Titanik po slovensko

Pihalni orkestri imajo v Sloveniji dolgo in bogato tradicijo, ki jo zaznamujejo imenitni in odmevni nastopi na festivalih v tujini. Tako se je tudi rudarski pihalni orkester iz Zagorja ob Savi nekega dne odpravil na gostovanje v avstrijsko mestece. Nekateri se tam niso počutili najbolje sprejete, spet drugi so se počutili večvredne od tistih, ki so jih tam spoznali. V vrtincu dogajanja se je znašlo pet posameznikov, to pa je zamajalo njihove identitete.

To so le obrisi zgodbe celovečernega filma Orkester režiserja Matevža Luzarja in nekoč bomo morda lahko izvedeli tudi njene podrobnosti. Po prvotnih načrtih bi si film v kinematografih lahko ogledali že letos jeseni, vendar je Orkester eden od številnih filmskih projektov, ki zaradi tega, ker slovenska vlada blokira financiranje filmske produkcije, za zdaj še niso dokončani.

Pogodbo, ki jim je zagotovila financiranje, so ustvarjalci s Slovenskim filmskim centrom podpisali že leta 2018. Leto prej so prejeli odločbo, v kateri je bilo zapisano, da je bil njihov filmski projekt izbran na razpisu in je s tem postal del nacionalnega programa filmskega centra. Sredi novembra 2019 se je nato začelo snemanje, ki je potekalo na Koroškem in v Zagorju ob Savi ter se je za obširno filmsko ekipo končalo 2. februarja letos. Uspešen zaključek snemanja bi moral po ustaljeni praksi prinesti nov del izplačil, saj so filmi financirani v več kosih. »Načeloma bi morale finance priti v roku enega meseca po koncu snemanja, a to se ni zgodilo. Najprej smo mislili, da je to verjetno zaradi epidemiološke situacije, ki se je takrat šele začela,« se spomni Luzar. A ni šlo za to. Izplačila takrat ni bilo in ga še danes ni samo zato, ker ga vlada še vedno ni odobrila. Ker ga še vedno ni potrdil vladni odbor za državno ureditev in javne zadeve, ki ga vodi notranji minister Aleš Hojs. Ker ta zadeve preprosto ne uvrsti niti na dnevni red. To je skrajno problematično, saj je področje filma v Sloveniji zaradi specifičnosti naše države, predvsem majhnosti našega filmskega trga, večinoma financirano prav iz javnih sredstev. »Naš film je posnet, vendar ga zaradi nespoštovanja pogodbenih obveznosti države ne moremo dokončati. Ne moremo ga dati v distribucijo, ne moremo ga ponuditi zainteresiranim festivalom. Po pogodbi pa bi moral biti končan letos,« nadaljuje režiser.

»Predstavljajte si, da bi slovenska država nehala subvencionirati slovensko mleko, ker ji ne bi bilo všeč ali ker bi bilo v drugi državi cenejše, in potem slovenskega mleka ne bi več proizvajali, preprosto ga ne bi bilo več.«

Matevž Luzar

V opisani situaciji ni sam, samo za kamero je z njim stalo več kot štirideset ljudi. Pred njo pa se je zvrstil cel orkester, skupaj z znanimi igralci, kot so Gregor Čušin, Gregor Zorc, Mojca Fatur, Vesna Pernarčič, Jernej Kogovšek in Gaber Terseglav, nekaj statisti in tudi avstrijskimi igralci, kot je Maria Hofstätter, ki je znana po svojih sodelovanjih z mednarodno prepoznavnima avstrijskima režiserjema Michaelom Hanekejem in Ulrichom Seidlom. Luzar pravi, da »Avstrijci gledajo na našo situacijo v šoku. Ne razumejo, kako lahko država krši svoje pogodbene obveznosti, ker so navajeni urejenega sistema, ne glede na politično opcijo, ki trenutno vlada. Tudi za nas je šokantno, da ne moremo končati filma, kljub temu da imamo podpisano pogodbo. Če povlečem vzporednico s kmetijstvom: predstavljajte si, da bi slovenska država nehala subvencionirati slovensko mleko, ker ji ne bi bilo všeč ali ker bi bilo v drugi državi cenejše, in potem slovenskega mleka ne bi več proizvajali, preprosto ga ne bi bilo več.«

Takšna ali podobna blokada financiranja je v tem letu doletela 33 celovečernih dokumentarnih in igranih filmov, ki vse od 12. maja čakajo na potrdilo financiranja, ki jim je bilo obljubljeno že davno. Vsi ti projekti so zaradi blokade skupno štirih milijonov evrov popolnoma obstali, njihovi producenti pa filmskim delavcem ne morejo plačati za že opravljeno delo.

