladka zmaga Hillary Clinton! Še celo Nate Silver, najzanesljivejši napovedovalec volilnih izidov, je na svojem portalu FiveThirtyEight tik pred volitvami trdil, da Trump lahko še vedno zmaga, pa četudi ima za zmago le 10-odstotne možnosti. Ali bolje rečeno: Trump bi zmagal, če bi javnomnenjske ankete zgrešile še bolj kot pred štirimi leti, ko je Silver dajal Trumpu 35-odstotne možnosti. »Če bi ankete zgrešile toliko kot pred štirimi leti, bi še vedno zmagal Biden.«

Obenem pa je Silver napovedal, da bo Biden vendarle zmagal in osvojil 335 elektorskih glasov, a da bo v seriji ključnih držav – na Floridi, v Arizoni, Wisconsinu, Georgii in Pensilvaniji – zmagal za las, ponekod, recimo v Pensilvaniji, za manj kot odstotno točko. »Znojil se bo, a bo zmagal.« Oh.

Prave volilne goljufije

Vse je torej kazalo, da bo zmagal Biden. Ali bolje rečeno: Biden bi moral glede na vse zmagati. Še huje, v vsaki normalni državi bi ob takšnih napovedih in takšnem kontekstu zmagal Biden. V Ameriki pa je bil volilni izid negotov – še vedno lahko zmaga Trump! Zakaj so v resnici vsi kljub vsemu še vedno tako previdno dopuščali možnost Trumpove zmage? Menite, da zato, ker liberalci tako slabo prenašajo dobre novice? Ne, pač pa zato, ker je še vedno obstajala možnost, da Trumpovi in republikanski jurišniki – »opazovalci volišč« – na dan volitev blokirajo, zastrašijo in preženejo demokratske volivce (predvsem nebelske, za katere je že »na pogled« jasno, da niso Trumpovi volivci), saj zakon, ki je to doslej prepovedoval, ne velja več, in ker je še vedno obstajala možnost, da republikanci naknadno dosežejo razveljavitev večjega števila prodemokratskih glasovnic, predvsem kakopak tistih (prodemokratskih), ki so prišle po pošti.

Za Orbána in orbana bi bil Trumpov poraz strašna katastrofa.

Republikanci, že itak precej obupani (od leta 1988 pa do danes so le enkrat – le na predsedniških volitvah leta 2004 – osvojili večino vseh volilnih glasov), so delali res vse, da bi oddajo volilnega glasu čim bolj otežili in da bi volilo čim manj ljudi. Po eni strani so ustvarjali vtis, da je preštevanje volilnih glasov goljufanje, s čimer so svoje jurišnike – recimo Ponosne fante – pozivali: Vstanite! Po drugi strani pa so ustvarjali vtis, da vsi glasovi itak ne bodo šteli, s čimer so ljudi pozivali: Ne hodite na volitve!

Kar 20 milijonov dolarjev so vložili v sodne postopke, s katerimi so spodbijali volilno zakonodajo, ki je olajšala oddajo volilnega glasu, v »ključne« države so poslali več kot 50.000 »prostovoljcev«, alias »opazovalcev volišč«, ki so nadlegovali in zastraševali nebelske volivce, ponekod so – kljub visoki udeležbi na predčasnih volitvah – zmanjšali število volišč, ovirali so dostavo poštnih glasovnic (če bodo dovoljene volitve po pošti, »potem v tej deželi ne bo več izvoljen noben republikanec«, je kriknil Trump), v Filadelfiji so snemali volivce, ko so vračali glasovnice, temnopoltim volivcem so sprožali avtomatične telefonske klice (»robocalls«), v katerih so jih svarili, da bi lahko glasovanje po pošti povečalo njihov osebni dolg ter jih prisililo v obvezno cepljenje, v »ključnih« državah pa so volivcem na dan volitev sprožali telefonske klice, v katerih so jih svarili, naj ne hodijo na volišča, ker je prevelika gneča – zaradi varnosti naj raje ostanejo doma. Volili boste jutri!

