»Živi za nič ali umri za nekaj!«

Wilbur Glenn Voliva, ameriški evangelist, vodja sekte Christian Catholic Apostolic Church, ki je oznanjal, da je Zemlja ploščata, je neprestano napovedoval konec sveta. Najprej je rekel, da bo konec sveta leta 1923 – pa ga ni bilo. Potem je rekel, da bo konec leta 1927 – pa ga ni bilo. Pa ga je napovedal za leto 1930 – pa ga ni bilo. Potem je rekel, da bo konec leta 1934 – pa ga ni bilo. Pa je rekel, da bo konec leta 1935 – pa ga ni bilo. Znova in znova je v svoji napovedi zgrešil, toda publike – vernikov, zlatih prinašalcev darov in dolarjev – ni izgubil.

Tako kot je ni izgubil pastor Harold Camping, ki je najprej napovedal, da bo konec sveta leta 1994, potem pa, da bo leta 2011. Zgrešil je. Toda verniki so ga mirno še naprej bogato obdarovali – samo leta 2009 je pokasiral več kot 18 milijonov dolarjev. Ja, njegovi verniki so še naprej čakali na konec sveta. To, da se njegove napovedi niso udejanjile, jih ni ustavilo. Ravno nasprotno: to jih je le še utrdilo v prepričanju, da ima prav. Tudi če bi jim rekel, da so njegove »prerokbe« le potegavščine, bi mu še naprej verjeli.

Ameriški psiholog Leon Festinger je že tam nekje v petdesetih letih prejšnjega stoletja opozoril, da si začnejo verniki v takšnih situacijah domišljati, da je Bog prav zaradi njihove vigilije – zaradi njihove molitve, zaradi njihovega bedenja – Zemljo nagradil z odrešenjem.

Kdo pravi, da se ni nekaj takega zgodilo 20. januarja, ko je oblast v Ameriki prevzel Joe Biden? Ne pozabite namreč, kaj so pred volitvami – oh, in med štetjem glasov in v času oporekanja volilnemu izidu – trdili skrajnodesničarski konspirologi: Trumpove volivce so prepričevali, da mora Trump na vsak način in za vsako ceno zmagati, saj jih, če zmaga Biden, čaka popolna katastrofa – oblast bo prevzela satanistično-pedofilska kabala, ki bo Ameriko odpeljala v socializem ali pa kar komunizem! Patriotom bodo zaplenili orožje in jih strpali v gulag! Kjer jih bodo na silo cepili! In jih mimogrede še čipirali!

Potem je prišel 20. januar – inavguracija novega predsednika. Joe Biden je prevzel oblast. Toda vse tiste apokaliptične napovedi qanonskih konspirologov se niso udejanjile: o satanistih in pedofilih ni bilo ne duha ne sluha, Amerika ni padla v socializem, kaj šele komunizem, patriotom niso zaplenili orožja, niso jih strpali v gulag, prav tako jih tudi niso na silo cepili, še manj čipirali. Je skrajne desničarje to odvrnilo od qanonske konspirologije in Trumpa? Morda, toda le tiste, ki že prej niso bili pripravljeni umreti za Trumpa – in »stvar«. Tiste, ki so pripravljeni umreti za Trumpa (in »stvar«), pa je to le še utrdilo v prepričanju, da imajo prav. Tudi če bi jim Trump – ali skrivnostni, anonimni Q (mnogi so itak prepričani, da je to Trump) – rekel, da so bile vse te apokaliptične napovedi, s katerimi so jih strašili, le navadne izmišljotine in laži, bi mu še naprej verjeli. Sploh pa: Trump je na volitvah zmagal, a jih je pedofilsko-satanistična kabala ukradla, to pa zato, da bi zamajala njihovo vero in v Trumpovo gibanje vnesla razdor!

Svet se je spremenil – ljudi, ki so pripravljeni umreti za svojo »stvar«, za svoje ideje in ideale, najdete le še na skrajni desnici. Spomnite se le islamistov, ki so 11. septembra 2001 razstrelili Svetovni trgovinski center – umrli so za svojo »stvar«. Ali pa se spomnite privržencev Islamske države – umirali so za svojo »stvar«.

