S sprejem proti vladi

Na začetku je bila piščalka. Danes jo najpogosteje vidimo nasprejano na steno v modri ali rožnati barvi, izvirnik pa je bil izdelan iz bele živalske kosti. Značilni luknji sta se več kot 60 tisoč let obdržali v tako popolni obliki, da so jo arheologi v jami Divje babe ob odkritju opazovali z občudovanjem. Dokazano najstarejša piščal v Evropi je imela v osnovi eno nalogo: piskati, žvižgati. Zato je prav ta piščalka pred več kot pol leta, ko je hkrati s pandemijo po nas udarila tretja vlada Janeza Janše in se čez noč lotila spornih milijonskih poslov, kadrovskega cunamija in razgrajevanja demokracije na vseh ravneh, postala eden od prvih znakov protestniškega gibanja, ki se je z balkonov preselilo na kolesa in nato na noge, zdaj pa se je zaradi zaostrenih zdravstvenih razmer znova vrnilo predvsem h gverilskim uličnim intervencijam. Starodavna piščalka je torej postala simbol slovenskih žvižgačev, vizualna ulična podpora razkritjem žvižgača Ivana Galeta in simbol Piščalke, strani na Facebooku, ki javnost obvešča o kraju protestov in vzrokih zanje. Postala pa je tudi grafitarska šablona in tako zdaj odtisi piščalk različnih barv z zidov v Ljubljani in drugih mestih po Sloveniji ljudi vabijo k nadaljnji aktivaciji med protesti in seveda k – žvižganju.

Z rabo šablon so se po našem glavnem mestu pojavile še številne druge podobe različnih protestniških skupin, ki so zidove prepoznale kot priročen medij za izražanje mnenja. Tako najdemo sporočila, kot so: »Grims reaper!«, »Po koroni upor«, »Modrijani Neue Slowenische Kunst«, »Janšo v karanteno«, »Ivan Gale, ljubimo te«, »To je kaplja čez rob, spokaj na Dob«, »Kaj so posledice frackinga?«, »#JazTudiKolesarim« »Smrt ukrepom, svoboda virusu!« in »Glas kulturi«. Njihovi avtorji razumejo, da sporočila, izražena na stavbah, dosežejo več ljudi kot zaprti algoritmi spletnih družbenih omrežij, ki še celo med našimi »prijatelji« izbirajo tiste, vredne naše pozornosti. Grafitarske šablone pa se že vseskozi uporabljajo ravno v propagandne namene.

Pri nas raba šablon denimo sega v čas druge svetovne vojne. Domači gverilci so že pred tem na roko pisali grafite »OF«, zapisovali so jih kar s težko odstranljivo živalsko krvjo ali barvo za kovine. Okupatorska vojska pa jim je protiudarec nato skušala zadati s šablonami. Drugače od grafitov, ki so unikatni, se šablonske podobe zlahka reproducirajo – v roke vzameš šablono iz kartona, lesa, kovine ali kakšnega drugega materiala z izrezljanim sporočilom, jo prisloniš na zid in le premažeš z barvo. Ali dandanes – popršiš s sprejem.

»Politični grafiti so, če parafraziram znanega antropologa, ’orožje šibkih’, tistih brez realne družbene moči.«
 – dr. Mitja Velikonja

Mitja Velikonja, profesor kulturologije na Fakulteti za družbene vede in avtor letos izdane knjige Postsocialistični politični grafiti na Balkanu in v osrednji Evropi, se strinja, da je množično izražanje z odtisi šablon na stenah, torej z ulično umetnostjo, ki nastaja ob letošnjih protivladnih protestih, primerljivo z aktivacijo na spletnih omrežjih: »Zid tam zunaj je obstajal že pred Facebookovim zidom, funkcija obeh pa je ista: javno izreči tisto, kar in kjer se drugače in drugje ne da izreči. Politični grafiti so, če parafraziram znanega antropologa, ’orožje šibkih’, tistih brez realne družbene moči. Pred 20, 25 leti se je pričakovalo, da bo internet izpodrinil druge načine komuniciranja in obstoječe medije ali jih vsaj drastično omejil: danes vidimo, da ni tako, da lahko mirno soobstajajo. Še več, internet je omogočil širjenje grafitarske subkulture in subpolitike, saj lahko zdaj vsak ne samo sledi takšni produkciji drugje po svetu, se pri njej navdihuje, ampak celo skopira šablone, ’template’, in jih prilagodi svoji rabi.«

To se je zgodilo tudi na sedanjih protestih, protestna gesla in podobe so začeli prehajati z enega medija na drugega. Grafit s podobo Janeza Janše in napisom »Smrt narodu, svoboda fašizmu« v mariborski MC Pekarni se je recimo prelil na majice in nalepke, v druge grafite in na transparente. Grafit »Nenez Nenša« je postal motiv na majicah. Navsezadnje se je to zgodilo tudi s čisto prvim simbolom tokratnih protestov, kolesom, ki je pristalo na rdečih nalepkah, danes pa že samo po sebi velja za simbol revolucije in upora. Skupina protestnikov je nekaj petkov zapored intenzivno prodajala tudi recimo promocijsko gradivo s sloganom »Zbudi se«, vendar se je ta po nekaj tednih izpel in s protestov skorajda izginil. Grafiti, narejeni s šablonami, pa po mestih še kar vztrajajo in se obnavljajo. Pravzaprav so s ponovno razglasitvijo epidemije ponovno postali glavni mediji predajanja protestniškega sporočila, ki ga zaradi povečanega števila okužb v državi protestniki ne sporočajo več na petkovih množičnih protestih.

