Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 49  |  Kultura  |  Film

Gordon Lightfoot: If You Could Read My Mind

Martha Kehoe & Joan Tosoni, 2019

za

Doku o kanadskem Dylanu.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 49  |  Kultura  |  Film

za

Doku o kanadskem Dylanu.

Francis Ford Coppola je nekoč rekel: Četudi ne bi nikoli več posnel dobrega filma, bi lahko še vedno rekel – jaz sem ta, ki je posnel Botra! Nekaj takega bi lahko rekel Gordon Lightfoot, kanadski country-folk pevec: Četudi ne bi nikoli več napisal dobrega štikla, bi lahko še vedno rekel – jaz sem ta, ki je napisal štikel If You Could Read My Mind! Itak ni ostalo le pri tem – Sundown, Carefree Highway, Rainy Day People, For Lovin’ Me, Ribbon of Darkness in Early Morning Rain, ki so si jih podajali The Kingston Trio, Peter Paul & Mary, Ian & Sylvia, Judy Collins, Johnny Mathis, Andy Williams, Harry Belafonte, Glen Campbell, Olivia Newton-John, Johnny Cash, Nico, Scott Walker, Ronnie Hawkins, Elvis Presley, Neil Young, Bob Dylan, Eric Clapton in Grateful Dead, če naj omenim le nekatere.

Lightfootovi štikli so postali slavnejši od njega samega. Tale doku ga najde pri osemdesetih, že stotič poročenega, veselega, da je – po vseh drogah in vsej pijači in vseh zasvojenostih in vseh komah in vsem mraku – še vedno živ. Njegov vokal je bil tako poseben in natančen, da bobnov – vsaj na začetku – sploh ni potreboval, njegovi verzi so bili tako nevsiljivo in tantiemsko melanholični, kot da jih je pobral na cesti (»In the early morning rain / With a dollar in my hand / And an achin’ in my heart / And my pockets full of sand«), njegov mačizem – recimo v štiklu For Lovin’ Me, ki spominja na sodobni »pornič maščevanja« (in ga ne izvaja več) – je zvenel tako romantično, da so mu ženske – pevke – z lahkoto pritegnile, ko pa je v sebi začutil Boba Dylana (kot recimo v neskončno dolgi baladi katastrofe The Wreck of the Edmund Fitzgerald), je to storil tako, kot da mu je bilo vedno jasno, kje ustavlja vlak zgodovine. Tale doku ga ne stisne v kot, ker je dovolj star, da vse sam prizna. V uri in pol je vsega konec. Ko poslušaš Gordona Lightfoota, imaš občutek, da se šestdeseta in sedemdeseta niso nikoli končala. A po drugi strani: šele zdaj je videti tako kot pesmi, ki jih je pel. (Amazon Prime)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.