Republikanski hit teh volitev pa so bili poskusi, da bi čim bolj diskreditirali poštno glasovanje. Ponekod – recimo v Teksasu – so določili, da ima lahko vsako volilno okrožje le en nabiralnik za oddajo poštnih glasovnic, drugod – v Nevadi, Pensilvaniji, Severni Karolini in Wisconsinu – pa so skušali po sodni poti ustaviti štetje poštnih glasov (ki naj bi jih letos, logično, zelo dolgo šteli).

In ja, na Floridi, kjer je republikanski guverner Ron DeSantis oznanil, da bi morali biti veljavni le glasovi, ki bodo prešteti v prvih 24 urah, pa so morali nekdanji kaznjenci, ki so hoteli voliti, najprej poravnati vse dolgove in sodne stroške. Volilno pravico so si morali kupiti! Ali natančneje: tistim, ki volilne pravice niso mogli kupiti, so na pomoč priskočili antitrumpovski zvezdniki (tudi LeBron James), ki so poplačali njihove dolgove.

Kje so mednarodni opazovalci?

Če kam, potem bi morali mednarodne opazovalce, ki jih običajno pošiljajo na volitve v dežele tretjega sveta, poslati prav na ameriške volitve. Še toliko bolj, ker v Ameriki nimajo kake nacionalne volilne komisije, ker ima vsaka zvezna država svojo volilno zakonodajo in ker politiki pogosto nadzirajo volitve, na katerih tudi sami kandidirajo. Pred dvema letoma je v Georgii volitve nadziral republikanski guverner Brian Kemp, ki je ponovno kandidiral za guvernerja – pred tem je dal tudi očistiti volilne sezname, tako da na volitve ni moglo na desettisoče nebelskih volivcev. Zmagal je za dlako.

Eric Bjornlund, ki se je kot mednarodni opazovalec udeležil volitev v dvaindvajsetih deželah tretjega sveta, je nedavno – na portalu Foreign Policy – opozoril, da ameriške volitve spominjajo na volitve v »krhkih demokracijah in avtokracijah«: to, da aktualni predsednik volilni proces razglaša za prevaro, da drugo stran obtožuje volilne goljufije, da vnaprej zavrača priznanje volilnega izida, da zastrašuje volivce, da jim grozi z nasiljem, da na volišča pošilja svoje »milice«, »varnostnike« in »opazovalce« (»vojska za Trumpa«, kot je to sam imenoval), da ljudem odreka volilno pravico, da svoje politične tekmece – tudi Joeja Bidna, svojega predsedniškega protikandidata – razglaša za pučiste in teroriste ter jim grozi z aretacijo in ječo, da napoveduje, da bo kar sam razglasil volilno zmago, in da hoče odločitev o volilnem izidu prepustiti vrhovnemu sodišču (»Mislim, da bo o volilnem izidu odločalo vrhovno sodišče«), ki ga je s tremi konservativnimi sodniki, Neilom Gorsuchem, Brettom Kavanaughom in Amy Coney Barrett, zapolnil on sam, ki bi prikimalo njegovi trditvi, da so vsi poštni glasovi, ki bi bili prešteti po 3. novembru, sporni in kompromitirani, in ki bi štetje poštnih glasov ustavilo, s čimer bi volilno zmago prisodilo njemu – e, te reči se dogajajo v Bangladešu, Egiptu, Keniji, Mjanmaru, Venezueli, Pakistanu, Hondurasu, Gvajani, Malaviju in kakopak Afganistanu, ki so ga pred leti osvobodili Američani.

In seveda, to, da so bili Gorsuch, Kavanaugh in Amy Coney Barrett Bushevi odvetniki, ko je vrhovno sodišče leta 2000 ustavilo ročno štetje na Floridi (Busha in Ala Gora je v tistem trenutku ločilo le še 537 glasov!) in volilno zmago prisodilo Bushu, ne obeta nič dobrega. Da Trump računa nanje, ni nobena skrivnost – on jim je dal sanjske službe, oni mu bodo uslugo vrnili. Quid pro quo. Za Trumpa je vse transakcijsko.

To, kar je počel Trump, bi mednarodni opazovalci energično obsodili, če bi bila Amerika tretji svet. In Trump, ki je tudi leta 2016 na predvolilnem shodu »slavnostno prisegel«, da bo volilni izid priznal le, če bo zmagal, je delal vse, da bi Ameriko spremenil v tretji svet.

