Kdo se boji znanja?

Aprila 2019 je brazilski predsednik Jair M. Bolsonaro prek tviterja sporočil, da bo Brazilija pomembno zmanjšala finančna sredstva za družboslovje in humanistiko, predvsem za študij filozofije in sociologije, saj mora država po njegovem vlagati v tisto aplikativno znanost, ki zagotavlja »takojšnje povračilo davkoplačevalcem, kot je na primer veterina, inženirstvo ali medicina«. Dodal je, da je naloga države davkoplačevalce naučiti brati, pisati in računati. Mišljenje, kritično mišljenje, nekonvencionalno mišljenje, ustvarjalno mišljenje – vsega tega, kar je v resnici potrebno za preboje v znanosti in umetnosti, na tem seznamu ni, saj je kritično mišljenje največja nevarnost za avtoritarne vladavine.

Leto pred Bolsonarovim posegom v avtonomijo univerze je bila takšnega posega deležna madžarska akademska skupnost. Orbánova vlada je leta 2018 sociološkim in antropološkim visokošolskim programom, ki se ukvarjajo s spolom, odvzela akreditacijo s preprostim pojasnilom, da na trgu dela ni delovnih mest za študentke in študente študija spolov, da takih kadrov na Madžarskem ne potrebujejo in da so ti študijski programi neznanstveni in so del tako imenovane ideologije spola, kulturnomarksistične navlake in radikalnega feminizma. Orbánova poteza je bila sicer del širših prizadevanj iz države pregnati Srednjeevropsko univerzo, ki je s svojim kritičnim potencialom ogrožala madžarsko neliberalno demokracijo, a poseg je bil zavit v skrb za prihodnost študentk in študentov ter države kot take. Vendar pa je bil to šele prvi zarez v akademsko skupnost. Leta 2019 je Orbán preoblikoval Madžarsko akademijo znanosti tako, da po novem sam imenuje direktorje raziskovalnih središč, ti pa skupaj z upravnimi odbori, ki jih prav tako večinsko imenuje vlada, določajo, kaj bodo zaposleni raziskovali in kateri projekti bodo financirani. Zadnji Orbánov udarec je prišel septembra lani, ko je javno Akademijo za gledališče in film izročil v zasebne roke svojih političnih prijateljev, češ da bo fakulteta z zasebnim lastništvom postala bolj neodvisna. 

Številni protesti in soglasno opozarjanje mednarodne (akademske) skupnosti, da gre pri Orbánovih manevrih za grob politični poseg v avtonomijo univerze, so se ob glasnih delovnih strojih političnega inženirstva v znanosti zdeli zgolj kot zadušeni glas iz ozadja. Nekateri madžarski profesorji in profesorice s področja družboslovja in humanistike so že postavljeni v kategorijo »akademikov v izgnanstvu« in jih v varstvo sprejemajo evropske institucije, kot je nemška Svobodna univerza v Berlinu. Ta zagotavlja štipendije znanstvenikom in znanstvenicam, ki so zaradi akademskega dela ali zavzemanja za akademsko svobodo, demokracijo in človekove pravice v domovini preganjani.

Univerze niso tovarne, ki bi proizvajale določene profile za zasedbo točno določenih delovnih mest, sploh v družbi, kjer bodo današnje generacije šolajočih se delale v poklicih, ki danes sploh še ne obstajajo.

