To se lahko zgodi tudi pri nas

Tako kot se slovenski novinarji zadnje leto počutijo kot dopisniki iz Madžarske ali Poljske, so se ameriški novinarji prejšnji teden – ob okupaciji Kapitola, Trumpovem poskusu državnega udara – počutili kot dopisniki iz kake banana države. Gotovo so se spomnili filma Padec Olimpa, v katerem Severni Korejci zavzamejo Belo hišo in ob katerem so si rekli – oh, to je le za lase privlečena fikcija! To se pri nas ne more zgoditi! Zdaj jim je Padec Olimpa eksplodiral v obraz, s sloganom »v Ameriki lahko vsak postane predsednik« vred. Kim Džong Un se že dolgo ni tako krohotal, še bolj pa se bo, ko bo ameriški State Department objavil naslednje poročilo o položaju človekovih pravic po svetu.

Ko sem gledal vse tiste množice Trumpovih jurišnikov (»velikih patriotov«, kot jih je imenoval Trump, »zelo fejst ljudi«, kot jih je imenoval po rasistično-neonacističnem shodu v Charlottesvillu), ki so se na odprti sceni brez mask, a oborožene, z rasističnimi zastavami, srednjeveškim zavojevalskim režanjem, Jezusom in fašistoidnimi slogani (»Taborišče Auschwitz – delo osvobaja«) valile nad Kapitol (in skozenj in prebijale barikade in razbijale okna in ubijale in razsajale), bi si rekel, vau, to pa bo masivna okužba, če ne bi vsi ti ljudje že prišli okuženi – z lažmi, teorijami zarote, jezo, toksično moškostjo, etnonacionalizmom, rasizmom. Zakaj pa mislite, da so bili brez mask: da bi se ja videlo, da so belci! Da ne bi slučajno kdo streljal nanje, da jih ne bi kdo pretepal, da jih ne bi kdo zaplinjal. Glejte, beli smo, ne pa črni, so sporočali – Kapitol je naš! Amerika je naša! Naredimo Ameriko spet veliko! Naredimo jo spet takšno, kot je bila nekoč, ko so bile rasne in spolne hierarhije jasne in razločne! Naredimo jo spet takšno, kot je bila tedaj, ko smo vladali belci!

Ko so vsi ti Trumpovi vigilanti nastopali brez mask, so poudarili svojo belskost. Ko so poudarili svojo belskost, so poudarili svojo privilegiranost – svojo upravičenost do okupacije Kapitola, do oblasti v Ameriki, do puča. Kako to, da je kapitolska varnost tako zatajila – kako to, da so se trumpovci tako zlahka prebili v Kapitol, so se spraševali. Zaradi preprostega razloga – ker so beli. Ker so »pravi« Američani. Ker so belci vedno vnaprej nedolžni.

»Coup Klux Klan« – tako je ta puč imenoval časopis Times of India. Amerika je doživela svoj »nacistični trenutek«. Še celo Arnoldu Schwarzeneggerju je Trumpov poskus državnega udara potegnil na Kristalno noč (28. oktober 1938), v kateri so nacistični paravojaški jurišniki – v imenu svoje rasne čistosti, svoje izbranosti in svojih starodavnih korenin – lomili steklo in gazili ljudi.

Ko na oblast spustiš avtokrata, populista, fašista, se ga zelo, zelo, zelo težko znebiš. Trump je volitve gladko izgubil, a so ga komaj spravili stran.

