Knjiga / Natalia Ginzburg: Tako je bilo

+ + + +

Dnevi zavrženosti

»Ustrelila sem ga med oči,« pove pripovedovalka tega krajšega romančka italijanske avtorice Natalie Ginzburg (1916–1991), ki po dejanju odide v park – in začne pisati. Od začetka; o svojem življenju, ko ignorantskim puncam za denar bere klasike, o osamljenosti in zanimivem možičku, ki je precej starejši in jo zalaga z darili in pozornostjo, kar si ona razlaga kot ljubezen, nakar ga začne pogrešati. Predstavlja si, kako ga bo zavrnila, on pa nič, dokler mu sama ne izpove ljubezni in se skoraj milostno poroči z njo. Piše o svojem nefunkcionalnem in nekoliko hladnem dogovorjenem zakonu, v katerem manjka predvsem ljubezni v vseh oblikah, o bolezni in smrti hčere.

V romanu namesto akcije ali zakonske drame prevladujejo razpoloženja in občutki – v podvojeni ločenosti in ob njegovih begih nekam ob jezera, že kakšna in čim bolj daljna, je ona vedno zapuščena, osamljena in družabno nepotešena. Medtem on odhaja na dolga potovanja in preživlja čas z žensko, ki jo ljubi, vendar je že poročena in do njega občasno rahlo okrutna in vzvišena. Piše, kako iz sobe izmakne njegov revolver in ga vzame v roke. Potem se promptno loti analize korakov, ki so do tega pripeljali.

Romanček Natalie Ginzburg je nastal v depresivnih povojnih letih, leta 1947, približno v času, o katerem govorita Malapartejeva Koža in italijanski povojni neorealizem. Natalia Ginzburg je bila opažena avtorica in v njenem delu so našli navdih mnogi, tudi v knjigi objavljeni Italo Calvino. V Tako je bilo o tistih časih piše iz ženske perspektive, s stališča nekoga, ki je obsojen na družbene vloge, najprej hčere, ki se rahlo sramuje staršev in njihovih preživetvenih obredov, potem žene in matere, kar naj bi jo zadovoljilo. Pa je ne. Zato je to pričevanje o poporodni depresiji iz časov, ko te še niso poimenovali, poročilo o stopnjah žalovanja, ki je bilo bolj iz enega kosa in ga takrat še niso stopnjevali.

Tako je bilo je roman o temeljnem in neubesedljivem eksistencialnem občutku, o nekakšni izpraznjenosti in odvečnosti, ki jo potem vsak korak na življenjski poti samo potrdi. Je tudi pričevanje o brezdomnosti, saj pripovedovalka Natalie Ginzburg dom staršev zamenja za možev dom, v katerem straši odsotna materina figura, ki kot da še vedno obvladuje prostor in odnose. Zgodi se ne veliko, pa še to je povedano skozi optiko dvajsetletnice, ki o svetu ne ve kaj dosti, zato privoli v tisto, kar ji ponudijo. Mračen, mučen, hladno in tudi nalašč z vidika naivne pripovedovalke spisan roman o ženski in njeni vlogi v povojni italijanski družbi, vlogi, ki so ji vsiljena in jo režirajo splošna prepričanja, predsodki in zahteve banalnega vsakdanjika.