Podobno kot mednarodni protesti proti Orbánovi politiki poseganja v akademski prostor ni kaj dosti zalegla niti mednarodna peticija proti Bolsonarovim zarezom v družboslovje in humanistiko, čeprav jo je podpisalo več kot 5000 uglednih profesorjev in profesoric z vsega sveta. V peticiji, ki so jo sprožili trije profesorji filozofije na univerzah v Torontu, Amsterdamu in Bayreuthu v Nemčiji, je poudarjena kratkovidnost takšnih rokohitrskih, a populistično všečnih rezov, saj z rezi v družboslovje in humanistiko izgublja celotna znanost, ki danes še kako potrebuje inter- in transdisciplinarne pristope pri ukvarjanju z današnjimi in prihodnjimi vprašanji družbe in sveta, v katerem živimo. »Pravzaprav je ironično,« poudarjajo avtorji peticije, da Bolsonaro posebej napada filozofijo, »saj so bili prav brazilski filozofi med začetniki parakonsistentne logike, raziskovalnega programa, ki je vplival na tako raznolika področja, kot so robotika in strokovni sistemi za medicinsko diagnostiko.« Posegi v akademsko avtonomijo v družbah, proti katerim hitro bežimo tudi v Sloveniji, niso nenavadni, zato prva ustavitev razpisa za vpis v dodiplomske in enovite magistrske študijske programe v samostojni Sloveniji pravzaprav ni presenetljiva, ima pa specifično domačijsko dimenzijo. Širši pogled pokaže, da je sedanji zaplet z vpisom že četrta vladna poteza v zadnjih mesecih, v ozadju katere se razkriva jasna struktura napada na javne univerze in hkratno preferiranje zasebnega visokega šolstva. Za to so bili temelji postavljeni že v času prve Janševe vlade, ko je pomemben del zasebnih fakultet dobil koncesijo in s tem dostop do državnega sofinanciranja.

Prvi od omenjenih štirih manevrov, ki ga je sicer začasno ustavilo ustavno sodišče, je bil člen v interventnem zakonu PKP6, ki je določal odlog reakreditacijskih postopkov visokošolskih zavodov pri Nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS) oziroma preložitev izpolnjevanja pogojev za akreditacijo do naslednjega podaljšanja. Veljavna akreditacija je namreč glavni pogoj za izvajanje študijskih programov, skrb za kakovost in izpolnjevanje meril za akreditacijo pa ni nekaj, kar bi univerze zagotovile tik pred prihodom komisije NAKVIS, pač pa morajo standarde kakovosti zagotavljati v celotnem obdobju med dvema akreditacijama. Rečeno drugače: epidemija na te postopke ni imela bistvenega vpliva. Navsezadnje je Univerza v Ljubljani trenutno v reakreditacijskem postopku kljub epidemiji, bi bila pa preložitev teh postopkov pisana na kožo neki zasebni univerzi, ki mora obnoviti akreditacijo.

Drugi manever, ki je do pred kratkim ostal v javnosti skorajda neopažen, je skrit v 60. členu Zakona o izvrševanju proračuna za leti 2020 in 2021, ki – če poenostavim – prepoveduje zaposlovanje novih raziskovalk in raziskovalcev na javnih visokošolskih zavodih in inštitutih, četudi na razpisih pridobijo javna finančna sredstva. Določilo seveda ne velja za zasebne visokošolske ustanove. Položaj je shizofren do te stopnje, da država z levo roko daje sredstva na razpisih Agencije RS za raziskovalno dejavnost, z desno pa sočasno prepoveduje, da pridobljena namenska sredstva tudi uporabimo. Lahko jih sicer uporabimo za že zaposlene raziskovalce, vendar nekateri razpisi, kot je razpis za mlade raziskovalce, ki prav zdaj poteka, ali razpis za postdoktorske študente že v svoji zasnovi zahteva zaposlitev nove osebe. Pri tem je treba omeniti, da nekateri večletni projekti že potekajo in so bile nove zaposlitve za določen čas projektnega dela predvidene že v prijavi projekta. Država tako onemogoča izvedbo tistega, kar financer, ki je ista država, zahteva in je bilo sklenjeno ob pridobitvi projekta. Naključje bi bilo preveliko, da bi lahko rekli, da je to zgolj napaka v Zakonu o izvrševanju proračuna za leti 2020 in 2021. Sporočilo »te napake« predvsem mladim raziskovalcem, ki šele vstopajo v akademski prostor, je jasno: projekte prijavljajte prek zasebnih fakultet in inštitutov ter s tem sodelujte pri pretakanju javnega denarja v zasebne žepe. No, sporočilo med vrsticami je pravzaprav širše: zbežite iz Slovenije!