A po drugi strani: le zakaj bi Trumpu preprečili poskus državnega udara? In le zakaj bi njegovim surovim, razbojniškim, rjavosrajčnim jurišnikom preprečili okupacijo Kapitola? Da namreč ne bo kakega nesporazuma: v interesu demokratov in republikancev je bilo, da trumpovcem okupacija Kapitola uspe – Trumpu je bilo treba omogočiti, da se čim bolj kompromitira. Omogočiti mu je bilo treba, da gre do konca, da poskusi s pučem, da torej pokaže svoj »pravi« – fašistoidni obraz. Dali so mu možnost, da se samodiskreditira – in samouniči. Ne brez razloga: Trump je republikancem odpeljal stranko, članstvo, 74,222,958 volivcev – in zdaj bi jim te volivce rentiral. Morali so se ga znebiti. Ko je puč spodletel, so proti Trumpu, ki je svoje privržence podžigal štiri leta, ne le zadnji dan, 6. januarja (ko je na shodu pred Belo hišo svojo »vojsko« pozival, naj »ustavi volilno krajo«, naj zaščiti »sveto premočno volilno zmago«, naj se »bori močneje«, naj pokaže »silo in moč« in naj se »bori kot vrag«, ko jo je poučeval, da je »čas za silo«, ko je potem z »veseljem«, kot je rekel, gledal juriš svoje »vojske«, ko je samega sebe in svoj entourage kuril s štiklom Gloria in ko je svoji »vojski« lagal, da se ji bo pridružil v Kapitolu), takoj napovedali novo ustavno obtožbo, nov impeachment, cenzuro, celo odstavitev zaradi opravilne nesposobnosti (25. amandma ustave) ter sojenje zaradi izdaje in podžiganja k vstaji, ki se je končala v krvi, obenem pa so ga vrgli ne le s Facebooka, temveč tudi s Twitterja, ki je bil njegov megafon. Ali bolje rečeno – ki je bil zanj to, kar je bil za Hitlerja radio. Ja, utišali so ga, izobčili, nagnali. Skenslali iz civilne družbe. You’re fired!

Kongresnikom in senatorjem, ki so ga podpirali do konca, so dali možnost častnega umika, ali bolje rečeno – dali so jim možnost, da rečejo: to je pa preveč! Tokrat je šel pa predaleč! Ne grem se več! In kot pravi Frank Rich (New York), se zdaj vsi ti »šokirani« in »zgroženi« kongresniki in senatorji, ki so štiri leta podpirali in pokrivali vse Trumpove norosti, obnašajo tako kot nacistični kolaboranti, ki so po koncu II. svetovne vojne trdili, da niso vedeli za holokavst. Nismo imeli pojma! Niti sanjalo se nam ni!

Populista se zelo težko znebiš

Množična, pučistična okupacija Kapitola je pokazala, kako daleč morajo iti stvari, da se znebiš populista. Ko ga spustiš na oblast, ko ga opolnomočiš in legitimiraš, ko mu pustiš, da začne demagoško zlorabljati oblast in klestiti demokracijo, ko začneš tolerirati njegove stranske zaslužke, njegovo finančno okoriščanje s predsedniško funkcijo in njegove stare finančne mahinacije (bančne prevare, davčne utaje, pranja denarja ipd.), ko mu pustiš, da začne v imenu točnosti voznega reda vlakov posegati v človekove pravice in svoboščine, ko začneš govoriti, da se ti ne ljubi več kritizirati njegove antidemokratične retorike, ker si že vse povedal stokrat, ko začneš njegov fašizem relativizirati in zamegljevati (vi vsakogar, ki ga ne marate, razglasite za fašista! to je le reductio ad Hitlerum! to je le še ena manifestacija Godwinovega zakona!), se ga lahko znebiš le tako, da mu pustiš, da gre do konca, da torej prelije kri – v upanju, da bodo ljudje zdaj končno sprevideli, da je res fašist.

Ergo: ko se enkrat umakneš razraščanju njegovega kulta osebnosti, njegovi povsem očitni mentalni neuravnovešenosti, njegovemu serijskemu laganju ter njegovi politiki psovanja, žaljenja, sovraštva, paranoje in polariziranja, eliminiranja in demoniziranja elit, »globoke države« (sil kontinuitete) kritikov in političnih tekmecev (ogrožajo preživetje patriotov, »pravih« Američanov, njihovo blaginjo, njihovo varnost!), kriminaliziranja medijev in žensk (candre! gravži! prostitutke!), delegitimiranja institucij in pravne države in dehumaniziranja tujcev, priseljencev in migrantov (to so kriminalci, morilci, posiljevalci! živijo na naš račun!), se ga lahko znebiš le tako, da mu omogočiš, da izživi svojega notranjega fašista, da torej napade lastno državo. Prignati ga moraš do točke, ko se preprosto ne more več zadrževati, ko se ne more več obvladovati, ko izbruhne – in ko končno pove resnico.

