Kdaj bodo začeli ščititi ljudi?

Ljudje po vsem svetu so prenekateri ukrep za zajezitev epidemije občutili kot grob poseg v človekove pravice. Seveda, tovrstni ukrepi so vedno poseg v človekove pravice, zato je pomembno, da je vsak izmed njih pretehtan, utemeljen, sorazmeren in posledično ustaven ali protiustaven. Vprašanja o tem državljani zastavljajo vsem najvišjim in tudi drugim sodiščem po Evropi in po svetu. Kako ta opravljajo svoje delo? Nekatera zgolj legitimirajo oblastne ukrepe, druga oblasti postavljajo meje in razveljavljajo ukrepe ter zahtevajo spoštovanje človekovih pravic tudi v času epidemije. Kako je to vlogo odigralo slovensko ustavno sodišče?

Na prvi pogled je videti, da vlade po svetu – ali kar je za nas najbolj pomembno, po Evropi – sprejemajo dokaj podobne ukrepe za zajezitev epidemije. A čeprav se zdi, da so ukrepi, ki posegajo v temeljne človekove pravice, med državami zelo podobni, niso nujno primerljivi. Na to je v ločenem mnenju k eni izmed odločitev slovenskega ustavnega sodišča opozorila sodnica dr. Špelca Mežnar. Točneje, govorila je o policijski uri in ob tem navedla primerjavo s sosednjo Avstrijo: »Policijska ura je v Avstriji določena že z zakonom in vsebuje bistveno širše izjeme kot v Sloveniji: v času policijske ure je vselej dovoljeno gibanje po javnih krajih zaradi zagotavljanja pomoči ali izpolnjevanja družinskih pravic in obveznosti, za izpolnjevanje osnovnih vsakodnevnih potreb ter za (sic!) zadrževanje na prostem zaradi fizičnega ali psihičnega dobrega počutja. Z drugimi besedami, v Avstriji vlada ne sme uvesti policijske ure, ki bi prebivalcem prepovedala sprehode, rekreacijo ali zgolj posedanje v javnih parkih. Vsakdo lahko tudi v času policijske ure zapusti svoje bivališče in se po javnih površinah prosto giba.«

Če gre soditi po policijski uri, so »epidemiološki« oblastni posegi v človekove pravice v Avstriji nekoliko blažji, bolj človeški in bolj sorazmerni kot v Sloveniji. A kljub temu se je na avstrijsko ustavno sodišče v dobrega pol leta, odkar vlada izreka te ukrepe, obrnilo večje število posameznikov in organizacij. Kot v Sloveniji in povsod drugod tudi oni zatrjujejo, da so nekateri ukrepi pregrobi, nepotrebni, nesorazmerni in posledično neustavni. In na avstrijskem ustavnem sodišču so pokazali posluh za prebivalstvo, ki se že v tako težkih razmerah srečuje še s povečanim (vladnim) omejevanjem pravic. Razveljavili so številne vladne odloke, ki se tičejo t. i. lockdowna, in vladi namignili, da mora ponovno premisliti o ukrepih in jih uvajati na način, da čim manj posegajo v človekove pravice. Med temi najdemo razveljavitev naslednjih ukrepov: splošna prepoved vstopa na javna mesta, odreditev karantene, prepoved vstopa v restavracije, obvezna uporaba mask v zaprtih javnih prostorih, prepoved prireditev z več kot desetimi osebami, omejitve športnih aktivnosti, omejitve na področju letalskega prometa, razlikovanje med malimi in velikimi trgovinami …

Številne podobne in druge ukrepe so razveljavila tudi številna nemška zvezna sodišča, ki so pristojna za odločanje o veliki večini ukrepov, ki se v Nemčiji sprejemajo na ravni posameznih zveznih dežel.

Podobno vlogo igrajo tudi nekatera druga najvišja sodišča v drugih evropskih državah, pogosto pa tudi nižja sodišča.

Slovensko ustavno sodišče je doslej sprejelo le eno odločitev glede vladnih »epidemioloških« ukrepov in še v tem primeru je pritrdilo vladi.

Pa slovensko ustavno sodišče? Ko je spomladi vlada začela uveljavljati prve stroge ukrepe, so se tudi na ustavnem sodišču začele kopičiti pobude in zahteve za oceno ustavnosti in ustavne pritožbe. In ko so ustavne sodnice in sodniki v obravnavo prvič vzeli vladni odlok o omejitvah gibanja, so nakazali, da razumejo resnost razmer, ki zahteva sprotno in prednostno odločanje o teh vprašanjih. Nakazali so namreč, da bodo dopustili nekatere izjeme in nekatere primere sproti jemali v obravnavo in ne bodo slepo sledili dolgoletni praksi, ki od ljudi zahteva, da najprej izkoristijo vsa redna in izredna pravna sredstva, preden se imajo pravico obrniti tudi na ustavno sodišče. Edini ustavni sodnik, ki se s tem ni strinjal, je bil Klemen Jaklič, pred leti izvoljen na izrecno željo SDS. Po njegovem mnenju bi ne glede na izjemne razmere morali ustavni sodniki pritožbe nad (represivnimi) ukrepi vlade presojati po ustaljenem načinu kot doslej, šele po izčrpanju vseh drugih pravnih sredstev. Torej šele čez nekaj let. Vlada bi tako imela mir, da sprejema ukrepe, ki so povsem brezprizivni. »Tako kot vsak drug državljan bi moral tudi ta pobudnik pravico najprej iskati po poti rednih sodišč. Šele ko bi to pot izčrpal, bi bila mogoča presoja na ustavnem sodišču,« je že v uvodu svojega odklonilnega ločenega mnenja tedaj zapisal Jaklič.

A dobri obeti se nikakor niso izkazali. Po podatkih ustavnega sodišča je v povezavi z epidemijo v dobrega pol leta sodišče prejelo 81 pobud in zahtev. In rezultat? V presojo so vzeli zgolj pet zadev. Od tega so izdali eno »delno začasno zadržanje« in eno dokončno odločbo, s katero pa so ugotovili, da akt (odlok o omejitvah gibanja) ni v neskladju z ustavo.