Falling

zadržan

Somrak politične nekorektnosti.

Za očete so vsi sinovi geji. In Falling, režiserski prvenec Vigga Mortensena, je film o sinu, ki je gej, in očetu, ki je homofob. Nekoč – no, še pred nekaj leti – bi to zadoščalo. Nič več. John (Viggo Mortensen), sicer pilot, namreč ni le gej, ampak je tudi poročen z moškim azijskega rodu (Terry Chen), s katerim imata hčerko (Gabby Velis). In oče, Willis Petersen (Lance Henriksen), ni le homofob, ampak je tudi rasist, mizoginik, seksist, konspirolog in lovec. A tudi to še ne zadošča: očeta, ki mu je bilo ob rojstvu sina žal, da ga je spočel (ker bo nekoč itak umrl), se loteva demenca. Pozablja. Izgublja se. Kot očetje in mame v vsakem drugem filmu, ki ga vidimo. Pa tudi to še ne zadošča: oče se preseli k sinu.

Vse je tako preračunljivo, da se ves čas bolj kot to, kako bo Mortensen-igralec rešil svoj odnos z očetom, sprašujete, kako bo Mortensen-režiser rešil svoj film, ki je le trk dveh modnih katalogov – kataloga politične korektnosti in kataloga politične nekorektnosti. Film obljublja konflikt, ki pa ga ni – oče izgublja spomin. Bojišče je torej preteklost, kar pomeni, da preostanejo le flešbeki, ki vse očetove izbruhe, zlorabe, žalitve in psovanja, vso njegovo politično korektnost ovijejo v nostalgijo. In ker bo oče slej ko prej umrl, bo politična nekorektnost izgubila – zmagala bo politična korektnost. Kot v pravljici. Le potrpežljivi morate biti, pravi Mortensen-režiser – potrpežljivi kot Mortensen-igralec. Le. (Apple TV, Vudu, FandangoNow)