Ko smo izvedeli, da je Nancy Pelosi, predsednica predstavniškega doma kongresa, naredila vse, da bi Trumpa, ki zdaj išče način, da bi pomilostil samega sebe (in se odvezal krivde za kapitolski puč, ki je vzel šest življenj), ločili od šifer za lansiranje jedrskih konic (svoj propad bi lahko izkoristil za sprožitev jedrske vojne, kar bi njegovim privržencem, vzgojenim v duhu Armagedona, verjetno povsem prijalo), smo si rekli: vau, bojijo se, da bo sprožil jedrsko apokalipso, pa so ga kljub temu mirno gledali in trpeli štiri leta!

Tudi Janša – tako kot Trump je tudi on golfist – ustvarja vtis, da je borec proti elitam in zagovornik drugorazrednih, »pravih« ljudi.

Z eno besedo: ko na oblast spustiš avtokrata, populista, fašista, se ga zelo, zelo, zelo težko znebiš. Trump je volitve gladko izgubil, a so ga komaj spravili stran. In še vedno ni nujno, da jim je uspelo, saj je, kot napoveduje FBI, pričakovati močne popotresne sunke – nove in nove ekstremistične, pučistične juriše na Kapitol v Washingtonu (DC) in tudi na Kapitole v vseh petdesetih zveznih državah, »oborožene proteste«, ki naj bi se zgodili 20. januarja, na dan Bidnove inavguracije, ali pa že nekaj dni prej, če bi skušal kongres Trumpa odstaviti. Za Trumpa je pripravljeno umreti veliko ljudi.

Rekel bom le to: če se bodo Američani tokrat izmazali brez državljanske vojne, bodo lahko rekli, da se je zgodil čudež. In državljanska vojna je natanko to – cena, ki jo plačaš, če na oblast spustiš populista, avtokrata, fašista.

Trumpov poskus državnega udara govori o tem, kako zelo so vsi skupaj precenili demokracijo. Povsem jasno je bilo namreč tole: če je lahko demokracija – najboljša in največja na svetu, ameriška! – dolga leta nudila streho sužnjelastništvu in brutalnemu rasizmu, potem lahko streho nudi tudi fašistu. In natanko to se je zgodilo.

Še več: pride čas, ko fašistu sploh ni treba delati puča, ampak zadošča že to, da gre na volitve. Ja, izvoljen je – kot je bil Trump. Štiri leta so ga gledali. In to, kar so videli, je pripeljalo do rjavosrajčnega juriša na Kapitol, ki je pokazal, da se podžiganje polarizacije in fanatizma konča v krvi, militarizaciji vsakdanjega življenja in fašizaciji dela družbe. Ne, to niso takšni fašisti, kot so bili v tridesetih letih prejšnjega stoletja – zdajšnji fašisti med razbijanjem in pobijanjem delajo selfije in jih v realnem času že tudi delijo, sveto prepričani, da imajo prav, tako kot tedaj, ko na kakem nedojebanem forumu grozijo in pozivajo k linču.

Američani se zdaj hvalijo: »nepredstavljivi« puč je trajal le nekaj ur, potem pa je zmagala demokracija! Demokracija je odpihnila pučiste – in takoj zatem je kongres potrdil volilni izid ter za novega ameriškega predsednika verificiral Joeja Bidna! Demokracija je zasijala in zasenčila antidemokracijo, poskus puča! Demokracija nas je rešila! Resnica je vendarle malce zoprnejša: Trump je avtokratom, populistom in fašistom pokazal, kaj vse je mogoče. Pokazal jim je, kako daleč lahko greš. Pokazal jim je, kaj vse lahko počneš, ko si v demokraciji na oblasti, pa ti nihče nič ne more.

