Nemoč

Prepričana sem, da bi v Sloveniji širjenje virusa obvladali, če bi nekatere ukrepe sprejeli pravočasno in ne čakali, da naši politiki pospravijo svoje počitniške hiše v bližnjih državah. Če so konec poletja strokovnjaki ugotavljali, da se je največ virusa prenašalo na zasebnih druženjih, bi jih morali nemudoma prepovedati in ne pustiti, da se je število dnevno odkritih okužb postoterilo.

Iskreno upam, da se motim, vendar se mi kot laiku zdi, da nas je virus že premagal in da novi ukrepi ne bodo prinesli ničesar, zato menim, da bi se morali z virusom naučiti živeti že zdaj.

Postaviti bi si morali cilj, da do neke bližnje točke v prihodnosti dosežemo več kot polovično prekuženost prebivalstva. Za doseganje tega cilja bi morali odpraviti vse prepovedi in vse sile usmeriti v vzgojo ljudi na vsakem koraku.

Vsak od nas bi se moral vprašati, ali sam sodi v rizično skupino in ali v rizično skupino sodi nekdo od naših bližnjih, za katere skrbimo.

Če sodimo v to skupino sami, bomo storili vse, da se NE OKUŽIMO. Torej ostajamo doma, iz trgovine naj nam nosijo drugi, redno hodimo v naravo, vendar se ne zaustavljamo in ne družimo z nikomer, družbene stike vzdržujemo prek telefona in računalniških aplikacij, redno zračimo svoja stanovanja, opustimo kajenje in spremenimo prehrano. Če smo še zaposleni, se poskusimo dogovoriti za delo od doma ali za delo daleč od sodelavcev.

Če v skupino ogroženih sodijo naši bližnji, se sami vedemo povsem normalno, torej tvegamo okužbo, vendar se v stiku s svojci varujemo podobno kot to počne osebje v bolnišnicah in domovih za ostarele.

Rezultat sprostitve ukrepov in previdnosti tistih, ki sodijo v ranljive skupine, bo, da se bo okužba širila, vendar predvsem na tiste osebe, za katere obstaja večja verjetnost, da ne bodo zboleli ali bodo zboleli z blagimi simptomi. Na ta način bo prekuženost prebivalstva hitro rasla, ne bodo pa se bistveno hitreje polnile bolnišnice in ne bo bistveno več smrtnih primerov. Družbeno življenje bo potekalo skoraj normalno, gospodarstvo ne bo trpelo večjih izgub, šolarji se bodo znova učili in prihodnost bo znova na voljo večini prebivalcev.

Če pa bomo vztrajali pri omejitvah, bomo zadostno prekuženost dosegli sicer kak mesec ali dva kasneje in morda bo umrlo nekaj manj državljanov, vendar bo veliko ljudi brez službe, država bo brez denarja in hudo zadolžena, z revščino in bedo se bo srečevalo veliko število ljudi in povratek v neko sprejemljivo stanje bo dolg in boleč.