Hvítur, hvítur dagur

za +

Spirale maščevanja.

Na eni strani so hitri, bučni, eksplozivni, elokventni trilerji, na drugi pa trilerji, ki gorijo in govorijo počasi – s progresivnimi digresijami, v stilu. Tale stilizirani, progresivno disgresivni islandski psihotriler (po naše Beli, beli dan), ki sodi med slednje in je videti tako, kot bi ga sanjal nekdo, ki si sam koplje grob, se začne z dolgo vožnjo po ovinkasti megleni cesti, ki se konča s šokantno nesrečo: avto nenadoma prebije ograjo in zapelje v prepad. Kot se izkaže, je bila to žena priletnega policaja, že itak tesnobnega, depresivnega, nestrpnega, nestabilnega Ingimundurja (Ingvar Sigurðsson), ki začne v »primer« spontano drezati in sumiti, da je imela žena skrivno ljubezensko afero – morda s sosedom (Hilmir Snær Guðnason).

Ostanki prometne nesreče postanejo fetiši. Žalovanje postane oblika ljubosumja. Ingimundur, prepričan, da bodo njegovo mrtvo ženo erotizirali detajli o njenem »ilegalnem« seksu, je moški, ki je v vojni z moškimi (da bi jo lahko legitimiral in implementiral, začne celo igrati v nogometni ligi!), toda hiše, ki jo hoče na vsak način popraviti in prenoviti (v njej živi z vnukinjo, Ído Mekkín Hlynsdóttir), ni mogoče popraviti, kaj šele prenoviti. In vse to ga tako obsede, da film mutira v hladnega, ledenega, kliničnega kronista njegovega nelagodja, njegove notranje napetosti, njegovih strtih, zatrtih, zaprtih emocij, njegove ponižane, užaljene, krizne, toksične moškosti – v morbidnega forenzika tiste »beline« dneva, ko zaradi snega ali megle ni jasno, kje točno se nebo dotakne zemlje, ko življenje postane abstrakcija in ko se lahko, po islandski legendi, pogovarjaš z mrtvimi – ali pa, po legendi tega filma, z živimi, ki si kopljejo grob. (Amazon Prime)