In zdaj si predstavljajte, da v Belo hišo pride populist ali fašist, ki si bo res upal do konca. Predstavljajte si, da v Belo hišo pride populist ali fašist, ki ne bo delal le napol, ampak bo reči izpeljal do konca, do skrajnih konsekvenc – ki bo torej demontiral demokracijo, spodkopal ustavni red, omejil pravice in svoboščine ter priznal le tiste volitve, na katerih bo zmagal. Predstavljajte si, da v Belo hišo pride populist ali fašist, ki ne bo takšna lenoba, kot je Trump. Predstavljajte si, da v Belo hišo pride avtokrat, populist ali fašist, ki ne bo igral golfa.

Slovenski Trump

Evropski voditelji so Trumpov poskus državnega udara takoj obsodili. Res takoj. Sunkovito in silovito. Niti sape niso zajeli. Kar tekmovali so, kdo bo prej obsodil Trumpa – in kdo bo pri tem odločnejši, ostrejši, prepričljivejši. Zdelo se je, kot da obsojajo na zalogo. Hočem reči: zdelo se je, kot da so hoteli v isti sapi obsoditi tudi vse evropske Trumpe, vse vzhodnoevropske »iliberalne demokrate«. Kot da so hoteli reči: Viktor Orbán – gledamo te! Mateusz Morawiecki – gledamo te! Bojko Borisov – gledamo te! Janez Janša – gledamo te!

Tudi Trumpov zunanji minister Mike Pompeo, s katerim se je tako groteskno objemala Janševa vlada, je moral odjaviti svojo turnejo po Evropi – nikjer ga niso hoteli sprejeti.

Tudi Janša – tako kot Trump je tudi on golfist – ustvarja vtis, da je borec proti elitam in zagovornik drugorazrednih, »pravih« ljudi.

Ob Trumpovem poskusu puča so vsi obnemeli in se zgrozili. Ne brez razloga: Amerika je vedno malce pred nami.

Janša, ki je ugotovil, da ta zgodba govori o njem, je začel hitro tvitati in juriš na Kapitol primerjati s petkovimi protesti. Ne pa recimo s svojimi »vztrajniki«, »pravimi« ljudmi, vigilantskimi »patrioti«, ki so se leta 2014 množično – oboroženi s slovenskimi zastavami in transparenti – zbirali pred ljubljansko sodno palačo, v kateri se, kot je tedaj poudaril Janša, »namesto pravice deli krivica«. A tudi Janševa primerjava juriša na Kapitol s petkovimi protesti je le trumpizem: Trump je namreč republikansko vodstvo prepričeval, da so juriš na Kapitol zakrivili levičarji – antifa!

Janši je bilo zadnje leto zelo všeč, če so mu rekli »mali Trump« ali »slovenski Trump«. Zdaj mu to očitno ni več tako zelo všeč. Ne da to kaj spremeni. Janša je Trump je Janša je Trump je Janša je Trump. To vemo. In tu je naš problem. Janša se namreč ne more skriti – štrli ven. Nemogoče je pozabiti, da je pred ameriškimi volitvami navijal za Trumpa: »Dajmo, zmagaj, Donald Trump!« Nemogoče je pozabiti, kako entuziastično je republikancem čestital za dobre rezultate na volitvah, ki so jih izgubili. Nemogoče je pozabiti, kako je nasedel Trumpovi laži, da je zmagal: »Povsem jasno je, da je ameriško ljudstvo izvolilo Donalda Trumpa.« Nemogoče je pozabiti, kako je ameriške medije obtoževal laganja o volilnem izidu: »Več ko bo zavlačevanja in zanikovanja dejstev v osrednjih medijih, večji bo končni triumf predsednika Združenih držav Amerike.« Nemogoče je pozabiti, kako je Trumpu čestital za zmago: »Congratulations.« Nemogoče je pozabiti, kako je podžigal teorije zarote o ameriških volitvah (farmacevtske družbe so cepivo proti covidu obelodanile šele po ameriških volitvah, da Trump ne bi zmagal!). Nemogoče je pozabiti, kako novemu ameriškemu predsedniku ni in ni hotel čestitati za zmago. Nemogoče je pozabiti, kako je do zadnjega upal, da bodo sodišča volilni izid razveljavila in zmago prisodila Trumpu, tako da bo potem on, Janez Janša, ta, ki se bo zadnji smejal. Edini bo, ki je pravilno napovedal zmagovalca!

