Kako s(m)o metali ven ljudi, ki jih ni, in se celo smejali

»Še n’kol se nismo tok smejal …«
 – slovenska narodna

Oktobra lani je 1500 nemških policistov izselilo zadnjih 50 stanovalcev legendarnega berlinskega anarhističnega skvota Liebig 34, simbola levičarskega Berlina. Na fotografijah dogajanja se, tako kot na tistih iz Ljubljane, posnetih pred avtonomno cono Rog, bleščijo čelade specialnih policijskih enot, pred objektom se prav tako drenjajo policijska vozila, celo oklepna, policisti pa s takšnimi in drugačnimi prijemi iz objekta spravljajo ljubljanskim »uporabnikom Roga« na videz zelo sorodne like. Z vidika podob na fotografijah je videti, kot da sta v Berlinu 9. oktobra 2020, na Liebigstrasse 34, in v Ljubljani, 19. januarja 2021, v avtonomni coni Rog, potekala precej podobna dogodka izselitve urbanih alternativcev iz zaskvotanih prostorov ob sodelovanju specialnih policijskih enot.

Vsaka podobnost med obema dogodkoma je seveda zgolj navidezna.

Globoka in fundamentalna razlika med dogodkoma tako podobnih vizualnih podob namreč zazeva iz spremnih besed, ki podobe spremljata, iz diametralno nasprotujočih si naracij, tiste berlinske in tiste ljubljanske, iz katerih izhaja, da je oktobra v berlinskem Friedrichshainu potekal zakonit izvršilni postopek izpraznitve nepremičnine, utemeljen na pravnomočnem sodnem nalogu, o katerem (dnevu in uri izpraznitve) so bili stanovalci iz Liebiga 34 vnaprej obveščeni in jim je bila dana tudi možnost prostovoljne izvršitve sodnega naloga, v Ljubljani, v Rogu in pred njim, pa se je dogajalo nekaj popolnoma drugega – nezakonito oblastno nasilje in samovolja.

V spremnem besedilu ljubljanskega fotostripa sprej-pendrek-marica-stavba-bager-jamica, pa če ga še tako natančno in vedno znova beremo, bomo namreč zaman iskali besedno zvezo sodni nalog za izselitev ali kakršenkoli že pravni naslov ali temelj z magistrata vodenega, policijsko-redarskega blitzkriega, ki je rogovce, ki so v prostorih tovarne uživali že dlje časa trajajočo mirno posest, našel popolnoma nepripravljene za karkoli drugega kot za boleč in žal verjetno dokončen poraz. Namesto sklicevanja Mestne občine Ljubljana, kot lastnice nepremičnine, na kakršenkoli sklep sodišča oziroma sodni nalog smo bili vsi skupaj deležni debele laži o tem, da naj bi bili na MOL »obveščeni o tem, da je Rog prazen in zapuščen«. Ta je tako očitno neresnična, da sama na sebi pomeni nasilje – nasilje nad inteligenco svobodno mislečih ljudi tega mesta, katerega oblast, poosebljena v liku župana Jankovića, nam s tem, da to brezsramno laž, ne da bi trenila, mrtvo hladno ponavlja v maniri sodobnih hegemonov, v resnici razkazuje svojo absolutno moč na eni in nas opozarja na našo lastno nemoč in posledično brezpravnost na drugi strani. Natanko tako kot to na državni ravni že nekaj časa počneta Janez Janša in Aleš Hojs.

Na to, da nihče v poveljstvu napada na Rog, tudi župan kot načelnik tega ad hoc paravojaškega štaba ne, niti za sekundo ni zares mislil, da v Rogu ni več njegovih »uporabnikov« oziroma ljudi (če jih poimenujemo s pravo besedo, ki ne predstavlja latovščine za njihovo dehumanizacijo), nazorno kažeta tako sestava kot taktično delovanje redarsko-policijskih enot, ki so nezakonit napad na Rog izvedle. V zgodnjih jutranjih urah se v polni bojni opremi namreč ne napadajo prazne stavbe, ampak se želi tam prebivajoče ljudi presenetiti v spanju in nepripravljene. In torkov napad na Rog je bil nezakonit prav zaradi ljudi, ki so bili v tistem trenutku v njem, pa tudi zaradi vseh tistih, ki so imeli v njem urejene prostore za umetniško ustvarjanje, družbeno delovanje in druge številne aktivnosti. Vsi ti ljudje so uživali večletno mirno posest teh prostorov, zakon in pravo pa mirno posest varujeta tudi proti lastniku prostorov, ki lahko svojo posest pridobi izključno na podlagi izvršljive sodne odločbe zoper konkretne ljudi, zoper konkretne mirne posestnike, ki pa je Mestna občina Ljubljana nima, zato je bila potrebna laž o tem, da teh ljudi tam ni. Sodne odločbe, ki jih je MOL dosegla zoper nekaj konkretnih posameznikov v preteklosti, niso dovolj, z gradbenimi deli pa se očitno preveč mudi, da bi bila MOL še pripravljena delovati v okviru zakona in prava, zato se je zakonu in pravu njeno vodstvo zavestno odpovedalo in uporabilo golo nasilje in samovoljo, ki pa jima je bilo vseeno treba dati privid zakonitosti. Zato je bila županu v celoti na voljo slovenska policija, ki ni varčevala niti pri tehniki niti pri ljudstvu, da je odigrala dvojno problematično vlogo v vsej zgodbi: s prekomerno uporabo sile je namreč asistirala pri nezakoniti izselitvi mirnih posestnikov, obenem pa s svojo navzočnostjo ustvarjala lažni videz zakonitosti. Da so se vsi udeleženi popolnoma zavedali nezakonitosti izselitve, so dodatno pokazali tudi z ekspresnim rušenjem stavb, iz katerih so malo prej na glavo in v štumfih na Trubarjevo ulico zmetali tiste neobstoječe ljudi, ki jih v stavbah ni bilo, da bi tem istim neobstoječim ljudem onemogočili učinkovito sodno varstvo posesti, saj pač ne bodo mogli zahtevati vrnitve v posest stavb, ki pa jih čisto zares ne bo več. »Neobstoječi ljudje zahtevajo vrnitev posesti na neobstoječih stavbah.« Smešno za popizdit. Verjamem, da so se fantje z magistrata, iz Valine in Policije na glas krohotali svoji zvitosti in duhovitosti.

In vse to v imenu nas, Ljubljančanov, in na naš račun. 

* Komentar je bil prvotno objavljen na spletni strani Disenz.net