Še celo Nate Silver je opozoril, da lahko njegov model vračuna vse letošnje negotovosti, ne more pa vračunati Trumpovih »izvenustavnih sleparij«. Res noro: Biden bi lahko še vedno izgubil, pa četudi je v anketi, ki jo je Silver izvedel tri dni pred volitvami, vodil za 8,6-odstotne točke, precej več kot prejšnja leta drugi predsedniški kandidati – Hillary Clinton je v njegovi anketi leta 2016 tri dni pred volitvami vodila za 3,9-odstotne točke, Barack Obama leta 2012 za 0,3-odstotne točke in leta 2008 za 6,7-odstotne točke, George W. Bush pa leta 2004 za 2,3-odstotne točke in leta 2000 za 3,6-odstotne točke.

Ironija je bila le v tem, da se je res zdelo, da lahko Trump še vedno zmaga. Američani, ki se imajo za pojem in kristal demokracije, so namreč še vedno dopuščali možnost, da Trump ukrade volitve: ker bi na dan volitev najprej začeli šteti glasove tistih, ki so glasovali na voliščih, in ker bi se utegnilo zgoditi, da bi na voliščih glasovalo več prorepublikanskih kot prodemokratskih volivcev, bi najprej kazalo, da zmaguje Trump – in Trump bi razglasil volilno zmago. Vedel bi, da v resnici ni zmagal, a bi kljub temu razglasil zmago. Kajti ko bi začeli zlagoma prištevati še tiste glasove, ki so prišli po pošti in ki so jih volivci oddali na predčasnih volitvah, bi se izkazalo, da zmaguje Biden – in Trump, ki je julija tvitnil, da »morajo biti volilni izidi znani na dan volitev«, bi takoj ovrgel legitimnost volitev in razglasil volilno goljufijo. Vidite, rekel sem vam, da bodo goljufali s poštnimi glasovnicami!

To smo jebeno vedeli, da se bo zgodilo! O tem so čivkali že vrabci na strehi, da o čivkih niti ne govorim.

Še več, Američani, ki se imajo za pojem in kristal demokracije, so še vedno dopuščali možnost, da Trump volitve ukrade tudi po drugi poti. Ker v ustavi nikjer ne piše, da mora 538 elektorjev iz 50 držav »prvi ponedeljek po drugi sredi v decembru« – to je letos 14. decembra – svoj elektorski glas oddati tistemu predsedniškemu kandidatu, ki je v njihovi državi zmagal, bi lahko republikanski elektorji iz tistih držav, v katerih bi zmagal Biden, svoje elektorske glasove oddali kar Trumpu, še toliko bolj, ker republikanci v številnih »ključnih« državah – na Floridi, v Arizoni, Michiganu, Severni Karolini, Pensilvaniji in Wisconsinu – kontrolirajo kongres in ker lahko država, recimo pod pretvezo izognitve volilni goljufiji, zaobide volilni izid ter sama odloči, komu bo podelila svoje elektorske glasove. Bolj ko bi Trump podžigal dvome o legitimnosti volitev, lažje bi bil izvedljiv ta elektorski puč. Biden bi se kakopak lahko pritožil – na Trumpovo vrhovno sodišče. Ha.

Bodite pripravljeni!

Pa saj bi ulice in trge preplavile množice, ki bi protestirale proti Trumpovi volilni goljufiji, boste rekli. Že, toda ulice in trge bi potem preplavile tudi množice, ki bi protestirale proti Bidnovi volilni goljufiji. Ne pozabite: leta 2016 je kar 41 odstotkov Američanov verjelo, da lahko Trumpu ukradejo volilno zmago – to je verjelo tudi kar 73 odstotkov republikanskih volivcev. Kakšna je verjetnost, da tega ne verjamejo zdaj?

Poleg tega so Američani od marca do septembra kupili 15 milijonov kosov strelnega orožja – skoraj dvakrat več kot v istem obdobju lani. Ne brez razloga, si mislimo. Trumpovi bojni vzkliki – recimo »Ponosni fantje, bodite pripravljeni« ali »Osvobodite Michigan« – pa so itak že vnaprej pregrevali atmosfero.

Slovenska vlada bo očitno edina, ki Joeju Bidnu ne bo čestitala ob izvolitvi za 46. ameriškega predsednika.