Ko je Andrew Higgins te dni v New York Timesu objavil članek o umetnosti laži, je kot primer človeka, ki je hitro nasedel Trumpovi laži, navedel prav Janeza Janšo, »desničarskega populista, ki je marca postal slovenski premier«. In ko so Trumpa vrgli s Twitterja, smo se le spontano spomnili, kako je obrambni minister Matej Tonin v Tarči pripovedoval, da je Janšo zelo lepo prosil, naj vsaj za mesec dni odloži Twitter.

Janša se je trumpiziral, in to tako zelo, da bo težko skril svojega notranjega Trumpa, navsezadnje, ko je začel Trump govoriti o veliki volilni prevari in ukradenih volitvah, je začel tudi sam govoriti, da so bile slovenske parlamentarne volitve leta 2014 ukradene (mesec po ameriških volitvah je tudi za poljski tednik Sieci rekel: »Naj omenim samo absurden primer, da v slovenskem pravosodju še vedno sodijo osebe, ki so drastično kršile človekove pravice in temeljne svoboščine v komunističnem režimu. Ki so dosojale smrtno kazen ali odobravale ubijanje civilistov na meji med nekdanjo Jugoslavijo in Italijo. Z njihovo pomočjo so Sloveniji leta 2014 dobesedno ukradli volitve«), že prej pa je posvojil trumpizme, kot je recimo »globoka država«. Ali pa: »izsušimo močvirje«.

Janši je bilo zadnje leto zelo všeč, če so mu rekli »mali Trump« ali »slovenski Trump«. Zdaj mu to očitno ni več tako zelo všeč.

Oh, in prevzel je mizoginijo (»nedorasli ministrici za obrambo in notranje zadeve«; »na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ: eno za 30 evrov, drugo za 35 evrov«), zastraševanje z »invazijskimi« migranti in begunci, ki da jih v Slovenijo – tako kot v Ameriko – organizirano spuščajo »elite«, da bi si povečale volilno bazo (»prišleki iz civilizacijsko tujih okolij so sprva lahek plen tistih, ki jim delijo davkoplačevalski denar za nedelo ... takšnim trendom menjave slovenskih za neslovenske volivce na leto pridelajo najmanj deset tisoč glasov neto oziroma en poslanski mandat letno«), averzijo do Georgea Sorosa, milijarderja judovskega rodu (»Ne vtikajte se v EU in Evropo, prosim. Vaš umazan denar za t. i. NVO-je je poglavitni vir konfliktov na kontinentu, saj uničuje zaupanje med ljudmi in demokracijo«), pa tudi retoriko, s katero je Trump ustvarjal vtis, da je največji borec proti »elitam« in »prvorazrednim« ter obenem največji zagovornik »drugorazrednih«, »pravih« ljudi.

Tudi Janša – prav tako golfist – ustvarja vtis, da je borec proti elitam in zagovornik drugorazrednih, »pravih« ljudi. Na začetku leta 2019 – takoj po še enih ukradenih volitvah – je v svoji »analizi slovenske družbene in politične stvarnosti« na dolgo in široko pisal o elitah in prvorazrednih. »V Sloveniji je vzpostavljen sistem, ki služi predvsem eliti. Samoizbrani, samooklicani eliti. Prvorazrednim. Ti za ohranjanje oblasti, svojih statusov in privilegijev uporabljajo vsa sredstva.« Da bi razbil te elite, ki se počutijo »izjemno domače v družbi elitnega tovariša iz Moskve ali celo Teherana« (Trump je hotel Iran na vsak način bombardirati, še zdaj, po »ukradenih« volitvah), hoče zamenjati vodstva vseh agencij, muzejev, zavodov, inštitutov ipd., ukiniti financiranje vseh nevladnih organizacij, prevzeti državna podjetja, kot je Petrol, in si podrediti medije, s Slovensko tiskovno agencijo vred. Vse to so elite. Vse to so prvorazredni. Ko je SMC vložila dopolnilo, ki bi zagotovilo, da se Slovenski tiskovni agenciji v sedmih dneh po uveljavitvi sedmega protikoronskega zakona izplača vse zaostale obveznosti, je Janša sarkastično – pač v duhu svojega boja za »drugorazredne« – tvitnil: »Ko gre za prvorazredne, ki si izplačajo po 100.000 evrov na leto, ne sme biti ovir.«