Posledica je ta, da slovenskih celovečernih filmov z letnico 2020 skoraj ne bo.

S tem so se filmarji znašli v resnično nezavidljivem položaju, saj bi bilo leto, v katerem je udarila pandemija koronavirusa, za področje kulture že brez takšnih politično motiviranih šokov izjemno težko. Slovenski film je že tudi sicer v permanentni krizi, kriza je njegovo naravno stanje. Filmarji so si zaradi projektne narave dela, ki zajema dvanajst in več ur dela naenkrat, brez prostih vikendov po več tednov, ter vmesna obdobja mirovanja, vajeni ustvarjati sprotne prihranke. A letos so se ti prihranki že izčrpali, avtorji obupujejo. Po besedah producentke filma Orkester Petre Vidmar je že ogrožena tudi njihova prihodnost: »Tudi doslej smo morali včasih več mesecev čakati na nakazila koproducentov iz tujine. A če je čakanje omejeno na le nekaj mesecev, je pri banki mogoče vzeti premostitveni kredit ali iti v limit in tako se lahko kljub vsemu dodobra pripravimo na snemanje filma. To, kar se zdaj dogaja pri nas, pa je zelo problematično. Blokada traja že skoraj eno leto, konca ji ni videti in vprašanje je, ali nam bo v takšni situaciji sploh še katera banka pripravljena iti nasproti. Kakršenkoli limit v nadaljnjih dveh ali treh letih najverjetneje odpade.«

Blokada je prizadela vseh približno 1400 filmskih ustvarjalcev v Sloveniji, »od česar jih je 19 zaposlenih v javnih ustanovah, vsi drugi delujejo kot samozaposleni v kulturi – ustvarjalci (scenaristi, režiserji, direktorji fotografije, oblikovalci zvoka, scenografi, kostumografi, oblikovalci maske, montažerji, igralci, skladatelji ...) ali kot samostojni podjetniki – različni strokovnjaki s specifičnimi znanji (producenti, organizatorji, tonski tehniki, osvetljevalci, direktorji filma, scenski tehniki, rekviziterji …) ter za realizacijo filma najeti strokovnjaki številnih drugih profilov (mizarji, prevozniki, kuharji, gostinci, hotelirji, šivilje …),« je navedeno v 44-stranskem dokumentu z naslovom Blokada financiranja slovenske filmske produkcije, ki ga je Društvo slovenskih režiserjev prejšnji petek poslalo medijem in v katerem je podrobno predstavilo, kakšno agonijo preživljajo zadnje leto. Že sama dolžina dokumenta kaže na brezupnost situacije, v kateri so se znašli filmski delavci, ki zahtevajo zasluženo in obljubljeno plačilo za že opravljeno delo.

Vendar Aleš Hojs vztraja. Gradiva, v katerem so zahtevki za filme, brez tehtnega pojasnila na sejo »svoje« komisije ni uvrstil že vse od 12. maja. V tem času je odbor zasedal že petnajstkrat, vlada pa je imela 25 rednih in 88 dopisnih sej. Uradni odgovor urada vlade za komuniciranje na vprašanje, zakaj zahtevki za filme nikakor ne pridejo na dnevni red, se v celoti glasi: »Kot vam je verjetno znano, gre za zelo obsežno zadevo (tako vsebinsko kot finančno), o kateri se ni mogoče odločati, dokler se temeljito ne seznani z vsemi njenimi aspekti.« A o čem točno se morajo na uradu še seznaniti? Gradivo sta namreč pristojni ministrstvi za kulturo in za finance že potrdili. Tudi predsednik Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev Klemen Dvornik se sprašuje: »Kdo pravzaprav preverja že usklajene dokumente? Ker ministrstvo za kulturo in ministrstvo za finance jih ne, Slovenski filmski center jih ne. Katera je ta skupina ekspertov na vladi, ki to dela, in kaj točno počnejo od 12. maja? Katere postopke vodijo, kaj pregledujejo? Kje pridobivajo informacije? Kdo točno so ti eksperti na vladi, ki se spoznajo na film?«

