Stardust

zadržan

Bowiejev bio brez Bowiejevih štiklov.

David Bowie (Johnny Flynn) leta 1971 odpotuje v Ameriko, da bi ji prodal album The Man Who Sold the World, toda že začne se slabo. »Kako vam je ime,« ga vpraša policaj, ki na letališču v Washingtonu pregleduje njegov potni list. »David Bowie,« odvrne Bowie. »Tu piše Davy Jones,« vzklikne policaj. »Bowie je umetniško ime, onega drugega imena že dolgo ne uporabljam več. Prišel sem na turnejo.« Na turnejo? »Kje je potem viza?« Viza? »Tu vidim le turistično vizo.« Bowie je vse bolj zmeden. »Moja žena je ameriška državljanka,« dahne, misleč, da ga bo to rešilo, toda policaj mirno vpraša: »Imate zeleno karto?« »Ne,« jeclja Bowie. »Pridobivam jo.« Potem ga preiščejo. Motijo jih njegove visoke pete. Motijo jih ženska oblačila, ki jih najdejo v njegovem kovčku. Moti jih njegovo mehkobno, feminilno obnašanje. »Ste homoseksualec? Počnete perverzne reči?«

David Bowie je resda David Bowie, toda daleč od tistega Davida Bowieja, ki ga poznate – daleč od samozavestnega kralja odrov, daleč od večnega novovalovca, spektralnega, astralnega, telepatskega sodobnika vsake nove generacije. Ves prestrašen je, benigen, neiznajdljiv, izgubljen, medel, bolj ko ne res space oddity – in ne ravno luciden, kaj šele karizmatičen. V Ameriko pripotuje sam. Brez spremstva. Nihče ne verjame vanj. Štikel Space Oddity, s katerim je zažigal dve leti prej, so že vsi pozabili. Založba Mercury, ki ga gosti, pa ponj pošlje piarovca (Marc Maron), ki ga okrog vozi mama, a je obenem edini, ki sploh verjame vanj. Mediji niso impresionirani, turneja ne poleti, koncertirati ne sme (ker nima »prave«, delovne vize), tako da igra prodajalcem sesalcev in podobnim »javnostim«. Ne da špile sploh vidimo – avtorji tega filma namreč niso dobili pravic za Bowiejeve štikle, tako da glasbe skoraj ni. Slišimo le nekaj priredb, ki jih je Bowie tedaj izvajal. »Kar sledi, je (pretežno) fikcija,« piše na začetku.

Skrbniki Bowiejeve zapuščine Stardusta – sicer povsem simpatične špekulacije, imitacije Coen-Coenovega Llewyna Davisa, pikareskne verzije Haynesovih Žametnih noči – očitno niso hoteli nagraditi z Bowiejevimi hiti. Nič hudega: tudi Jimi Hendrix (André Benjamin) v filmu Jimi: All Is by My Side ni igral niti enega Hendrixovega štikla. Plus: Stardust še kar dobro ujame agonijo glasbenika, ki hoče zasloveti, a ne ve, kako, ki se začuti šele, ko postane nekdo drug, ki se boji, da bo »znorel« (tako kot njegov brat Terry), in ki ugotovi, da to, da se je iz Davyja Jonesa transformiral v Davida Bowieja, še ni dovolj – da ga torej to še ni osvobodilo. Potrebna bo še radikalnejša, še dekadentnejša in še bolj nora transformacija – iz Davida Bowieja v Ziggyja Stardusta. To pa se bo zgodilo naslednje leto. Amerika ga zavrne, tik preden eksplodira z albumom The Rise and Fall of Ziggy Stardust and the Spiders from Mars. Kar je tako, kot če bi Hegla zavrnili pet minut pred izidom Fenomenologije duha, Igorja Stravinskega štiri minute pred krstno izvedbo baleta Le sacre du printemps, Kazimirja Maleviča tri minute pred prvo razstavo Črnega kvadrata na belem ozadju, Bernarda Bertoluccija dve minuti pred premiero Zadnjega tanga v Parizu in Boba Dylana minuto pred prvo izvedbo štikla Like a Rolling Stone. Je film žaljiv do Bowieja? Niti ne – ko je prišel Bowie leta 1971 v Ameriko, ga je Andy Warhol famozno povabil k sebi, v Factory. A ko je Bowie potem tja prišel, se Warhol zanj ni zmenil. No, vidite – Stardust ta prizor raje izpusti. Iz pietete. (video na zahtevo)