Sound of Metal

za

Nemi film.

Ruben (Riz Ahmed) je tetovirani metalec – bobnar v težkem, bučnem, divjem bendu (dveh). To je njegova misija. To je njegovo delo. To je njegovo življenje. To je njegov eksorcizem. Še preden pa rečete Sound of Metal, se mu zazdi, da ne sliši dobro – da mu nekaj blokira sluh. Besed ne razume več. Sliši le še nedoločno brbotanje. Kot bi bil pod vodo. Začasno, si domišlja. Toda še preden rečete Beethoven, se že izkaže, da izgublja sluh. Vse bolj. Bend pa je ravno sredi turneje – naj se ustavi in pove, kaj se dogaja? Ali naj se dela, kot da je vse okej, tako da mu bo heavy-metal vzel še tisti fragment sluha, ki mu je še ostal?

Ruben je mučenik umetnosti – za umetnost je oglušel. Šok je prehud, da bi ga lahko prebavil mimogrede, česar se zaveda tudi Lou (Olivia Cooke), njegovo dekle, sicer pevka v bendu, nekdanja džankica (kot on), toda tudi mentalna prenova – začenjanje od začetka, z ničle, vključitev v terapevtsko skupino, priključitev »zvokom tišine«, znakovnemu jeziku in podnapisom, ponovno vstajenje – je šokantna, celo tako boleče šokantna, da je videti kot deprogramiranje, kot brisanje spomina, kot verska spreobrnitev, kot spolno opolnomočenje. Gluhoto mora sprejeti kot filozofijo, kot življenjski slog in kot vzporedni, alternativni, fantazijski svet – tisti realni svet okrog njega razpada. In tako kot je vedno lepo gledati, kako začne kak subkulturni trend preplavljati mainstream, je lepo gledati, kako se začne nič, ki preplavi Rubena, spreminjati v novi svet. Sound of Metal je film o katastrofi – in šekspirjanski transformativnosti katastrofe. In ne bi me presenetilo, če bi dobil oskarja za zvok in montažo zvočnih učinkov. (Amazon Prime)