Let Them All Talk

za

Strah pred letenjem.

Steven Soderbergh, ki je že pred izbruhom pandemije posnel ultimativni film o tej pandemiji ( ja, zdaj kultno, ikonično Kužno nevarnost), je sklenil, da bo še med pandemijo posnel ultimativni pandemski film – Let Them All Talk se namreč skoraj v celoti odvrti na razkošni prekomorski linijski ladji Queen Mary 2, podobne čezoceanke in ladje za križarjenje pa so bile, kot se verjetno spomnite, glavna žarišča okužbe, pravi trosilci in razpršilci virusa. Na Queen Mary 2 je okrog 2.600 potnikov (in orjaška posadka), toda nihče ne nosi maske – in nihče ne ohranja varnostne razdalje. Film, lahkoten in melanholičen, se dogaja še v dobi »normalnosti«, v času pred pandemijo – ironično, Soderbergh, spontani prerok, ga je posnel oz. zimproviziral lani poleti, in sicer v dveh tednih. Toliko pač traja plovba od New Yorka do Southamptona. O maskah in varnostni razdalji ni bilo tedaj ne duha ne sluha. Če ste hoteli, ste jih lahko videli v Kužni nevarnosti. Kar pa naj vas nikar ne zavede: Let Them All Talk je ples v maskah. Komedija o smiselnosti in potrebnosti varnostne razdalje.

Meryl Streep igra Alice Hughes, slavno, nečimrno, zateženo, ošabno, ne ravno globoko pisateljico, dobitnico Pulitzerjeve nagrade, ki jo založba s Queen Mary 2 – letenja se boji – pošlje v Britanijo, kjer naj bi prejela neko prestižno nagrado, da pa se med potovanjem ne bi preveč dolgočasila, vzame s sabo tudi dve stari prijateljici, Roberto (Candice Bergen), bankrotirano, ločeno teksaško prodajalko spodnjega perila, in Susan (Dianne Wiest), nežno odvetnico iz Seattla, s katerima je stik bolj ko ne izgubila, in clevelandskega nečaka Tylerja (Lucas Hedges), ki naj bi ji asistiral (od starejših žensk se vedno veliko naučiš!), saj kani med potovanjem piliti svoj novi roman. Tudi prijateljicama – šokiranima! – da jasno vedeti: videli se bomo le na večerji, ker bom preostali čas delala! Alice je zvezdniška kolekcija nevroz – vsi ostali morajo biti veseli, da so lahko zraven. Toda ko se izkaže, da se je na ladjo skrivaj infiltrirala tudi Karen (Gemma Chan), literarna agentka, ki skuša izvohati, če je roman, ki ga – v veliki agoniji – končuje precej blokirana Alice, morda nadaljevanje njenega komercialno in kritiško najuspešnejšega romana (You Always/ You Never), in da je v tem romanu, svojem daleč največjem bestsellerju, brez avtorizacije literarno obdelala Robertine skrivnosti ( ja, »ukradla« ji je skrivno zgodbo), s čimer ji je uničila življenje in zakon, začnejo padati maske, obenem pa se pokaže samozaščitna vrednost varnostne razdalje.

Če nočeš, da ti spiratizirajo – in sprivatizirajo – življenjsko zgodbo, ohranjaj varnostno razdaljo. Ljudje preveč rinejo drug v drugega, preveč so intimni in zaupljivi, preblizu so si, preveč se drug drugemu izpovedujejo, na vsak način hočejo prijateljevati. Ne znajo živeti onstran besed, ki jih lahko le zašepečeš na uho. Virus kar vabijo in kličejo. In film, ki prihaja sredi drugega vala in ki je videti kot arty verzija serije The Love Boat, sporoča: virus je korektor – ljudi bo spet spravil na razdaljo. Spet bodo postali gospodarji svojih življenj, svojih zgodb. Treba se je omejiti – kot Soderbergh, ki je film posnel na ladji, na strogo omejenem prostoru. Nikar pa ne spreglejte, da je to tudi film o ženskah, ki si kradejo atribute, intrige, šarm, strast, želje in skrivnosti, pač »zaklad« – in ki bi Queen Mary 2 spremenile v Titanik, če bi potrebovale še večji navdih. Ali pa še boljšo zgodbo. In ja, to je tudi film o treh prijateljicah, ki skušajo obnoviti stik, in o tem, kako je to težko. Kar je namig, kako težko bo obnoviti šele stike po pandemiji. Oh, in to je tudi film o Tylerju in Karen, mlajši generaciji, ki skuša preživeti neprebavljeno preteklost starejše generacije. (HBO Max)