Tretji manever je povezan z novim raziskovalnim zakonom, ki je nujno potreben in ga mrcvari že nekaj vlad zapored. Ko je bilo končno doseženo vsaj osnovno strinjanje glede postavk novega zakona, je bil ta spet ustavljen in poslan nazaj v usklajevanje, le da tokrat v nekoliko spremenjeno delovno skupino. Ni težko ugotoviti: razširjena bo oziroma je s še nekaj predstavniki zasebnih visokošolskih zavodov s koncesijami, da bodo ti lažje in v večjih kosih pridobivali javna sredstva, saj naj bi država po mnenju sedanje vlade že tako ali tako preveč skrbela za javne univerze in raziskovalne inštitute.

Z govorico, ki stavi na domnevno zdravorazumske in populistično všečne rešitve zapletenih družbenih in političnih vprašanj, pripravljajo teren za naslednje posege v javno šolstvo in znanost.

Ustavljeni razpis, ki je četrti manever, bi bil spet povšeči zasebnim visokošolskim zavodom, saj je jasno, da je Janševa vlada z napovedanim zmanjševanjem števila vpisnih mest merila predvsem ali izključno na javne univerze, ki so tudi edine, ki so se glede tega oglašale v javnosti. Napovedano zmanjševanje števila vpisnih mest v družboslovnih, humanističnih in umetniških programih javnih univerz bi »ustvarilo« presežek bodočih študentk in študentov in ti se bodo lahko preusmerili v podobne programe zasebnih fakultet. Gre za podoben manever, kot je bil izpeljan že v času prve Janševe vlade leta 2007, ko se je število vpisnih mest v družboslovnih in humanističnih programih na javnih univerzah zmanjšalo – takrat je bil v ospredju sicer izredni študij – na ravni države pa povečalo prav na račun zasebnih fakultet. To govori o dvojem: prvič, enosmerna logika zmanjševanja števila vpisnih mest v družboslovju in povečevanja v naravoslovju in tehniki ne zdrži, saj se dijak, ki bi želel študirati francoski jezik, ne bo namesto tega vpisal na študij fizike. Tako preprosto prestavljanje interesa celotne generacije dijakov in dijakinj – domnevno v enem samem tednu, ko naj bi vlada opravila strateški razmislek o razpisu za vpis – seveda ni mogoče. Drugič, vse to opozarja na povsem zgrešeno politiko javnega sofinanciranja zasebnih fakultet, saj te – z redkimi izjemami – v študijskih programih bolj ali manj zgolj premetavajo vsebine in gojijo znanstvena področja, ki jih ponujajo že javne univerze, in tako k znanosti v Sloveniji ne prispevajo novih vsebin, za katere bi bilo morda smiselno trošiti javni denar. V osnovi se torej ne spoštuje zaveza, da bo zasebno šolstvo dopolnjevalo to, česar javno ne ponuja. Tako pa smo v položaju, ko smo v zadnjih nekaj letih ves čas zmanjševali število vpisnih mest na družboslovju in humanistiki na javnih univerzah, sočasno pa odpirali kup novih družboslovnih zasebnih fakultet s koncesijo.

Razpis za vpis v dodiplomske in enovite magistrske študijske programe ni strateški dokument, kot je zadnje dni neprestano sporočal predsednik vlade, pač pa je zgolj tehnična implementacija strateških razmislekov, kakršne bi moral vsebovati prav zdaj nastajajoči Nacionalni program visokega šolstva RS 2021–2030 in kakršne bi morali ponuditi rezultati projekta Reforma visokega šolstva za zelen in odporen prehod v Družbo 5.0, za katerega MIZŠ trenutno pridobiva sredstva v okviru Mehanizma za okrevanje in odpornost. Strateški razmisleki niso stvar enega tedna, v katerem naj bi ministrstvo za delo pripravilo pregled potreb na trgu dela v prihajajočih letih. Logika tekočega traku, ki je v ozadju tega (ne)razmišljanja, seveda tudi ne zdrži: univerze niso tovarne, ki bi proizvajale določene profile za zasedbo točno določenih delovnih mest, sploh v družbi, kjer bodo današnje generacije šolajočih se delale v poklicih, ki danes sploh še ne obstajajo. Potrebna je širša zasnova univerzitetnega študija, ki se ne ujame v tržno logiko. Strateški razmislek je torej povezan z vlaganjem v temeljno znanost kot tako, ki ni zamejena s sedanjimi razmerami na trgu, saj šele to lahko privede do novih prebojev in premikov.