Kar ni v rokah SDS, je v rokah »elit«. Pač v slogu: najprej smo odpravili komunizem – zdaj bomo odpravili še demokracijo.

A vse to so le malenkosti. Janša je namreč v tej »analizi« napovedal tudi juriš na Kapitol. Načrt je takle: »Ko bodo Kučan, Rigelnik, Zemljarič, Janković, Jamnik, Golobič, Kocjančič in ostali nedotakljivi na slovenski policiji, tožilstvu in sodiščih obravnavani enako kot drugorazredni državljani, bomo dobili vladavino prava. Če tega institucije ne bodo zmogle, bo na neki točki vrelišča ulica sodila tako nedotakljivim kot tistim, ki so zatajili v svojem poklicu.« Ha.

Ne da je to vse. »Nove generacije drugorazrednih bodo zgolj seštevale in odštevale in na teptanje njihovega dostojanstva, krivice, krajo priložnosti in prihodnosti, ‘taktiko obrata’ in zmerjanje s fašisti bodo enostavno odgovorile: ‘OK. To ste želeli in to boste imeli. Hirošimo.’ Konec samooklicane elite pa bo v tem primeru enako krvav, kot je bilo njeno spočetje.«

Vprašanje, ali se lahko to, kar se je zgodilo v Ameriki, zgodi tudi pri nas, je le retorično.

Več je zakonov, manj je pravice

Janša je nenadoma postal tudi alergičen na Kitajsko – kot Trump. Kitajci ne bodo gradili drugega tira! Slovenija bo – skupaj z Ameriko – ustavila kitajski 5G!

Janša je – tako kot Trump – produkt dvojnega zmotnega prepričanja: prvič, da se lahko s Kitajsko in pandemijo uspešno in učinkovito spopade le avtokrat, in drugič, da je avtokrat odličen krizni menedžer. Nič ni dlje od resnice: Janša se je s pandemijo spopadel neučinkovito in neuspešno – 3000 mrtvih (»Bogastvo naše dežele so njeni ljudje,« je rekel v nagovoru ob dnevu samostojnosti in enotnosti), koruptivni škandal pri nabavi mask, zaščitne opreme in medicinskih pripomočkov, ustavitev testiranja s hitrimi antigenskimi testi (napačne palčke, vprašljiva zanesljivost), ki so jih priskrbeli piramidarji, blizu Janševi SDS, skoraj trimesečno zaprtje vseh šol (v cerkev lahko, v šolo ne), skoraj trimesečna policijska ura, neskončno dolga omejitev gibanja na občine, prepočasno cepljenje. In ja, aplikacija #ostanizdrav je slepa ulica. Tudi Trump, ki se je oglaševal kot največji menedžer vseh časov, je v času velike krize odpovedal – s pandemijo se je spopadel katastrofalno neučinkovito in neuspešno. Oba sta s svojim kriznim menedžiranjem – s svojim »reševanjem življenj« – počutje v državi, Sloveniji oz. Ameriki, še dodatno poslabšala ter ga prignala do hudega nelagodja, na rob živčnega zloma, ki ga intonira Janšev vse morbidnejši glas, res idealen za govorjenje o »našem raju pod Triglavom«.