Med poskusom državnega udara – med jurišem na Kapitol – so umrli štirje Trumpovi jurišniki, štirje Trumpovi privrženci, štirje Trumpovi verniki. Skrajni desničarji. Pa so bili za Trumpa pripravljeni umreti? Verjetno. Številni jurišniki so namreč oznanjali, da so za »stvar« – za Trumpa, ki je štiri leta neposredno in neženirano nagovarjal prav skrajno etnonacionalistično desnico (rasne predsodke, belski resentiment, strahove belcev, da izgubljajo primat, status, moč ipd.), s čimer jo je relativiziral, legitimiral in normaliziral (tudi rasisti in neonacisti so »zelo fejst ljudje«, je rekel po neonacistično-rasističnem shodu v Charlottesvillu) – pripravljeni dati življenje. Ena izmed jurišnic je tisti dan povedala: »Nekateri izmed teh fantov so res pripravljeni iti v vojno in danes umreti za svojo domovino.«

Svet se je spremenil – ljudi, ki so pripravljeni umreti za svojo »stvar«, za svoje ideje in ideale, najdete le še na skrajni desnici.

A tudi sami republikanci so jih pozivali, naj umrejo za »stvar« – naj torej umrejo v boju za Trumpa. Recimo: Ali Alexander (rojen kot Ali Akbar), skrajni desničar, samozvani vodja gibanja »Ustavite volilno krajo« in konspirolog (Kamala Harris se lažno predstavlja za črnko! Ilhan Omar, kongresnica somalijskega rodu, se je poročila z lastnim bratom, da bi se lahko preselil v Ameriko!), je po volitvah, ko je začel Trump, pošast ekonomske tesnobe in rasnega resentimenta, oporekati volilnemu izidu in ga razglašati za »veliko prevaro« in v boj vabiti tudi druge, tvitnil: »V tem boju sem pripravljen umreti.« Republikanska stranka Arizone je takoj zatem na svojem uradnem računu na twitterju njegov tvit poobjavila in obenem pomenljivo dodala: »On je pripravljen umreti. Pa vi?« Da bi bili arizonski republikanci še prepričljivejši, so prilepili insert iz Ramba, v katerem Rambo – z napetim lokom v rokah – dahne: »Živi za nič ali umri za nekaj!«

Kralj kraljev

To, da so za mobilizacijo ljudi, ki bi bili pripravljeni umreti za Trumpa (in njegovo teorijo zarote), uporabili fikcijo (pač film, Ramba), je več kot ironično – tudi »stvar«, za katero naj bi umrli, je bila popolna fikcija: »velika volilna prevara«. Ne da to zmanjšuje težo republikanskega poziva – ali težo skrajnodesničarske pripravljenosti umreti »za nekaj«. Pred jurišem na Kapitol so tvitali: »Strinjam se. To je hrib, na katerem je treba umreti.« Ali: »Pripravljen sem dati življenje.« Marsikateri Trumpov privrženec se je ob vdoru v Kapitol itak počutil kot Rambo, ki je stopil s filmskega platna, navsezadnje, tudi Rambo je šel v Rambu 2 v Vietnam umirat za teorijo zarote, da Vietnamci v taboriščih še vedno skrivajo ameriške vojne ujetnike.

Jasno, Republikanska stranka Arizone ni bila edina, ki je ljudi pozivala k filmski smrti. Daleč od tega. K smrti za »stvar« jih je pozival celo nekdo, ki je skoraj neločljiv od fikcije in filmskega lika – Hyung Jin Moon, alias Sean, alias »Kralj kraljev« ( ja, King of the Kings, s krono iz nabojev na glavi!), pastor pensilvanske Cerkve svetovnega miru in unifikacije (World Peace and Unification Sanctuary), ki svoje vernike spodbuja, da k maši hodijo oboroženi, s polavtomatskimi puškami (v slogu AR-15), sin Sun Myung Moona, razvpitega ustanovitelja Unifikacijske cerkve (Unification Church), »novega Jezusa Kristusa«, ki je slovel po množičnih porokah in ki so mu očitali, da svoje vernike in vernice spolno zlorablja ter jim pere možgane. Ko je »Kralj kraljev« nagovoril vernike, ni skrival, da imajo le dve možnosti: da živijo pod »neverjetnim totalitarizmom«, ki ga prinaša Bidnov režim, ali pa da se temu z orožjem uprejo in v boju, če bo treba, tudi padejo. »Ja, v boju za stvar boste morali morda umreti.« Trump, utelešenje »bibličnega svetovnega nazora«, ne sme izgubiti – za nič na svetu! Poti nazaj ni več! Nobenih izgovorov! »To je vaša jebena domovina, idioti! Dvignite svoje lene riti in se spravite na delo! Ali pa boste vse izgubili!«

