Miha Kovač: Berem, da se poberem

Naslov napeljuje na zgodbo o branju, ki te potegne iz depre. Panaceja v obliki knjige?

Avtor, ki ga poznamo po raziskavah bralnih navad in knjigotrštva, je tokrat napisal poljudno delo. V njem predstavi deset kapitalnih in še vrsto drobnih razlogov, zakaj se splača brati papirne knjige. Argumente zastavlja polemično, saj najprej predstavi privlačnost drugih medijev. Denimo, zakaj bi porabil 20 ur za branje obsežnega romana, ko pa ga lahko použiješ v dveurni filmski različici? Potem pa jih zavrne z močnejšimi čari branja.

Čeravno se pisec sklicuje na prigode iz družinskega življenja, ostaja zvest korpusu strokovnih knjig s področja zgodovine branja in knjižnic, iz katerega jemlje primere in razlage. Zato knjiga ne deluje kot esej, ampak bolj kot znanstveno delo, prevedeno v pogovorni jezik.

Razumljivo, njen namen je spodbuditi ljudi k branju. To počne z maksimami: »Če znaš dobro brati, vidiš in slišiš več. Če bereš, poznaš več besed, zato lahko razmišljaš o več rečeh. Če uporabljaš zaslonske tehnologije in hkrati bereš knjige, se naučiš razmišljati na dva različna načina.« S kolegom Kovačem seveda delim himnični ton razpravljanja o branju, se pa sprašujem o pragmatični učinkovitosti njegovega čtiva. Tovrstne maksime so resda modrosti, vendar pa nimajo moči, da bi jih kot s prižnice med bralce vtkali kakor božje zapovedi. A tudi vse njegove maksime niso enako prepričljive. Vzemimo primer: »Če bereš leposlovje, lažje razumeš druge.« Največji eksistencialistični žurnalist Kapuściński, ki je slovel po empatiji do ljudi z družbenega dna, empatičnosti ni pobral iz romanov, ampak iz življenjske izkušnje.

Knjiga, ki afirmira branje, katere najboljši naslovniki pa so starši, ki zvečer oklevajo, ali ima danes še smisel otrokom prebrati zgodbo za lahko noč.