Letošnji protivladni protesti se bodo v zgodovino zapisali kot vizualno tako močni kot še nobeni doslej. Upor z rabo najrazličnejših vizualnih domislic je iz meseca v mesec dobival vedno večji zalet. To se je izjemno dobro videlo že po vse večji gostoti grafitov in podob, narisanih s šablono, po mestih, zlasti Ljubljani. Že v marcu, v času najstrožjih protikoronskih ukrepov, so se grafitarske intervencije množično pojavljale na oglasnih panojih stranke SDS, katere sporočila so aktivisti šaljivo preuredili v iskrenejša. Besedo »rabimo« so spremenili v »grabimo«, napis »ustavimo koronavirus« pa v »ustavimo SDS«. Nadaljevalo se je s prirejanjem oglasov koalicijske NSi, ko so anonimni avtorji slogan »Verjamem v Boga« spremenili v »Verjamem v splav«, napisu »Verjamem v domovino« pa dodali pripis »nazi scum« (»nacistični izmečki«). A to je bil šele začetek.

Številne grafite so medtem poškodovali vremenski vplivi, v zadnjih dveh mesecih se je s strani oblastnikov pojavil tudi obratni, protipropagandni trend rednega čiščenja grafitov, zato o mnogih vizualnih domislicah danes pričajo le še fotografije. Med slednje sodi denimo grafitarska akcija Inštituta 8. marec, katerega predstavniki so konec julija pred enim od petkovih protestov na dežnike, pelerine in druge predmete, ki so jim jih ponudili protestniki, napršili geslo »#samoJApomeniJA«, s katerim so opozorili na sporno govorjenje ministrice Lilijane Kozlovič, ki je del krivde za posilstvo pripisala kar samim žrtvam tega kaznivega dejanja. Ali pa grafiti, narejeni s šablono, ki so nas vse od pomladi skoraj vsak teden na pločnikih, pa tudi na stenah, vabili k vsakokratnemu petkovemu protestu. A četudi nekaterih ni več, vseskozi nastajajo novi in novi.

Velikonja pojasnjuje, da so politični grafiti lakmusov papir razmer v družbi: »Njihovo število, vsebina in intenzivnost vselej naraščajo sorazmerno z zaostrovanjem političnih razmer in so vedno del širših političnih dejavnosti – protestov, peticij, apelov, zborovanj ipd. Dogajanje pri nas v zadnjih mesecih to potrjuje: zidovi slovenskih mest so nenadoma prepolni novih, jedkih, celo jeznih političnih grafitov in street arta – nalepk, šablon, različnih instalacij.« Čeprav so za takšno »onesnaževanje« ulic zapovedane različno visoke kazni, je storilce, ki se zavijajo v anonimnost, po navadi težko ujeti pri dejanju samem. Nalepka lahko v vsakem hipu pristane na prometnem znaku. Dokler na njej ni natisnjen proizvajalec ali ime storilca, policija ne more oglobiti nikogar. Anonimnost je zato pomemben del ustvarjanja na ulicah, sploh v časih, ko protesti pri vladi niso zaželeni oziroma so preganjani.

Ni presenečenje, da vsi ti napisi niso le posledica spornega ravnanja najvišjih predstavnikov države, temveč tudi njihovih skrajno žaljivih izjav na družbenih omrežjih.

Vizualni upor pa je ravno v tako avtokratskih razmerah še pomembnejši. Vsi tisti, ki so se ob petkovih protestih spraševali, zakaj protestniki sploh protestirajo, in se to sprašujejo še danes ob manjših protestnih intervencijah, si lahko na vprašanje odgovorijo že po prebiranju napisov in ogledu podob na ljubljanskih ulicah. Že samo na kratkem sprehodu po centru Ljubljane, od Trubarjeve do Metelkove, smo jih zasledili ogromno: »Janša, moč se ti manjša«, »Gospodarska rast je past«, »Stop janšizmu«, »Skupaj za podnebno pravičnost«. Ni presenečenje, da vsi ti napisi niso le posledica spornega ravnanja najvišjih predstavnikov države, temveč tudi njihovih skrajno žaljivih izjav na družbenih omrežjih. »Danes je na Slovenskem opaziti zanimiv medmedijski, digitalno-analogni obračun,« opozarja Velikonja, »na tvite s sovražno vsebino se odgovarja s transparenti in grafiti. Na kratko rečeno: z grafiti nad tvite!«

Spletni čivk politika, ki doseže veliko ljudi, lahko torej povzroči nešteto odzivov na protestnih transparentih, z grafiti in nalepkami. A dokler bodo politiki tako neodzivni prek bolj formalnih kanalov komuniciranja, množici kaj drugega očitno ne preostane. V času nove »ustavitve življenja«, ki smo ji priča ravnokar, in omejevanja svobode gibanja je vizualno protestno sporočilo skoraj edini preostali kanal izražanja nestrinjanja z ignorantsko oblastjo. Politika nam ne glede na vse udarce ustvarjalnosti pač nikoli ne bo mogla preprečiti. Prav tako ne dostopa do zidov.