Ali pripravljenost umreti za »stvar« – ali pa življenje v policijski državi! Ali boste umrli za »Božjo voljo« – ali pa vas čaka »počasna, sramotna, nečastna« smrt v »levičarskem sistemu«! Smrti recite da! »Zakaj se bojite smrti? Mar ne verjamete v duhovno življenje? Mar ne verjamete v posmrtno življenje?« Krščanstvo je »borilni šport,« pravi Moon (»Pravi oče« oziroma »Drugi kralj« svojih vernikov), ki s tem prikima tezi aktivistov krščanske desnice, da Amerika potrebuje »nasilnejše krščanstvo«. Ali kot pravi oznanjevalec te teze »Coach« Dave Daubenmire: »Zahodno civilizacijo lahko reši le agresivnejše, nasilnejše krščanstvo.« In kaj je dal za zgled odrešilnega krščanskega nasilja?

Z enotnostjo vedno najbolj profitira prav politika skrajne desnice – in prikrita politika same desnice. Enotnost je politični projekt skrajne desnice.

Tole – trenutek, ko je Trump na zasedanju Nata med pripravami na fotografiranje divje odrinil črnogorskega premiera Duška Markovića in se zrinil v ospredje. Trump je s tem pokazal, da je »velik in glavni«.

Vse to je le film!

Vse to kaže, da se je desnica radikalizirala. Nekateri celo pravijo, da je prišlo do »masovne radikalizacije«. Desnica se je radikalizirala, kot se radikalizirajo teroristi – ali pa pripadniki verskih sekt. Teroriste skušajo običajno deprogramirati – pripadnike verskih sekt tudi. Bi bilo treba na tak način deprogramirati tudi skrajne desničarje?

Steve Hassan je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pripadnik Moonove Unifikacijske cerkve – in to je bila sekta, pravi. Indoktrinirali so ga, mu izprali možgane in ustvarili »podložno in poslušno identiteto«. Uporabili so raznorazne metode kontrole uma, tako da je doživel »radikalno osebnostno preobrazbo«, hudo »disociativno motnjo«. Postal je moonie. »Leta 1974 sem se med afero Watergate postil za Richarda Nixona. Sprogramirali so me, da sem verjel, da je demokracija satanska in da mora Ameriko prevzeti Bog.« S somišljeniki – radikaliziranimi verniki, moonieji in drugimi luniji – se je odpravil pred Kapitol, da bi zaščitil predsednika Nixona, ki ga je poslal Bog. Vsaj tako je verjel. »Bil sem pripravljen umreti na povelje ali ubijati na povelje.«

Potem je unifikacijsko sekto po hudih mukah zapustil, se podvrgel deprogramiranju in se prelevil v specialista za sekte – in deprogramiranje. Predlani je objavil knjigo Trumpova sekta (The Cult of Trump), v kateri je poudaril, da Trump uporablja takšne metode kontrole uma in modele pranja možganov kot sekte. Tako kot sekte delajo vse, da jih pripadniki ne bi zapustili, tudi Trump dela vse, da ga verniki ne bi zapustili. Že od prvega dne jim govori, naj verjamejo le njemu in izključno le njemu, ostalim – medijem, kritikom, opoziciji, znanosti ipd. – pa ne. Tudi svojim očem in ušesom naj ne verjamejo. Šteje le njegova verzija dogodkov – vse ostalo so laži, izmišljotine in zarote. Vse je delal, da bi jih čim bolj osamil in izoliral. Natanko to pa počnejo tudi sekte, ko vernikom preprečujejo, da bi informacije iskali pri drugih virih, zunaj sekte. Republikanski kongresniki, ki se ne menijo za dejstva, ki si zatiskajo ušesa in ki še naprej slepo verjamejo Trumpu, so »žrtve sekte«.

Desnica se je radikalizirala, kot se radikalizirajo teroristi – ali pa pripadniki verskih sekt.