A črni scenarij se s tem še ni končal: ker bi zgodbe o volilni goljufiji povzročile kaos, so špekulirali, da bi Trump, ki je leta 2016 vpil, da je volilo več kot tri milijone ilegalnih priseljencev (in da je zato Hillary osvojila 2,868.692 več glasov kot on), na ulice in trge poslal Nacionalno gardo, pravosodni minister William Barr, Trumpov pudelj, pa bi razglasil izredne razmere in obenem sprožil bombastične preiskave teh volilnih goljufij. Socialna omrežja bi pregorevala. Trump bi z vsem tem ustvaril vtis, da je situacija tako negotova, dvoumna, nejasna, kompromitirana in brezizhodna, da sta konsenz o volilnem izidu in rešitev nemogoča, zato bi potem o volilnem izidu »modro« in »preudarno« odločalo – ja, vedno znova! – vrhovno sodišče. Trumpa bi izvolili vrhovni sodniki, ki jih je imenoval Trump.

Noro, noro, noro: Američani, ki se imajo za pojem in kristal demokracije, so še vedno dopuščali možnost, da Trump ne prizna volilnega izida in volilnega poraza, da bo diskvalificiral ogromno prodemokratskih glasov, da bo poslal jurišnike, ki bodo s silo ovirali ali preprečili štetje poštnih glasov, da bo vztrajal, da so bile volitve ukradene, da bo zveznim enotam ukazal, naj na voliščih zasežejo nepreštete glasovnice, da ne bo hotel zapustiti Bele hiše, da bo na ulice in trge poklical svoje paravojaške jurišnike, da bo onemogočil miren prenos oblasti, da bo izzval II. državljansko vojno, da bo razglasil izredne razmere in da bo svojo izvolitev prepustil vrhovnemu sodišču (ki bo odločilo, da so veljavni le tisti poštni glasovi, ki so bili prešteti do polnoči). Ker je bil že sam Trump nekaj nepredstavljivega, nekaj, česar Američani v Beli hiši še niso videli, je bilo pričakovati, da se bo tudi po volitvah zgodilo nekaj nepredstavljivega, nekaj, česar Američani še niso videli – nekaj, o čemer so brali zgolj v distopijah, kot so 1984, Zarota proti Ameriki, Deklina zgodba in Tu se to ne more zgoditi.

Še huje: Američani, pojem in kristal demokracije, so bili prepričani, da Ameriko v primeru Trumpovega poraza čaka nova državljanska vojna in da tega ne bo mogel nihče preprečiti. Kako so pa preprečili strahote, ki jih je napovedoval – gradnjo zidu na južni meji, izgon Mehičanov in prepoved vstopa muslimanom?

Kako so sploh pričakovali, da bi Trump, patološki narcis, priznal volilni poraz? Drži, tudi Al Gore je leta 2000 volilni poraz priznal šele 13. decembra, dober mesec po volitvah, a potem – »v imenu naše nacionalne enotnosti in moči demokracije« – mučeniško pustil, da je vrhovno sodišče volilno zmago prisodilo Bushu. Trumpu pa je vseeno za nacionalno enotnost in moč demokracije, saj se zaveda, da za izvolitev in vladanje ne potrebuje ne 100-odstotkov Američanov ne demokracije. Prvič, pred štirimi leti je osvojil tri milijone manj glasov kot Hillary, vlada pa tako, kot da je dobil absolutno večino (na vrhovno sodišče je imenoval tri konservativne sodnike!), in drugič, ni bilo ameriškega predsednika, ki bi bil tako odvisen od nedemokratičnih metod. Vprašanje je le, ali bo tudi Biden volilno zmago, da bi se izognil II. državljanski vojni, prepustil Trumpu.

Barton Gellman (Atlantic) je špekuliral, da bi se lahko tokratni povolilni disput – zaradi nejasnosti ustave in logičnih bomb v zakonu o štetju volilnih glasov – zavlekel vse tja do 20. januarja, dneva inavguracije, ko naj bi se mandat predsednika točno opoldne iztekel, in da bi se lahko 20. januarja na odru v Washingtonu pojavila oba, Biden in Trump – in da bi oba hotela priseči kot nova predsednika.

