Intervju / »Poslušajte govore domobranskih voditeljev, pa boste videli, koliko antisemitizma je v njih«

Oto Luthar se ukvarja z zgodovino zgodovinopisja, filozofijo zgodovine in, družbenim razmeram primerno, z revizionizmom. Politično prikrajanje zgodovine ima, kot pravi, jasen namen, politiki daje legitimnost, da lažje ostaja na oblasti. Točno to počne slovenska vlada, to je tudi eden od razlogov, zakaj tako veliko govori o osamosvajanju, domoljubju. A bati se je treba ljudi, tako Luthar v intervjuju, ki vseskozi govorijo o domoljubju, ne zanima jih domovina, zanima jih predvsem oblast.

S tega vidika je povsem logičen začetek intervjuja, nastajal je v Novi Gorici, tik ob meji z Italijo, katere nacionalni muzej sodobne umetnosti MAXXI bo v kratkem odprl razstavo, ki jo kurira nekdanja direktorica ljubljanske Moderne galerije Zdenka Badovinac. Kako to, da je slovenski veleposlanik v Rimu Tomaž Kunstelj napisal depešo, v kateri se pritožuje zaradi razstave, depešo z izrazito nacionalistično noto, podprla pa so jo tudi ministrstva? Kaj ta razkriva o politiki, o slovenski vladi in o njenem odnosu do zgodovine?

Kako je živeti danes ob meji? Kako virus – saj veste, vse se je začelo v Italiji – vpliva na odnos med Slovenci in Italijani? 

Nisem Goričan, živim med Ljubljano in vasjo na Krasu, kakšnih deset kilometrov od italijanske meje. Zato sem bil priča temu, kako kapital narekuje način življenja na meji. V prvi karanteni je trajalo le tri tedne, pa so moji sosedi in vaščani, ki delajo v Italiji, začeli ponovno hoditi v službo. Določili so jim natančen režim gibanja, vse so popisali, predpisali, zapovedali. Vsako jutro so se vozili mimo betonskih blokov, s katerimi je Slovenija zapirala mejne prehode. Zanimivo, da ob ponovnem zaprtju meje Italijani niso ravnali podobno.