Tudi na kanalu CNN je pred kratkim opozoril, da Trump deluje kot vodja sekte (paranoiden, narcističen, grandomanski, laže, zastrašuje, polarizira, terja absolutno lojalnost, napihuje svoje dosežke, zaničuje medije in kritike, forsira avtokratsko črno-belo sliko sveta, nepotizem, versko retoriko in logiko mi-proti-njim, neprestano igra na vse ali nič, meša fikcijo in realnost, patološko kultivira javno »kristusovsko« podobo ipd.), obenem pa je napovedal, da se bo število Trumpovih vernikov drastično zmanjšalo po inavguraciji, ko bodo ugotovili, da jim je lagal – in da ni zmagal. »Biden je dobil volitve. Potrjeno!« A prav tu je problem. Pravi verniki, tisti, ki so zanj pripravljeni umreti, si namreč ob tem rečejo: kaj če Trump s tem, ko je izgubil volitve, le testira našo vero? To, da je izgubil volitve, jih le še utrdi v prepričanju, da imajo prav. In da gre le za krizo vere. Inavguracija, ki se je odvrtela 20. januarja, je bila itak le teater, le iluzionizem, le »poganski ritual«, oznanjajo privrženci QAnona – prava inavguracija se bo odvrtela 4. marca. In tedaj se bo vrnil Trump, veliki odrešitelj, ki ga bodo inavgurirali. Amerika namreč v resnici že stoletje in pol ne obstaja – leta 1871 so jo skrivaj prelevili v korporacijo, ki jo obvladuje Bank of England. Trump bo ponovno vstal, postal predsednik originalne Amerike in obnovil »pravo« Ameriko. Hillary Clinton in Nancy Pelosi sta že aretirani. Otroke, nad katerimi se pedofilske elite izživljajo v tunelih pod New Yorkom, bodo kmalu osvobodili. Vse to, kar vidite, »je le film«.

Hassan v nasprotju z Eugenom Robinsonom, ki pravi, da bi bilo treba deprogramirati »na milijone Američanov, zvečine belcev, pretežno republikancev«, ali demokratsko kongresnico Alexandrio Ocasio-Cortez, ki pravi, da bi bilo treba deprogramirati »bele supremaciste« (televizijska postaja PBS je nedavno odpustila odvetnika Michaela Bellerja, ker je trdil, da bi morali otroke Trumpovih podpornikov poslati v prevzgojna taborišča), pravi, »da bi bilo treba deprogramirati celotno Ameriko, ker je Trump negativno vplival na vse«. V nekem smislu to drži – tudi ljudje, ki Trumpa prezirajo, so se nanj tako navadili, da brez njega ne bodo mogli. In ne pozabite na vse tiste, ki trdijo, da so antitrumpovci, da se jim Trump gnusi, da je kreten in klovn, da so utrujeni od njega, toda obenem poudarjajo, da ni začel nobene vojne, kar pomeni, da ni čisto slab – ni kaj, res je negativno vplival tudi na tiste, ki ga prezirajo.

Hej, morda bi bilo res treba deprogramirati celotno Ameriko. Morda to niti ni mogoče. Morda vsi tisti, ki so volili Trumpa, sploh niso skrajni desničarji, a – kot pravi Kaleigh Rogers (FiveThirtyEight) – »z njimi korakajo, ker mislijo, da so na isti strani«. Ne da danes ne obstajajo povsem legitimni razlogi za jezo, toda zato, ker si jezen, ti še ni treba korakati s tistimi, ki zaničujejo priseljence in migrante, zganjajo rasizem, homofobijo in antifeminizem, gradijo zidove, zapirajo meje, razdavčujejo bogate in psujejo medije.

Kdo ve, morda pa je Hassan to rekel le zato, da bi naredil malce reklame svojemu podjetju za deprogramiranje ljudi, ki so jih obsedle sekte. A imel bo veliko dela, navsezadnje, ameriški psihiatri in psihoterapevti pravijo, da jih kličejo ljudje, ki hočejo, da jim deprogramirajo družinske člane in prijatelje, ki jih je indoktriniral, hipnotiziral in obsedel Trump.