Delovna mesta prihodnosti postajajo kompleksna, pri delovnih procesih pa se zahteva sodelovanje posameznikov in posameznic s širokim temeljnim znanjem iz posameznih ved. Naše prihodnosti ne bo rešilo več računalničarjev. V tem ni nič strateškega.

V visokem šolstvu ne nazadnje nujno tudi ne izobražujemo za točno določene poklice, čeprav predsednik vlade očitno ne ve, koga izobražujemo na fakultetah, saj v svojem zapisu na facebooku Strateške odločitve o naši prihodnosti med poklici, za katere naj bi potrebovali visokošolsko izobrazbo, omenja tudi varilce in trgovce. Ministri v vladi, ki naj bi po neznanih merilih v tem tednu določili število vpisnih mest za nejasne potrebe na trgu dela, bi očitno strateški razmislek opravili po sistemu, ki je predsedniku vlade še kako znan: na neznanem kraju, ob neznanem času, na neugotovljen način ...

Sedanji zaplet z vpisom je že četrta vladna poteza v zadnjih mesecih, v ozadju katere se razkriva jasna struktura napada na javne univerze.

Ampak tudi če vlada, ki je zdaj deležna ostre kritike vseh javnih univerz, sindikatov, javnih raziskovalnih inštitutov ter dijaške in študentske organizacije, v nespremenjeni obliki sprejme letošnji razpis za vpis na fakultete (v času pisanja tega besedila to še ni jasno), bodo njeni populistični manevri imeli posledice: z govorico, ki stavi na preproste, domnevno zdravorazumske in populistično všečne rešitve zapletenih družbenih in političnih vprašanj, z govorico, ki se na površju morda zdi racionalna, celo podprta s podatki, pripravljajo teren za naslednje posege v javno šolstvo in znanost. Pustimo ob strani dejstvo, da je že jasno, da so bili statistični podatki, s katerimi je predsednik vlade ustavil razpis, netočni in da ne obstajajo »konkurenčne države«, v katerih bi bilo razmerje med naravoslovjem in družboslovjem 2 : 1, ter da podatki Eurostata kažejo, da se naše visoko šolstvo v ničemer bistveno ne razlikuje od povprečja EU – vse to ni pomembno. Ideja, da imamo v državi preveč družboslovcev, je populistično všečna, lepi se na podobne ideje o lenem javnem sektorju, problematičnih fakultetah, profesorjih, ki delajo od štiri do šest ur na teden, in podobno. Ideja je zasejana in v populistični maniri snežne kepe se bo valila naprej do naslednje priložnosti, ko jo bo mogoče unovčiti. Ne nazadnje se je nekaj servilnosti, tudi na strani univerz, pokazalo že ob prvem odzivu na ustavitev razpisa, češ naj vlada blagovoli letos potrditi razpis, potem pa bomo res pogledali, kdo je na vrsti za odpis. Pri tem se vedno znova pozablja, da akademska skupnost izgublja kot celota zmeraj, ko izgubi kateri od njenih delov.

V času, ko po državi potekajo protesti proti zaprtju šol, ko fakultetne predavalnice, opremljene z na novo nakupljenimi kamerami in pleksi stekli, večinoma samevajo, saj smo jih morali zapreti že v času, ko je bila epidemiološka slika bistveno boljša od današnje, v času, ko se na predavanjih po zoomu le še redko kdaj vklopi kakšna kamera, za večino črnih kvadratov pa se skrivajo vse bolj brezupni študentke in študenti brez prave motivacije, in v času, ko se je število obiskov v Psihosocialni svetovalnici na Univerzi v Ljubljani povečalo za 150 odstotkov, v državi bijemo še en nepotreben boj, zavit v kup populizmov, rokohitrskih odločitev mimo stroke in lastnih strahov, tako značilnih za avtoritarne politike. V postcovidnem obdobju se bomo tako ukvarjali ne zgolj z daljnosežnimi posledicami epidemije za izobraževalni proces v Sloveniji, pač pa predvsem s posledicami popolnoma propadle šolske politike po njeni celotni vertikali.