Barviti šopek življenjskih zgodb

»Spending all my money on these niggas that I brought up / Taking care of families from my brothers when they were locked up [Porabil sem ves denar za te črnuhe, ki sem jih vzgajal / Skrbel za družine svojih bratov, ko so bili v zaporu],« so verzi, ki jih odpoje The Weeknd, trenutno eden najuspešnejših temnopoltih pop/R & B glasbenikov, v skladbi Snowchild z zadnjega albuma After Hours. To je skladba, v kateri je spregovoril o osebni zgodovini, zgodovini otroka etiopskih imigrantov v Kanadi, ki sta ga po ločitvi staršev vzgajali mama in babica in ki se je v iskanju občutka pripadnosti zgodaj seznanil z ulico in drogami. Ob poslušanju albuma se človeku dogaja podobno kot ob branju knjige Girl, Woman, Other (Dekle, ženska, drugo) leta 1959 rojene britanske pisateljice nigerijskih korenin Bernardine Evaristo, sicer profesorice kreativnega pisanja na Brunelovi univerzi v Londonu: želi si, da ga kar ne bi bilo konec.

Tudi ob branju osmega romana Bernardine Evaristo bralec ne bi imel nič proti, če bi se zgodbe samosvojih, intrigantnih, močnih žensk, ki jih je avtorica v verzih (struktura romana precej spominja na poezijo) spojila v barvit, bogat šopek, nadaljevale in nadaljevale. Za delo je Evaristo lani prejela Bookerjevo nagrado, najpomembnejšo britansko nagrado in eno pomembnejših tudi v svetu, s tem pa postala prva temnopolta avtorica, ki jo je prejela. A ker je nagrado hkrati z njo za roman Testamenti, nadaljevanje slovite Dekline zgodbe, dobila Margaret Atwood, je žal ostala nekoliko v senci. Testamenti so v slovenščini v prevodu Uroša Kalčiča izšli zelo kmalu po originalnem izidu, prevod Girl, Woman, Other pa je pri Cankarjevi založbi napovedan za leto 2021, zanj bo poskrbela Katja Zakrajšek. Medtem bomo že dočakali bookerja za leto 2020, naslednika obeh romanov, ki ga bodo razglasili prihodnji teden, 19. novembra.

Nekatere zgodbe junakinj Bernardine Evaristo so podobne izkušnjam The Weekndove mame ali babice: spremljajo afriške priseljenke, ki se morajo v zahodnem svetu znajti, kakor vedo in znajo, in pogosto marsikaj žrtvovati zaradi vzgoje otrok; spet druge so bolj opogumljajoče, zgodbe o uspehu, kakršna je zgodba The Weeknda samega. Bummi, ena od junakinj romana, na primer spada v prvo skupino. Je izvrstna matematičarka z diplomo z Univerze v Ibadanu, ki po preselitvi v Veliko Britanijo ugotovi, da diploma iz dežele tretjega sveta tam ni vredna piškavega oreha, zato postane čistilka in kasneje vodja čistilnega servisa. Vse to, da bi hčeri Carole, ki jo vzgaja kot samohranilka, omogočila spodobno življenje. Zaradi njene požrtvovalnosti lahko Carole, potomka priseljencev, kljub zgodnji izgubi očeta in izkušnji skupinskega posilstva pri trinajstih letih preseže otroške travme, uresniči svoje karierne sanje in postane uspešna investicijska bančnica, njena prijateljica iz šolskih dni LaTisha pa še vedno živi doma in ima tri otroke s tremi različnimi moškimi, ki so vsi po vrsti izkoristili njeno neizobraženost in naivnost.

Bilo bi škoda, če bi Girl, Woman, Other nalepili oznako »črnska literatura« – to bi bilo podobno, kot če bi romanom Elene Ferrante rekli samo »ženski romani«.

Ammi, temnopolti istospolno usmerjeni ženski iz druge generacije priseljencev, je uspelo postati uveljavljeno umetniško ime in postaviti lastno dramo v narodno gledališče. Poleg tega je ikona (starejše) skupnosti LGBTQI, neodvisna, svobodomiselna ženska, ki skupaj z dobrim prijateljem, homoseksualnim akademikom Rolandom, vzgaja bistro hčer Yazz. Pobliže spoznamo tudi Yazzino družbo, v kateri so muslimanka Waris, Nenet, hči bogatega egipčanskega diplomata, in Courtney, belka iz podeželskega okolja, ki druga drugi odstirajo obzorja feminističnih in družbenih vprašanj, ter Ammijino sodelavko in najboljšo prijateljico Dominique, hipstersko amazonko, ki se vsej svoji neodvisnosti navkljub znajde v izkoriščevalskem razmerju z na videz napredno Nzingo.

Po načinu, kako se zgodbe dvanajstih žensk v romanu prepletajo in kako se zgodovina spaja s sedanjostjo, Girl, Woman, Other rahlo spominja na še en z bookerjem (sicer mednarodnim) nagrajeni roman, Celestial Bodies (Nebesna telesa) pisateljice Jokhe Alharthi, ki spremlja več generacij družine v Omanu, državi na dnu Arabskega polotoka, in je ravno tako dobra protiutež »klasičnemu« zahodnemu literarnemu kanonu. V Celestial Bodies se nekateri liki sicer pojavijo v več poglavjih, vmes so tudi moški glasovi, Girl, Woman, Other pa se – in tudi to je ena njenih prednosti – osredotoča na izključno ženski pogled, vsakemu osrednjemu liku pa je namenjeno le eno poglavje.