Kolektivni samomor

Kar pa ni lahko. Ne pozabite: deprogramirati moraš ljudi, ki verjamejo, da Trump rešuje Ameriko in da jo bo naredil spet veliko. Ljudi, ki so prepričani, da jim hoče CNN izprati možgane. Ljudi, ki so na shodih s Trumpom orgiastično vzklikali: »Zaprite jo! Zaprite jo! Zaprite jo!« Ali: »Zgradite zid! Zgradite zid! Zgradite zid!« Ljudi, ki imajo občutek, da so del nečesa večjega, gibanja, da so torej nekaj posebnega. Ljudi, ki so prepričani, da je zunaj gibanja le »močvirje« elit, pokvarjencev, izdajalcev, komunistov, globalistov, migrantov, muslimanov, gejev, feministk, antifašistov. Ljudi, ki verjamejo, da Ameriko vodi pedofilsko-satanistična kabala, ki je bazirana v neki washingtonski piceriji. Ljudi, ki se imajo za žrtve – za ekonomske, politične in kulturne razlaščence. Ljudi, ki so pustili, da jim je identiteto preoblikoval in uzurpiral Trump. Ljudi, ki verjamejo, da je Trumpa izvolil Bog. Ljudi, ki ga imajo za Patriota, Odrešitelja, Resnico in Zakon. Ljudi, ki so slepo kupili vse, kar je rekel ali naredil, z vsemi škandali vred. Ljudi, ki so prepričani, da so informacije, ki oporekajo Trumpu, le laži, s katerimi skušajo elite razbiti enotnost gibanja. Ljudi, ki jih oporekanje in posmehovanje Trumpu le utrdi v prepričanju, da imajo prav. In da jih skušajo uničiti in spreobrniti in deprogramirati prav zato, ker imajo prav.

Kako naj ljudje ugotovijo, da so jih nategnili (da se torej motijo), če pa živijo v digitalnem informacijskem mehurju, v katerem algoritmi skrbijo, da se nenehno strinjajo sami s sabo?

Hassan pravi, da sekta doživi upad in beg vernikov, ko gre vodja predaleč – je šel Trump s poskusom državnega udara predaleč? Za tiste, ki bi zanj umrli, ni šel predaleč. Vprašanje je le, ali je sploh šel predaleč za tiste, ki zanj ne bi umrli, navsezadnje, predaleč je šel že davno. Paul Morantz, odvetnik, ki se že leta bode s sektami (včasih mu nastavijo kako kačo!), pravi, da je Trumpov katastrofalni odziv na pandemijo, ki je vzela več kot 400 tisoč ameriških življenj, primerljiv s kolektivnim samomorom sekte People’s Temple, ki ga je leta 1978 v Gvajani zrežiral »karizmatični« Jim Jones. Ja, Jones je šel predaleč. Trump pa je šel predaleč tolikokrat, da je tisti »predaleč« legitimiral in normaliziral. Poleg tega pa si njegovi verniki rečejo: hej, ves ta čas ga ni nihče ustavil! Kongres je res bolj ko ne molčal. In ga toleriral. Sploh pa: vodja sekte je bil ameriški predsednik – in sekta je postala nacionalno gibanje.

»Najtežje je zapustiti sekto,« pravi sociologinja Janja Lalich, specialistka za sekte. »To pomeni, da v nekem smislu priznaš, da so te nategnili.« A psihologa Rod in Linda Dubrow-Marshall (Conversation) pravita, da morajo ljudje do spoznanja, da so jih nategnili, priti sami. Daryl Davis, temnopolti bluesman, ki že 30 let spreobrača klanovce, rasiste (spreobrnil jih je okrog 200), pravi, da se je z njimi le pogovarjal in jim pustil, da »zagledajo svetlobo« in se sami spreobrnejo. Ergo: če hočeš fanatike spreobrniti in deprogramirati, moraš do njih pokazati sočutje, pozitiven odnos ipd., omogočiti jim moraš, da – kot pravi think tank Rand – sami »organsko« pridejo do deziluzije, z njimi moraš delati v rokavicah, ne smeš jih kritizirati in napadati, ne smeš pretiravati, paziti moraš, kaj rečeš, z njimi moraš voditi dialog, ne smeš jih žaliti, kaznovati ali se iz njih norčevati, skušati jih moraš razumeti, ne smeš jim dajati povoda, da se čutijo ogrožene, izogibati se moraš vsega, kar bi lahko utrjevalo njihove fiksne ideje in predsodke.

