Zbudi se, film

Okolico Jesenic pokriva snežna odeja. V avtomobilu se med belimi zaplatami vozi mlad par. Rini je popolnoma jasno, kam gresta, Rok pa o cilju poti ni prepričan. Pravzaprav zadnje čase ni prepričan o ničemer. Od tistega dogodka ne ve več niti, katera resničnost je prava. Naj verjame prijateljem, ki menijo, da vse skupaj sploh ni bila nesreča, ampak napad? Zakaj bi ga kdo sploh hotel napasti? Gotovo je na delovnem mestu doživel le nesrečo, najverjetneje bo to. A o tem ne bo nikoli povsem prepričan. Tako kot ni prepričan o tem, kdo točno je dekle, ki vozi avto. Ne spomni se življenja, ki sta ga nekoč prej menda živela skupaj. Želi si oditi tja, kjer sta njegova mama in brat in kjer mu bo kaj bolj jasno. Kjer ne bo družbe, s katero naj bi se družil, kar se nekoč menda je. Spomin se mu sicer vrača po koščkih, a prepočasi. Čas je, da se zbudi.

Pogled z druge strani avtomobilskega stekla je povsem drugačen. Mali svetlomodri avto se po cesti ne pelje sam. Naložen je na drugo vozilo, na tako imenovani camera-car, z vseh strani obdan s kamerami in ljudmi, ki dajejo napotke ali popravljajo še zadnje podrobnosti na oblačilih in maski. Termometer kaže med pet in deset stopinj Celzija pod ničlo. Nekje s strani »covid nadzornik« kriči proti manjši skupini, da naj v njej zbrani povečajo medsebojno razdaljo, ker so se za hip spozabili.

Roku je v resnici ime Jure Henigman in je glavni igralec v novem filmu režiserja Marka Šantića, ki je, potem ko so lani dvakrat prestavili začetek snemanja, kar je bilo povezano z dolgotrajno vladno popolno blokado izplačil filmskemu sektorju, nedavno le dočakal prvo klapo. Zbudi me bo intimna drama z elementi kriminalke in bo z Rokovim primerom predstavila »simboliko sodobnega časa v kontekstu družbene pozabe« in »duha realnega časa, ki nam z lažnimi novicami lahko hitro popači naš pogled na svet«, pravi režiser, ki je hkrati tudi soscenarist. Besedilno predlogo sta ustvarila skupaj z Goranom Vojnovićem, ki ga najbolj poznamo kot večkrat nagrajenega pisatelja. Takrat še nista vedela, kje naj bi se zgodba dogajala, za lokacijo sta se odločila naknadno. Jesenice so se izkazale za idealen kraj. »Všeč mi je bil pridih železarne, pridih nekega postindustrijskega časa. Danes je industrije že manj, a meni je takšno okolje blizu, ker sem sam odraščal na Reki, ki je prav tako postindustrijsko mesto,« nadaljuje Šantić.

Celovečerec bi morali začeti snemati že septembra, a je vmes vlada podaljšala blokado filmskih sredstev, nato pa so imeli v ekipi še okuženega s koronavirusom. Snemanje se je zato dvakrat zamaknilo. Ko so se novembra vendarle odločili, da gre v tretje rado, so določili začetek snemanja za drugo polovico januarja in tokrat je res uspelo. Producent filma Danijel Hočevar pravi, da so malo pred tem, na zadnji dan preteklega leta, ko je vlada sredstva za film končno sprostila v okviru sedmega protikoronskega paketa, le dobili celoten obrok predvidenega izplačila sredstev Slovenskega filmskega centra. Ta so jim bila zagotovljena na podlagi pogodbe, ki so jo podpisali že predlani. Denarja brez sprejetja sedmega protikoronskega paketa, ki je odpravil blokado financiranja, verjetno sploh ne bi bilo.

Film Marka Šantića bo predstavil »simboliko sodobnega časa v kontekstu družbene pozabe« in »duha realnega časa, ki nam z lažnimi novicami lahko hitro popači naš pogled na svet«.

Čisto gladko pa tudi po odpravi blokade ne gre. Zaostankom navkljub naj bi ministrstvo za kulturo zahtevalo, da se vsakemu od pogodbenikov podeli točno toliko sredstev, kot je bilo napisano v finančnem načrtu. Takšna praksa se razlikuje od dosedanje, na podlagi katere je Slovenski filmski center vsako leto sproti spremljal dogajanje na sceni in temu fleksibilno prilagajal količino izplačil. »Tako smo lahko namesto filmu, ki zaradi poškodbe glavnega igralca ni izpolnil pogojev za črpanje sredstev po zaključku snemanja, denar nakazali drugemu projektu, katerega montaža je bila končana prej, kot je bilo pričakovano,« pojasnjuje Mojca Planšak iz filmskega centra. Takšno ravnanje je bilo smiselno, saj so financiranje prilagajali trenutnim potrebam, financiranje v petih tranšah pa je omogočalo tudi boljši nazor. A ta avtonomija je bila filmskemu centru odvzeta, potem ko je Šarčeva vlada večje filmske projekte povsem nerazumno prekvalificirala v pomembne državne investicije in njihovo financiranje s tem izpostavila dodatnemu vladnemu potrjevanju in birokraciji. Prav zaradi tega manevra je Janševa vlada sploh lahko blokirala filmsko področje – pri tem je ključno vlogo odigral Aleš Hojs, ki kot predsednik vladnega odbora za državno ureditev in javne zadeve zahtevkov za film več mesecev preprosto ni uvrstil na dnevni red.