»Vsi filmi so domoljubni, ker so v slovenščini. Delati film za dva milijona ljudi ne more biti nič drugega kot domoljubno. Če so kritični, še ne pomeni, da niso domoljubni.«

Klemen Dvornik

Dvornik opozarja, da je ključni razlog za blokado procedura, ki jo je uvedla prejšnja vlada. Sedanja pa z njo manipulira. »Ta procedura, ki jo je v Šarčevi vladi uvedel minister za finance Andrej Bertoncelj, je sama sebi namen. Določa namreč, da je vsak film z državno subvencijo, višjo od 100.000 evrov, in takšni so (skoraj) vsi celovečerni filmi, po novem investicija, s čimer so nas izenačili z investicijskimi projekti, kot sta TEŠ 6 in drugi tir. Ampak gradivo o filmih je šlo skozi več sit, še preden je prišlo na vlado, zato nima smisla, da oni o njem kakorkoli odločajo. Najbolj smiselno bi bilo, da bi odlok preprosto preklicali in se vrnili k praksi, ki se je pred desetletjem začela z ustanovitvijo Slovenskega filmskega centra, ves ta čas se je film financiral z direktnimi zahtevki na ministrstvo za kulturo.« A namesto spodbudnega odziva vlade se vrstijo cinični komentarji, kot je bil poniževalen filmskokritiški tvit Aleša Hojsa o filmu Izbrisana ali izjava ministra za kulturo Vaska Simonitija, ki je filmarjem predlagal kar sodno pot.

A slednja, kot kaže, že postaja realnost. Nekaj producentov se je že organiziralo in povezalo s skupno odvetnico. Po njenih navodilih so na Slovenski filmski center poslali obvestilo, »da se pripravlja tožba in bi želeli imeti pred tem še en sestanek na temo izplačil«, pravi producentka filma Orkester Petra Vidmar. Čas za odgovor je potekel ta četrtek. Vmes so se s centra sicer odzvali z dopisom, ki »ni bil zares odgovor. Tako bo verjetno že do konca prihodnjega tedna vložena tožba zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. To je skrajen ukrep, a zdaj res nimamo več kaj.« V primeru neodzivnosti bodo vložili nove tožbe. »Zdaj jih bomo tožili izključno zato, da se izpolni pogodba. Šele kasneje so možne odškodninske tožbe,« razlaga Petra Vidmar. Najprej torej računajo na izpolnitev pogodbe, nato na izplačilo zamudnih obresti, državi pa očitajo tudi gospodarsko škodo, »saj imamo zaradi nje že skoraj osem mesecev blokirana podjetja. Gospodarsko škodo bo zelo lahko dokazovati, v naši situaciji je letošnji promet v primerjavi s prejšnjimi leti ničen.« Dvornik medtem pravi, da so jim »prostovoljno svetovali številni prijazni klicatelji, denimo odvetniki oziroma eksperti s pravnega področja«, in kot možna ukrepa predlagali tudi kazenske ovadbe za nosilce odgovornih funkcij in ustavno obtožbo.

Vse druge poti so se doslej namreč izkazale za neuspešne. Pomagala niso niti pisma podpore eminentnih filmskih institucij iz tujine, kot je bilo skupno pismo podpore evropskih krovnih avdiovizualnih združenj, Združenja estonskih filmskih ustvarjalcev, Motovunskega in Sarajevskega filmskega festivala, Hrvaškega združenja producentov, Združenja danskih filmskih režiserjev, Društva filmskih delavcev Makedonije, Društva producentov in režiserjev Črne gore, Evropskega združenja filmskih režiserjev, Globalne sindikalne zveze sindikatov, Zveze scenaristov Evrope, Mednarodne zveze igralcev in mnogih drugih.