To je kakopak zgodba o sobivanju v polarizirani družbi – zgodba o sobivanju z radikalizirano, sektaško desnico. A gremo po vrsti. Ob vsem tem se najprej vprašate: kako naj ljudje ugotovijo, da so jih nategnili (da se torej motijo), če pa živijo v digitalnem informacijskem mehurju, v katerem algoritmi skrbijo, da se nenehno strinjajo sami s sabo, saj jim dostavljajo le spletne strani in informacije, ki potrjujejo njihove predsodke in »dejstva«, v katera verjamejo, ter jih stiskajo še v globljo zajčjo luknjo? Digitalno okolje jih osami, loči jih od družine, prijateljev, kolegov, toda: mar se natanko to ne zgodi pri sektah, kjer vodje naredijo vse, da bi vernike ločili od družine, prijateljev in kolegov? Ko jih tako izolirajo, jih lažje obvladujejo. Lažje jim lažejo, lažje jih zastrašujejo, lažje jih indoktrinirajo. Digitalna tehnologija je ustvarila konspirološko okolje – in obenem tudi sektaško okolje, razmere, v kakršnih sicer prosperirajo sekte, ki skušajo vernikom vcepiti občutek pripadnosti, občutek, da v tem hladnem, umazanem, iracionalnem, kaotičnem, zarotniškem svetu niso sami. Okolje osamljenih, izoliranih, poslušnih, podložnih, prestrašenih, indoktriniranih ljudi. Karantena in zaprtje javnega življenja, ki ju je povzročila pandemija, sta ljudi še bolj osamila, še bolj sta jih prepustila enoumnim spletnim »skupnostim« in še bolj sta stopnjevala to sektaško okolje. S tem pa se je samo deprogramiranje otežilo. Sploh pa, če naj parafraziram Alexandra Hursta (New Republic): zakaj bi skrajna desnica, ki uživa v svoji prenapihnjeni politični teži in zgodovinski privilegiranosti, pustila, da bi jo skozi »dobo velike demografske spremembe« vodili za roko? »In zakaj bi ji roko podale manjšine, ki trpijo pod njenim zatiranjem?«

Enotnost

Kar nas pripelje do teze, da je treba s skrajno desnico oziroma s privrženci Trumpove sekte ravnati previdno in spoštljivo, mehko in nežno, da je treba paziti, kaj se jim govori, da jih ne smemo žaliti, da je treba ustvariti vtis, da so dobrodošli. Kako to praktično deluje, je lepo pokazal John Stoehr (AlterNet): Joe Biden hoče Ameriko ponovno poenotiti, kar zveni kakopak plemenito, vzvišeno in državniško, toda problem je v tem, da bo ta enotnost koristila le drugi strani, republikanski stranki in skrajni desnici. Ali bolje rečeno: republikanci bodo izsiljevali in enotnost redefinirali, tako da jo bodo speljali na svoj mlin. Rekli bodo: če hoče Biden enotnost, potem mora preprečiti, da bodo politično opozicijo kaznovali ali cenzurirali! Če hočejo demokrati enotnost, potem ne smejo toliko govoriti o rasizmu, nativizmu in belski supremaciji! S tem bi le poglobili resentiment Trumpovih volivcev! S tem bi jih le užalili! Kot bi jih užalili, če bi preveč govorili o političnem ekstremizmu, domačem terorizmu in amnestiji za ilegalne priseljence! Ali pa če bi preveč govorili o deprogramiranju! Demokrati se morajo obnašati, kot da je skrajna desnica mainstream.

Retorika »enotnosti« v ospredje povsem očitno postavi belce in belskost – interese skrajne desnice, politiko skrajne desnice, ki itak trdi, da rasizem ni rasizem, temveč le svobodno izražanje mnenja, do katerega imajo »drugače misleči« vso pravico. Skrajni desničarji od žrtev svojega nativizma, etnonacionalizma in rasizma terjajo, da jih ne žalijo. In da jih spoštujejo. In da z njimi delajo v rokavicah.

Ergo: če hočete enotnost, potem morate sprejeti igro skrajne desnice!

Enotnost je mamljiva, a varljiva, saj lahko družbo pelje v objem skrajne desnice. Z enotnostjo vedno najbolj profitira prav politika skrajne desnice – in prikrita politika same desnice. Enotnost je politični projekt skrajne desnice. Kako so za enotnost poskrbeli nacisti, pa vemo. In ko je bilo II. svetovne vojne konec, je bilo vsem žal, da so Hitlerju in njegovim – »drugače mislečim« – pustili svobodno izražanje mnenj.

So po II. svetovni vojni rekli: zdaj se moramo pa poenotiti z nacisti?!