Kultura / Nedeljska poezija #46

V rubriki Nedeljska poezija vsak teden objavljamo pesem po našem izboru iz pesniške zbirke slovenske avtorice ali avtorja, izdane v zadnjih letih. Tokrat pesem Muanisa Sinanovića iz zbirke Krhke karavane.

Oktober

Vetrovi v vzburkani, nerazumljivi

drami. Nekje nad tlemi, tako kot mi.

Podobni ptičjim petjem. Ptiči so odšli.

Vsi smo tihi v teh večerih. S televizije

skrivnost daljnih, vedno vznemirjenih

ljudi. Spimo v drugih sobah, televizije

so prižgane. Zamišljamo si, da imajo

ljudje na ekranih rdeča lica.

Prisluškujemo bučanju njihove krvi.

Čez dan tiho posedamo ob oknih

in balkonih. Včasih zanese v naše

prostore kakšen list. Kot pismo

v steklenici.

***

Malo je to mesto, a vendar skozi dež

tudi ponoči slišimo šum avtov.

V velika mesta gredo. V mrzle vasi

ali pa k morjem. Mi nimamo svoje

zemlje, a vztrajamo tu. Obdelujemo

svojo samoto.

***

Spominjamo se časov, ki smo jih

in ki jih nismo doživeli. Spomini

so kot delikatne rastline. Pogozdujemo

se. Šumeli bomo v vetru. Bujni.

Prepereli. Tudi plevel bo imel svoje

mesto v nas. Tako je to. Tako je to.

***

Trpka je naša hvaležnost. Nobene

vznesenosti ni v nas. Prepuščamo

jo vetrovom, televiziji, dežju,

avtomobilom. Poslušamo jo

z občudovanjem.

Krhke karavane

LUD Literatura, 2020

Cena: 19 €

Povezava do nakupa >>