Posledica je ta, da slovenskih celovečernih filmov z letnico 2020 skoraj ne bo. Dvornik pravi, da jo sicer nosita dva filma, Inventura Darka Sinka in Sanremo Miroslava Mandića, ki je bil v postprodukciji zaključen letos, v Talinu pa je že doživel premiero. »To sta dva filma, ki imata letošnjo letnico, vendar sta dejansko iz leta 2019, ker sta čakala na primerno štartno pozicijo na mednarodnih festivalih ali pa jo še čakata.« Med tistimi, ki jih je blokada zaustavila, pa so ob Orkestru še denimo prvenec Tijane Zijanić Eva o diplomirani slikarki, ki ob koncu svojih dvajsetih let ugotavlja, da ni naredila še ničesar, slovenska manjšinska koprodukcija Oaza, ki je na beneškem filmskem festivalu prejela nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev, film Vincija Vogua Anžlovarja Dedek gre na jug, nadaljevanje njegove uspešnice Babica gre na jug, celovečerec Marka Šantića o ksenofobiji Zbudi me, prvi slovenski družinski božični film Kapa, ki je na zadnji seji izbirne komisije filmskega sklada v Luksemburgu prejel več kot pol milijona javnih sredstev, in številni drugi.

In kaj je pravzaprav razlog za popolno ignoranco do filmarjev? Je to očitek predsednika vlade Janše iz leta 2013, ko je na kulturni praznik zapisal, da nas filmarji nekoč »ne bodo več zasramovali s snemanjem filmov o slovenskih pocestnicah, samomorilcih in pijancih. Takrat bodo njihovo mesto prevzeli junaki in junakinje našega časa.« Je to očitek aktualne oblasti, da slovenska filmska produkcija ni dovolj »domoljubna«? Po Dvornikovem mnenju to težko drži, saj so slovenski filmi še kako domoljubni. »Vsi slovenski filmi so domoljubni, ker so narejeni v slovenščini. Delati film za dva milijona ljudi ne more biti nič drugega kot domoljubno. Če so filmi kritični, še ne pomeni, da niso domoljubni.« A prav nič domoljubno ni pustiti ljudi stradati. Solidarnostni skladi so namreč že izsušeni, iz njih »se je ekstenzivno izčrpal denar in tistim nujno potrebnim pomoči se je pomagalo z enkratnimi zneski, da so se lahko vsaj malo držali nad vodo, ampak to ne more iti v nedogled. Posledice so že tu, poznamo jih. Načrtovanje novih projektov se je prekinilo. Ocenjujemo, da bosta sledili vsaj dve leti zelo problematičnega obdobja za slovensko kinematografijo.«

Režiser Orkestra Matevž Luzar si želi, da bi država na kulturo nehala gledati kot na parazita in bi jo začela razumeti kot razvojno priložnost, tudi kot »neke vrste gospodarsko dejavnost, za kar jo priznava tudi evropska komisija. Celoten avdiovizualni sektor sodi med pomembnejše dele kreativne industrije. A slovenski politiki tega ne razumejo, kar je zelo žalostno.« Klemen Dvornik se medtem sprašuje, ali imajo tisti, ki so načrtovali »to rokenrol akcijo«, sploh kakršenkoli načrt. »Kako bodo prestrukturirali slovenski film? Kakšen je ta načrt? Minister je omenil, da pripravlja zakonodajo, ki pa še ni napisana. Za zdaj gre le za neke ideje, ki krožijo po kuloarjih. Strinjam se, da bi slovenski film potreboval novo zakonodajo, ki ne bi urejala le osrednje filmske institucije, ampak celoten sektor, kot imajo to urejeno v vseh resnih državah Evropske unije. To, kar imamo zdaj, je podobno temu, da bi imeli le zakon o podjetju Krka, ne pa o celotnem gospodarstvu. Pogovarjati bi se morali tudi o razvojnih potencialih celotnega avdiovizualnega sektorja, o tem, kako smo sem pripeljali snemat mednarodne produkcije, o tem, kateri filmi so bili rekordno distribuirani v Franciji, Nemčiji, ZDA. Namesto tega pa se pogovarjamo o tem, da je papir ostal v nekem predalu, in tem, da je nekdo žleht.«