Intervju / »Boja ne morete prepustiti drugim«
Kultni britanski filmski režiser Ken Loach, ki se v svojih delih osredotoča na slabe socialne razmere, boj za preživetje in boj za enakopravnost

Filmski režiser Ken Loach sodi med najostrejše kritike sodobne britanske družbe.
© Paul Crowther/z dovoljenjem Kena Loacha
Ken Loach je filmski režiser svetovnega slovesa. Rojen je leta 1936, pri 84 letih pa sodi med najostrejše kritike sodobne britanske družbe. Njegovi filmi so osredotočeni na vprašanja, kot so brezdomnost, razpad delavskih družin, neuspeh sledilcev spletnih gurujev, težave, s katerimi se morajo spoprijeti ljudje, ko pridejo v stik z rigidno državno birokracijo, in boj za enakopravnost. Loachevo delo je cenjeno po vsem svetu, za filma Veter, ki trese ječmen in Jaz, Daniel Blake pa je na festivalu v Cannesu prejel zlati palmi. Prosili smo ga, naj nam pojasni svoj pogled na prekariat, na aktivne politike zaposlovanja in na evropski zeleni sporazum.
Ko sem si pred intervjujem ogledal uradne strani britanskega zavoda za zaposlovanje, sem se spomnil časov, v katerih sem sam iskal delo. Zabavno se mi je zdelo, ko je na zavodu resnobna predavateljica zbranim skušala pojasniti, kako se pripravi življenjepis, s katerim je mogoče »učinkovito prodati svoje prednosti«. In to čeprav je bilo povsem jasno, da sama ne zna napisati prepričljivega življenjepisa, kaj šele kaj prodati. Kako vi gledate na aktivne politike zaposlovanja, katerih del so tudi takšna izobraževanja?
Rekel bi, da je napačna celotna ureditev, v kateri smo. Tu, v Britaniji, kot kaže, pa imate enake težave tudi vi. Sistem krivdo za brezposelnost nalaga na ramena tistih, ki so brez dela, čeprav je jasno, da ni dovolj delovnih mest, da bi bili zaposleni vsi. Posledica kapitalistične ureditve, v kateri delavci tekmujejo drug z drugim, je, da ljudje izgubljajo službe, ostajajo brez sindikalnih pravic, brez plačanega dopusta in dogovorjenega delovnika. Potrebovali bi drugačno ureditev, ureditev, v kateri so sindikati močni, v kateri so podjetja v lasti ljudi, ki so v njih zaposleni, in v kateri so močne zadruge in podjetja v lasti lokalnih skupnosti. Glavni cilj podjetij ne bi smel biti proizvodnja trajnostnega blaga ali storitev, ampak skrb za ljudi, ki so del teh podjetij in so v njih zaposleni.