Happiest Season

za

Njeni tastari.

Happiest Season je najboljši letošnji božični film – zaenkrat. To je romantična komedija, v kateri pa sta romantični – celo več kot romantični – lezbijki, Abby (Kristen Stewart) in Harper (Mackenzie Davis). A brez panike: med njima je več kemije kot med Lady Gaga in Bradleyjem Cooperjem v filmu Zvezda je rojena.

Komedija pa je kremasta, šašava, šablonsko jingle-bellska, veseljaško predrzna, nevsiljivo subverzivna, mestoma že kar burleskna (padec s strehe na plastičnega snežaka), zato ne preseneča, da je tudi zaplet kremast – in prijetno, festivalsko, karnevalsko šablonski: Harper, sicer novinarka, bo božič praznovala pri svoji prestižni, razgledniški, precej konservativni, homofobični družini, ki je videti tako, kot da bi padla iz kakega Hallmarkovega božičnega filma, s sabo odpelje tudi Abby, umetnostno zgodovinarko, ki hoče, da se Harper svoji družini samorazkrije, a Harper ji obljubi, da bo to storila šele po božiču – svojim najbližjim noče pokvariti praznikov (kot da ni bilo dovolj že to, da se je njena sestra poročila s črncem!), še toliko bolj, ker njen oče (Victor Garber) ravno kandidira za župana. Ja, misija nemogoče. A po drugi strani: kdaj pa se naj samorazkriješ, če ne prav za božič? Takrat – v času obdarovanj, domačnosti in kompromisov – je pač največja verjetnost, da bodo vsi to sprejeli kot darilo. To, da Happiest Season svojo »drugačnost« le prilepi na žanrske klišeje heteroseksualne romantične komedije (in jih posvoji, karikira, jasno, ne na alternativen, kaj šele militanten način), sicer vzbuja rahlo nelagodje, a res le rahlo – hej, to je božični film! Kaos mu lepo pristoji. Sintetičnost tudi. (Hulu)