Doba Karla Erjavca

N'toko

26. 2. 2021  |  Mladina 8  |  Žive meje

Ponedeljek, 15. februarja 2021, se ne bo z ničimer zapisal v zgodovino. Mnogi so že po dveh tednih pozabili na antiklimaktičen zaključek sage o nezaupnici, na koalicijo KUL in nesojenega mandatarja Karla Erjavca. Ko boste brali to kolumno, bo ideja o premieru Erjavcu najbrž le še megleni spomin, neka čudna fantazija, za katero niste povsem prepričani, ali je sploh kdaj bila mišljena resno. »Predsednik vlade Kah’l … ta bi bila hecna!« A naj protijanševska Slovenija še tako hiti pozabljati svoje nerodno epizodo z večnim ministrom, je bila ideja o Erjavcu kot rešitelju države še do 15. februarja mišljena povsem resno. Mediji so ji namenjali tisoče prispevkov, politiki in intelektualci so zanjo zastavljali svoja imena, aktivisti so bili zanjo aretirani in oglobljeni. Tudi sam sem potihem držal pesti zanj. Preden torej preženemo travmo 15. februarja v kolektivno podzavest, se velja še enkrat zazreti vanjo in se vprašati, zakaj smo se znašli v ljubezenskem razmerju s Karlom. Sicer bomo morda kmalu spet v podobni zagati.

Erjavca so nam v koaliciji KUL predstavili kot kompromisno rešitev – kot nekoga, ki sicer ni idealen, ampak je najbolje pozicioniran za posredovanje med opozicijo in koalicijo. »Vemo, da ni vaša prva izbira, ampak moramo se rešiti zgodovinske grožnje Janše.« Res je, v sili hudič muhe žre. A zastavimo si vprašanje drugače: če je naš politični in medijski razred res tako prepričan, da je Janša zgodovinska nevarnost, ali ne bi bili dolžni proti njemu postaviti prepričljivejšega kandidata? Recimo nekoga, ki ni pomagal prav temu Janši sestaviti dveh vlad ter bil kot obrambni minister protagonist afere Patria? Nekoga, ki ni bil odrešen z okoljskega ministrstva zaradi afere z odpadki, ali ki ni kot zunanji minister s prisluškovalno afero zafural arbitražnih pogajanj? Nekoga, ki ni v Cerarjevi vladi med begunsko krizo podpiral Janševe antimigrantske linije in lobiral za tisti prvi Počivalškov sporni nakup – 600 km rezilne žice? Nekoga, ki ni potunkal vseh partnerjev in lastne stranke? Kako, za vraga, je ravno Erjavec postal, po besedah Jožeta P. Damijana, »optimalni kandidat v dani situaciji«?

Pri iskanju odgovora se bom oprl na osebno izkušnjo. Erjavčevo vlogo v politiki sem imel priložnost spoznati leta 2017, ko sem pomagal koordinirati kampanjo proti deportaciji Ahmada Šamija. Poslance vseh koalicijskih strank nam je uspelo prepričati, da podprejo kampanjo, Cerar pa je pod pritiskom javnosti izjavil, da bo vlada Šamiju podelila dovoljenje za bivanje. Vlada je bila torej dogovorjena in je dala javnosti zavezo, le še glasovati je bilo treba. Nato pa je v zgodbo vstopil Erjavec in na presenečenje vseh, celo njegovih lastnih poslancev, dal veto proti pobudi lastne stranke. Cerar in ostali so morali po seji poklapano pred kamere in svojim volivcem povedati, da se je vlada premislila glede svojega humanizma – da bo sledila Janševim zahtevam in prepustila Šamija deportacijskemu stroju. Ko sem presenečeno spraševal, kako je mogoče, da je koalicija tako butasto spodkopala samo sebe, so imeli poznavalci enostaven odgovor: »To je pač Karl. V vaši akciji je videl poceni priložnost, da javno osramoti Cerarja in malo spodkoplje koalicijske partnerje. To bo že nekje unovčil. Slabše ko gre njegovim kolegom, bolj lahko on blesti.«

Nič nenavadnega torej, da je Erjavec znova dobil priložnost blesteti ravno v času, ko gre levosredinskim strankam res slabo. Najbolje se znajde na nikogaršnji zemlji med koalicijo in opozicijo, kjer se danes množica malih zavoženih strank bori za preživetje. Tu je medsebojno spodkopavanje pravzaprav edina agenda in cel kup političnih povprečnežev kar čaka, da jih spretni manipulator izigra. Če je parlament greznica, je Erjavec tista podgana, ki najbolj pozna kanalizacijske cevi. Vedno je bil politik, ki bi se ga vsi želeli znebiti, a so si z njim delili preveč umazane zgodovine, hkrati pa so ga oportunisti z obeh strani znova in znova potrebovali za svoje koalicijske računice. V odsotnosti kake večje sredinske stranke, okoli katere bi se pletle parlamentarne mreže, je teh računic vse več. Prvak politične sredine danes torej ne postane tisti, ki zna povezovati vse te male interesne skupine, ampak tisti, ki zna živeti v razpokah med njimi. Prosperira lahko predsednik stranke, ki je vedno obstajala le kot mašilo za polnjenje koalicijskih lukenj.

Ko se je pojavila zamisel za koalicijo KUL, se je mnogim pred očmi narisala nova tehnokratska koalicija, ki bo v slogu vlad LDS pod vodstvom razsvetljenega birokrata ukrotila politične ege in delovala v prid nacionalnega interesa. Namesto tega smo dobili škripajočo koalicijo malih oportunistov pod vodstvom sluzastega šarlatana. Najbrž ni moglo biti drugače. Spregledali smo, da pogoji, ki so omogočali vlade LDS, ne obstajajo več. Skupine, ki so v LDS prepletle svoje interese in naredile Drnovškovo mrežo tako močno – menedžerji domačega kapitala, državna birokracija in civilnodružbene organizacije –, so danes povsem spremenjene. Menedžerje nacionalnega gospodarstva, tako imenovani rdeči direktorji, so desetletja privatizacij spremenile v množico neusklajenih kapitalistov, ki tekmujejo vsak za svoj del državne pogače. Državna birokracija je bila razsekljana s kadrovskimi in generacijskimi menjavami. Organizacije civilne družbe – levi mediji, kulturne in akademske institucije – so bistveno bolj butične, in čeprav so še zmožne mobilizirati del populacije, med njimi in parlamentarnimi strankami praktično ni organskih povezav.

Nič nenavadnega torej, da je LDS nasledila množica razkropljenih strančic, zbranih okoli vedno bolj banalnih oportunistov, ki zastopajo vsak svojo interesno skupino. Koalicija KUL je združenje malih vrtičkarjev, ki jih povezuje le to, da se oklepajo svojih zaplat zemlje. V Erjavcu so dobili edinega možnega predstavnika – človeka, ki ne predstavlja nikogar razen sebe, a zna nagovarjati kratkoročni oportunizem vseh. In izkazalo se je, da to ni dovolj. Kajti medtem ko se je mreža, na kateri je stala vladavina liberalnih demokratov, razkrajala, je Janša svojo mrežo širil. Danes je v položaju, da z njo prevzame vse državne podsisteme, kar bo še dodatno razdelilo birokracijo in otežilo konsolidacijo levosredinskih strank. Pred naslednjimi volitvami nam bodo najbrž znova predstavile kakega rešitelja, ki bo »optimalen kandidat v dani situaciji«, a se bojim, da ne bo mogel doseči kaj več kot Karl.