Knjiga / Marente de Moor: Nizozemska devica

+ + + +

Vojna kot osnovna higiena sveta

Nizozemska devica je roman, ki po kostumski podobi in čustveno trikotniški postavitvi literarnih oseb potegne na bližino zgodovinskih fantastičnih zgodb o junakinjah, pogosto še nedolžnih za povrhu, ki se znajdejo na tujem; tam pa so seveda skušnjave, čedni in pretkani moški brez zadržkov, vse tisto, česar se je preganjana nedolžnost na skrivaj bala – in si poželela. Tokratno izpeljavo pravljičnega srečanja med lepotico in zverjo ves čas zoprno prekinja rožljanje orožja, vojaške druščine in njihov podmladek si želijo priložnosti za maščevanje za vse tisto, kar jih je doletelo v prvi vojni, in v dvorcu trenirajo mečevanje.

Janna, res devica in Nizozemka (čeprav je ’nizozemska devica’ z levom ob nogah tudi znamka, namenjena nemškim vojnim ujetnikom za cenzurirano korespondenco s tistimi zunaj), pride k očetovemu prijatelju, nemškemu vojnemu veteranu z na zunaj vidnimi poškodbami, čeprav notranje odtehtajo še več. Da bi se naučila veščine floretiranja, pri tem zgladila stare nesporazume med očetom zdravnikom in nemškim mečevalskim trenerjem, ki je nekako jezen, da so ga na fronti rešili nasprotni in vtaknili v bolnišnico, medtem ko se je vse pomembno in junaško dogajalo čisto zraven. Dvorec, v katerem se dekle nastani, je čuden in čudežen – kot sod okrogli kunci, svinje pod mizo in pod oknom konji, ki samo spregovorili še niso, zato pa vse razumejo, zraven sabljaška dvorana, čedna nedolžna dvojčka s pravim arijskim videzom, verjetno nezakonska sinova gostitelja, njuna gajstna in nepostarana in pragmatična mati, ki si z ’devico’ deli hišnega gospodarja ali se vsaj prerivata za njegovo pozornost, on pa je flegma, mrtvohladen, vse to ustvarja štimungo za velike strasti.

Zraven so skrivna sabljanja podmladkov nemških bojevniških bratovščin, kjer se po starih šegah bijejo brez mask in rane bolj za silo pošijejo, saj so brazgotine ponos teh pravih moških. Razlogov (od prikrivanih družinskih skrivnosti do čednih oznojenih moških s floreti v rokah ter kakšnega že na zunaj pokvečega in posutega z znamenji preteklih porazov), da se punci namede, je tako več kot dovolj. In se ji, vendar postane kmalu precej suverena in počne stvari, ki bi ji jih doma odsvetovali.

Nizozemska pisateljica Marente de Moor (rojena leta 1974) pošlje nevednico v Nemčijo, da bi pretipala tamkajšnje medvojno stanje duha in medsoseske odnose; da bi preverila, zakaj se imperialnim germanskim bratom občasno vsled resentimenta dvigne v napad. Predvsem poskuša skozi Jannino epizodo prikazati, kako so idejo o povračilu in sanje visokih krogov o možnosti ponovne bitke, revanše za prvo vojno, izkoristile množice in še bolj njihov karizmatičen voditelj, ki ga tudi v dvorcu nekateri obožujejo. Prav tako pokaže, kako in zakaj so se od gibanja aristokrati in ostanki plemstva oddaljili, čeprav prepozno – še prej kot nakopičena množica marširajočih lemingov so vedeli, da stojijo na robu prepada, vendar sami niso več pozivali k odločnemu koraku naprej.