Vsi pa prekleto dobro vemo in vidimo, kaj se dogaja: Janševa vlada kopiči nove in nove zakone in odloke, ki jih nenehno spreminja in dopolnjuje z novimi in novimi zakoni in odloki, ki jih potem razveljavlja, da bi lahko kopičila nove in nove zakone in odloke, tako da jim nihče ne more več slediti. Trgovine, frizerske in pedikerske salone, fitnese, kozmetične salone, muzeje, galerije, cvetličarne, čistilne servise in smučišča zapirajo in odpirajo in zapirajo in odpirajo in zapirajo in odpirajo in zapirajo. Kot je zapisal Aljoša Harlamov: »Vladni odloki se spreminjajo tako hitro, da jih je že težko kršiti.« Obenem Janševa vlada ljudem, ki jih odpira in zapira, prižiga in ugaša (kot to počnejo z jetniki v Guantanamu), neprestano grozi in jih zastrašuje s kaznimi in globami, nad kršitelje odlokov pa pošilja vse svoje topove, ne le policije, ampak tudi inšpekcije, za katere – povsem v Kafkovem duhu – sploh še niste slišali. Da se Janševa vlada obnaša kot sodišče, kaže tudi »kazenski« izbris reperja Zlatka iz razvida samozaposlenih v kulturi. In seveda: Janševa vlada za okužbe, pandemijo in krizo nenehno krivi ljudi (ker se skrivaj družijo, ker nagajajo, ker ne ubogajo ipd.).

Trump je avtokratom, populistom in fašistom pokazal, kako daleč lahko greš, kaj vse lahko počneš, ko si v demokraciji na oblasti in ti nihče nič ne more.

Zdaj pa poglejmo, kaj Janša o zakonih in odlokih pravi v tisti »analizi«. Tole: »V državi z dvema milijonoma prebivalcev je trenutno v veljavi preko 20.000 zakonov in vladnih uredb. Veliko postopkov je predpisanih protislovno. Veliko tako, da so v praksi težko izvedljivi. Večina predpisov je za normalno življenje v demokratični državi nepotrebnih ... Danes je birokratski obroč trdnejši in mestoma celo bolj neživljenjski kot leta 1989. Številni akti predpisujejo nove in nove kazni za na novo izmišljene prekrške. Ali pa nesorazmerno visoke za nenevarne kršitve prometnih predpisov. Vse do absurda, ko je kmet kaznovan z visoko denarno kaznijo, ko mu krava zaide na sosedov travnik in pomuli travo, ta denar pa prvorazredna oblast potem plača ilegalnemu migrantu, ki je nezakonito vstopil v državo in zaprosil za azil.«

Prav res: »absurd«. Prav res: »neprehodno birokratsko močvirje«. Prav res: »Ljudstvo mora živeti v stalnem strahu ob občutku, da nekaj dela narobe.« Prav res: »Kdo bi lahko sploh poznal in upošteval vsaj desetino od preko 20.000 veljavnih predpisov?« In ja, prav res: »Da je pokorno, mora drugorazredno ljudstvo živeti s stalnim občutkom krivde in občasno občutiti radost, ko mu kak pripadnik prvorazrednih kje pogleda skozi prste.«

Mar se ne počutimo natanko tako zdaj, ko Janševa vlada ljudi – rečeno z Goebbelsom – sili v »uboganje zakonov, ki jih včasih niti ne poznajo, a jih znajo zrecitirati v spanju«?

Janša je v tisti »analizi« to neznosno preobilje zakonov in odlokov opisal kar z besedami velikega Marka Tulija Cicera: »Summum ius summa inuria – Več je zakonov, manj je pravice.« Ne, ne reče se »Summum ius summa inuria«, temveč »Summum ius, summa iniuria«, toda ja – s tem je Janša dobro napovedal prihodnost, delovanje svoje sedanje vlade: Več je zakonov, manj je pravice. Latinščina mu sploh dela težave, a vztraja, saj je v nagovoru ob dnevu samostojnosti in enotnosti rekel, da »mineva leto, zaradi posledic pandemije poimenovano annus horribilus«. Jasno, ne reče se »annus horribilus«, temveč »annus horribilis«, a drži – res je bilo grozno leto. Vprašanje je le, če je Janša razumel to nenamerno samoironijo.