Ne le »črnski roman«

Roman Girl, Woman, Other se zdi pravšnje branje v času ponovnega razcveta gibanja Black Lives Matter (Življenje temnopoltih šteje), ki ga je sprožila nasilna smrt Georgea Floyda. Poleg poročil s protestov v ZDA, opozarjanja na belsko privilegiranost in opominjanja na vse temnopolte, ki so izgubili življenje zaradi sistemskega rasizma, so po družbenih omrežjih zaokrožili bralni seznami z literaturo temnopoltih avtorjev in avtoric, ki bi jo moral poznati vsak, ki se ima za načitanega (a v resnici najbrž prebira večinoma belske avtorje in avtorice, saj ti v mainstream literaturi tako ali tako prevladujejo). Toda ti seznami imajo lahko nasprotni učinek: kot je v članku o romanu Luster, prvencu Raven Leilani, mlajše temnopolte avtorice, opazila novinarka New Yorkerja Alexandra Schwartz, knjige temnopoltih avtorjev na bralnih seznamih pogosto učinkujejo kot »brokoli ameriške [ali katerekoli, op. a.] literature«, torej nekaj, kar belopolti bralci prebirajo zaradi »hranilne vrednosti«, ker si po letih zapostavljanja preprosto ne morejo več privoščiti, da ne bi brali tudi temnopoltih piscev, ne nujno zato, ker bi v tem uživali.

Gre za roman o ljubezni, prijateljstvu, solidarnosti, smrti; o socialnih razlikah, odraščanju, iskanju svojega prostora pod soncem, družinskih odnosih, skratka, za roman o vsem, kar nas dela ljudi.

Zato bi bilo škoda, če bi Girl, Woman, Other nalepili oznako »črnska literatura« – to bi bilo podobno, kot če bi romanom Elene Ferrante rekli samo »ženski romani«. Drži, gre pretežno za roman o temnopoltih ženskah, pa tudi Bernardine Evaristo sama, ki se že dolga leta bori za večjo vključenost umetnikov in pisateljev drugih ras v kanon, je v intervjuju za Guardian dejala, da ga je napisala zato, ker si je želela, da bi bile temnopolte ženske Velike Britanije v literaturi vidnejše. A hkrati je to roman o ljubezni, prijateljstvu, solidarnosti, smrti; o socialnih razlikah, odraščanju, iskanju svojega prostora pod soncem, družinskih odnosih, skratka, roman o vsem, kar nas dela ljudi. Označiti ga samo za knjigo temnopolte avtorice bi pomenilo narediti mu veliko krivico. Poleg tega Bernardine Evaristo ni družbeno kritična za vsako ceno, vsaj ne v aktivističnem smislu: sicer se dotakne številnih težav, ki pestijo temnopolto skupnost, a vidi tudi drugo plat kovanca. Tako je jasno, da je temnopolta Yazz, ki je občutljiva za belske privilegije, ker je premožna hči uveljavljenega profesorja in slavne režiserke, bolj privilegirana od belke Courtney iz revnega provincialnega okolja, ki želi Yazz na to opozoriti tako, da ji citira feministično avtorico Roxane Gay (pri čemer je Yazz tista, ki očitno naseda stereotipom o ljudeh iz podeželskega okolja, presenečena je namreč, da Courtney Roxane Gay sploh pozna) in svari v zvezi s tem, da bi se začeli iti »olimpijske igre privilegijev«. »Mislim, kje se vse to konča? Je Obama manj privilegiran kot zahojeni fant, ki je odraščal v stanovanjskem taboru z zadrogirano mamo in očetom v zaporu? /.../ Roxane pravi, da moramo izumiti nov diskurz za pogovor o neenakosti,« pravi Courtney.

Ravno tako avtorica pokaže, kako Nzinga, čeprav je ženska in domnevno feministka, na partnerico Dominique deluje ravno tako destruktivno, kot bi lahko moški, tako da ji narekuje, kakšno literaturo naj bere (izključno žensko), kako naj se oblači in s kom druži, dokler je sčasoma popolnoma ne osami od skupnosti, kjer že tako ali tako ne pozna skoraj nikogar, ker se je zaradi ljubezni preselila v Združene države Amerike. Ali pa kako Morgan, transseksualna oseba, celebrity s Twitterja in glasnik_ca pravic transseksualcev, dela škodo svoji skupnosti in feminizmu (ki ga je odkril_a šele pred kratkim) nasploh: zaradi ogromne mase sledilcev jo_ga namreč vabijo h komentiranju gledaliških predstav, modnih revij, filmov in družbenih vprašanj, o katerih pa kot »falirani_a srednješolec_ka, ki preživi čisto preveč časa na internetu in ni nikoli naredil_a niti približne kariere« (tako se opisuje sam_a), nima pojma. Ve pa, da »to ni važno, kajti šteje število sledilcev, ne pa kakovost poezije ali proze«. »Kmalu ne bo več potrebe po pravih kritikih, tako imenovanih strokovnjakih, ki so na sceni od nekdaj, večina v Londonu, časopisi pravijo, da prihaja čas demokratizacije kritične misli in to se tiče tudi nekoga, kot je Morgan, katere_ ga tviti imajo več bralcev kot resnični kritiki.« Tu si Bernardine Evaristo privošči še nežno kritiko scene »vplivnežev«, ki res vse bolj pronicajo tudi v polje literature in družbe, vendar pa kljub vsemu ni bojazni, da bi ga popolnoma preplavili – kakovost proze še vedno šteje. Navsezadnje je Girl, Woman, Other lep primer tega.