Lani postavljene ovire in dolgotrajna finančna blokada so povzročile, da je bilo do konca leta porabljenih le 85,49 odstotka razpoložljivih sredstev za filmske transferje. Črpanje sredstev za letos pa se sploh še ni začelo, saj filmski center in ministrstvo za kulturo za tekoče leto še nista podpisala pogodbe, s katero se vsako leto zavežeta k financiranju agencije. Bo letošnje povišanje sredstev za film na predlaganih 6,4 milijona evrov torej sploh pripomoglo k izboljšanju stanja na področju filmskega ustvarjanja ali gre le za populistično potezo, ki nazadnje (ponovno) ne bo izpeljana do konca ali pa bo izpeljana le delno? Na filmskem centru obljubljajo, da se bodo še naprej trudili, »da se umeščanje filmskih projektov v t. i. nacionalni razvojni program smiselno odpravi, saj sredstva, ki jih država vlaga v filmske projekte, po veljavni zakonodaji ne pomenijo investicije, ampak državno pomoč«.

Producent filma Zbudi me Danijel Hočevar poudarja, da se »v večini držav, ki imajo takšne javne agencije, zavedajo, da mora biti tovrstna organizacija avtonomna tudi finančno«. Pri nas je stvar drugačna, uradniki odločajo o vsakem obroku. »Ljudje, ki to opravljajo, v resnici v pravnem postopku niso nikoli za nič odgovorni. Zato se ukvarjamo samo še s tem, da prestavljamo papirje z leve na desno, namesto da bi ta čas namenili za to, da se sredstva kakovostno, kreativno uporabijo. Ne pa samo za neke nadzore.«

Lani postavljene ovire in večmesečna finančna blokada so povzročile, da je bilo do konca leta porabljenih le 85,49 odstotka razpoložljivih sredstev za filmske transferje.

Film Zbudi me je potemtakem imel lani precejšnjo srečo. Kljub negotovemu financiranju doma mu je uspelo pridobiti mednarodna koprodukcijska sredstva, ki so pomagala, da ni ostal v predalu. Povrh vsega zgodba filma na srečo ni bila odvisna od letnega časa. V gorenjsko zimsko idilo se bo menda prav lepo vklopila. Tako kot so se po režiserjevih besedah tudi igralci in ekipa odlično vklopili v mesto. Še scena s prepirom, ki poteka na ulici sredi noči, se je končala samo z začudenim pogledom radovednega gospoda, ki je ob kričanju skozi okno preverjal, ali se res dogaja kaj hudega. Ob pogledu na kamere mu je situacija menda hitro postala jasna. Igralce, kot so Živa Selan, Timon Šturbej, Benjamin Krnetić, Jurij Drevenšek, Nataša Barbara Gračner, Pavle Ravnohrib, Vito Weiss, Dejan Spasić in Jure Ivanušič, bi, zakrite s kirurškimi maskami, verjetno težje prepoznal.

Jesenice sicer niso edini kraj, ki bo postal nosilec dogajanja v novem slovenskem filmu. V filmu je antipod raztresenemu Roku njegova partnerka, ki je bolj urejena, fina in živi na bogatem, turističnem Bledu ter vzpostavlja kontrast med likoma mlajše do srednje generacije, katere duha časa je želel ujeti režiser. Sprva različne lokacije niso bile načrtovane, a je vmes posegla epidemija. Snemanje v jeseniški bolnišnici so denimo preklicali, ker je ta vmes postala bolnišnica za covid. Hočevar tudi pravi: »Dodatno nam je snemanje podražila lokacija stanovanj. Eno smo že izbrali, a je dogovor padel v vodo, ker smo morali zaradi epidemije najti drugo lokacijo. Nihče ni pripravljen med epidemijo več dni trpeti cele snemalne ekipe v svoji večstanovanjski stavbi, zato smo jo morali zgraditi v studiu Viba filma.«

A v virusni nadlogi vidijo tudi dobre stvari. Zaradi bolezni so si pred snemanjem privoščili nekaj več časa za vaje in na podlagi improvizacij na vajah je scenarij postal še bolj organski. Režiser konča pozitivno: »Za zdaj uživamo. Minusi, povezani z vremenom, nas ne motijo, ker smo dobro oblečeni. Tudi v mestu nam gredo na roko. To pomeni, da lahko snemamo marsikje. Na voljo imamo tudi vlak, lahko snemamo na železniški postaji, glavni cesti, na ulici. Za zdaj gre vse dobro in upamo, da bomo snemanje uspešno dokončali.« Samo snemanje naj bi zaključili marca.