In ne, Janša se ni demonstrativno cepil proti covidu. Trump tudi ne. Ni hotel vznemirjati svojih anticepilcev, ki verjamejo tudi to, da jih bodo pri cepljenju ali pa pri testiranju na covid skrivaj čipirali in da so bile volitve ukradene.

Janša se ni demonstrativno cepil proti covidu. Trump tudi ne. Ni hotel vznemirjati svojih anticepilcev.

Kot da se je poskus državnega udara že zgodil

Ko Janšev državni sekretar Žan Mahnič razlaga svojo teorijo o »čisti rasi« (»Izključno bele ženske, različnih barv las. To je vsa raznolikost, ki jo potrebujemo v Evropi«) in Janševi mediji pisarijo, da bo Bog izdelal virus, ki bo pokončal vse tuje rase (in priseljence, ki itak ne sodijo k nam), da so Slovenci starodaven, izvoren narod in da so tu že več kot 7500 let (»Lahko bi bilo hecno, če me ne bi preveč spominjalo na enak vzorec pri nastajanju nacizma,« pravi nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek), s čimer skušajo očitno dokazati, da sem, na to sveto zemljo, sodijo le avtohtoni Slovenci (no, le neslovanski Slovenci, kajti »pravi« Slovenci so noriškega, ne pa slovanskega rodu), se spomnimo, kako je pravnik in penolog Dragan Petrovec nedavno v intervjuju na nacionalki stopnjeval svoj monolog o sovražnem govoru, ki je Slovence pripeljal »na raven nacizma v tridesetih letih prejšnjega stoletja« in med »najbolj žlahtne nacistične ideje«: »Tisto, kar je najbolj žalostno, je pa to, da imamo pri nas enega človeka v državi, ki je imel moč in jo še vedno ima, v preteklosti pa je je imel še več, ki bi te pojave lahko in moral vsaj omejiti, če ne že preprečiti. In nikoli ni naredil tega, prav nasprotno, podpira nosilce te ideologije, kjer le more. In to je ...« Tu so gledalci pričakovali, da bo rekel – Janez Janša. Toda ne – tu pride twist. Rekel je: »In to je predsednik Pahor.«

Vsekakor, če že predsednik Pahor tega ni storil, bi bilo res iluzorno pričakovati, da bo to storil Janša, ki je v nagovoru ob dnevu samostojnosti in enotnosti v isti sapi nanizal izraze »izvor po krvi«, »slovensko občestvo« in »narod«. Toda to ni bil zdrs. Niti napaka. Janša točno ve, komu govori – tistim, ki bodo »vztrajali«, če bo treba. Tistim, ki čakajo, da bo Janša Slovenijo naredil spet veliko. Kot pravi v tisti svoji »analizi«: »Delajmo in molimo torej za modrost, moč in milost, da bo generaciji, ki ji je uspel zgodovinski podvig slovenske osamosvojitve, ne glede na vse uspela tudi civilizirana osvoboditev, zgodovinski spravni kompromis oziroma dokončanje tranzicije. Da bomo zanamcem predali v roko Slovenijo, za kakršno smo glasovali leta 1990 na plebiscitu in za kakršno smo se borili v vojni za Slovenijo pol leta kasneje.«

Toda Janša je na tej poti do velike Slovenije s serijskimi zamenjavami direktorjev in ravnateljev javnih institucij, muzejev in agencij, uveljavljanjem politike nadzora in kaznovanja, razgradnjo ustavnega reda, opuščanjem načela samoomejevanja, relativiziranjem demokracije, zažiranjem v vse podsisteme, podjarmljanjem gospodarstva in kulture, nesorazmernimi posegi v človekove pravice in svoboščine, višegradizacijo medijev in enačenjem stranke z državo ustvaril okolje, v katerem se bodo lahko poslanci, ko bodo glasovali o konstruktivni nezaupnici, obnašali tako, kot da se je poskus državnega udara že zgodil.

Tudi vlaki spet točno vozijo.