Še več: čisto resno so razmišljali celo o možnosti, da bi se vse skupaj tako zapletlo, da bi o novem predsedniku odločal senat, ki pa bi obvisel, tako da bi novega predsednika volil predstavniški dom – in če bi obvisel tudi predstavniški dom, bi nova ameriška predsednica avtomatično postala Nancy Pelosi, predsednica predstavniškega doma. Kar pomeni, da bi se lahko 20. januarja na odru v Washingtonu pojavili vsi trije – Biden, Trump in Pelosijeva.

Še huje – Trump bi lahko volitve zaradi vsesplošnega kaosa, ki bi ga sam izzval, razveljavil. O, še huje – nekatere zvezne države bi lahko zagrozile z odcepitvijo.

No, največja ironija pa je v tem, da se vse to še vedno zares lahko zgodi. Ali pa skoraj vse. In v Trumpovi Ameriki se vse to tudi dogaja. Ameriški ustanovni očetje, pisci ustave in drugih temeljnih listin, niso predvidevali Trumpa. Ušel jim je.

Zdaj so ga ujeli. Ko to pišem, v sredo zvečer, se zdi, da Trump izgublja Wisconsin, Michigan, Arizono, Nevado in Maine, morda tudi Georgio in Pensilvanijo. Kar pomeni, da ima Biden več kot 270 elektorskih glasov in da zmaguje. Ko to berete, so glasove v teh državah bolj ko ne prešteli. In ker je Biden zelo verjetno osvojil vse te države, lahko »sporno« Pensilvanijo pusti tudi Trumpu – za napitnino. Ne potrebuje je.

Zadnjih 11 tednov

Od volitev do inavguracije novega predsednika je 11 tednov. To je interregnum, v katerem se pakira nova administracija – Amerika ima velik javni sektor, zato to jemlje čas. A predsednik, ki odhaja, ima tako na voljo še 11 tednov relativno mirnega predsedniškega življenja. Tudi Trump, ki bankam in upnikom in davkariji, kot razkriva New York Times, dolguje milijardo.

Predsednik Dwight D. Eisenhower je v zadnjih mesecih svoje vladavine sprožil kopico tajnih operacij, s katerimi je skušal obglaviti Kubo, Kongo in Dominikansko republiko, obenem pa je stopnjeval vojaško prisotnost v Laosu in Vietnamu. Johnu F. Kennedyju, ki je leta 1961 prevzel Ameriko, je zapustil kopico eksplozivnih situacij in vojn. Trump Bidnu ne bo zapustil vojn na tujem, ampak mu bo zapustil vojno v sami Ameriki. Vprašanje je le, kako veliko.

Je pa res, da lahko Trump čez 4 leta ponovno kandidira. Izkoristil je le en mandat. Do tedaj bi lahko z Melanio, Ivanko, zetom Jaredom Kushnerjem in sinovi nastopal v kaki kardashianski resničnostni seriji, magari naslovljeni Keeping Up with the Trumps. Nekako bo moral odplačati tisto milijardo, ki jo dolguje.

In povsem mogoče je, da bo namesto drugih kriminalcev pomilostil kar samega sebe in svoje otroke, z Ivanko vred. Demokrati se bodo lahko pritožili, a jih bo Trumpovo vrhovno sodišče zavrnilo. To, da se bo pomilostil, ga bo odrešilo pregona zaradi zločinov, ki jih je zagrešil v Beli hiši, ne bo pa ga odrešilo ne milijardnega dolga ne sodnih preiskav o finančnih in davčnih goljufijah, ki jih je zagrešil pred prihodom v Belo hišo.

Ko se bo vrnil v svoj stolp, bi se utegnil kmalu oglasiti kdo z nalogom za aretacijo. Trump je nor na diktatorje, a ni tako pameten kot diktatorji – ti vedno še pravi čas zbežijo.

No, Janez Janša je razglasil Trumpovo zmago. »Več ko bo zavlačevanja in zanikanja dejstev s strani osrednjih medijev, večji bo triumf za predsednika.« Vemo, kaj hoče reči: za Orbána in zanj bi bil Trumpov poraz strašna katastrofa. Slovenska vlada bo tako očitno edina, ki Joeju Bidnu ne bo čestitala ob izvolitvi za 46. ameriškega predsednika.