Kako se oblast vmešava v medije?

V ponedeljek, 3. aprila 2006, pride odgovorni urednik Jančič prvič k Delovi sobotni prilogi, na prvi sestanek z redakcijo. Tadeja Zupan Arsov zrihta kavo in rogljičke, vsi novinarji čakamo lepo postrojeni, Ervin nas vljudno predstavlja, Jančič sedi in nervozno kadi (takrat se je še kadilo v nekaterih pisarnah, na t. i. svobodnih ozemljih) ter komaj čaka, da prevzame besedo. V prvem stavku začne jecljajoče mešati, no, ene zamenjave so že bile, to ste videli, druge spremembe še bodo, z Dejanom sem nameraval po tem sestanku sesti in se zmeniti, da bi šel v Maribor, v dopisništvo, pokrivat lokalne volitve … Prilepi me na stol. O čem ta tip govori? Ervin skoči pokonci. Čakaj malo – kot odgovorni urednik si prvič prišel na obisk v to redakcijo in na prvem sestanku si nam prišel povedat, da nam boš razšraufal redakcijo, vpraša.

Gledam Jančiča, kot da bi pred mano oziroma pred nami, črnci, sedel arijec, veliki diktator. No, no, govori Jančič, ta redakcija mora postati integralni del časopisa, zdaj je preveč izolirana. Tadeja skoči pokonci. Kje si to slišal? To so ti povedali, ti pa papagajsko ponavljaš. To stalno govorijo tisti, ki so slabi. Mar ne razumeš? Ali imaš kaj svoje pameti ali ne? No, no, pravi Jančič, se bomo še pogovarjali, zdaj moram na uredniški kolegij. In je šel. Bolj nazorno – stisnil rep med noge in pobegnil.

Popoldne grem k Jančiču v pisarno. Med hojo po hodniku razmišljam, pa kaj sploh lahko jaz povem onemu, ki misli, da je absolutni, najpametnejši in večni gospodar.

Že sedim pred njim za mizo, v njegovi novi pisarni, na drugi strani Jančič bega zdaj s stola do računalnika, zdaj do omare, zdaj lista neke papirje na mizi, zdaj mi nekaj bere z zaslona. Jaz mu govorim, pa kaj počneš, pusti sobotno prilogo pri miru, kot kaže, ti bo iz notranjepolitične redakcije s pomočjo tvojih gospodarjev najbrž uspelo napraviti podružnico vladajoče stranke, sobotno prilogo pa pusti, četudi se ti zdi politično leva, saj ti je menda jasno, da je dobra, najboljši del časopisa, poleg tega časopis očitno potrebuje tudi opozicijo, ne dopusti vendar, da bodo vsi uredniki pri časopisu mislili isto in isto kot stranka na oblasti, ali si se popolnoma izgubil, si čisto zavozil ali kaj?

On mi govori, da bi me rad naredil za šefa mariborskega dopisništva, zvišal bi mi plačo, jaz pa bi tam naredil red. Nočem biti šef mariborskega dopisništva, višja plača ni moja motivacija, ne zanima me delanje reda med novinarji na dopisništvu, mu govorim, dober sem, kjer sem, ne moreš pričakovati dobrih rezultatov od mene niti od drugih, mu govorim, če tako noriš.

Zgrbljen se z dolgimi koraki hitro premika po pisarni, malo sede pred zaslon, nekaj bere na glas pa spet skoči pokonci in brska po papirjih na mizi. Kakšna nervoza, kakšno beganje, kakšna zmeda, pomislim.

Popoldne grem k Jančiču v pisarno. Med hojo po hodniku razmišljam, pa kaj sploh lahko jaz povem onemu, ki misli, da je absolutni, najpametnejši in večni gospodar.

Govorili so ti, da je v starih časih šef partije odločal z dekreti, pa ni bilo dobro. Veš, da ima pri časopisu tu in tam kdo odlično idejo, a najboljše ideje pridejo šele skozi debato, mu pravim.

Ti boš šef dopisništva, mi odgovarja, ko premetava papirje na mizi. Premisli, mi pravi, ko gre do drugega konca mize.

Nimam kaj premišljevati, to moraš delati zlasti ti, mu pravim. Pravi, da bo, in se vrne pred ekran računalnika, a ne verjamem, da je to mogoče v teh okoliščinah. K vragu z okoliščinami, ustvarjajmo priložnosti, je nekoč rekel Bruce Lee. Čas je, da grem, pomislim. In sem šel. On pa je ostal še dolgo, predolgo.

* * *

V torek, 11. aprila 2006, dopoldan nastopim v knjigarni Vale-Novak v Wolfovi ulici, pogovarjamo se o izjemni knjigi Lukovega očeta in uglednega Delovega novinarja Andreja Novaka o papežu Janezu Pavlu II., ki so jo pravkar donatisnili. Grem k Delu, v redakcijo sobotne priloge bo prišel Dušan Keber, s katerim bom naredil intervju.

Z Ervinom se pogovarjava v pisarni, ko čakava Kebra, skozi vrata pa pridivja Jančič, odgovorni urednik. V minuti razreši Ervina. Avtoriteto za vse, ki delamo v novinarstvu, je pravkar odstavil zelenec. Buldožerist je nagnal profesorja, namesto da bi delal z njim ter se učil pri njem kot šef, kakšna izjemna priložnost.

Ni dvoma, to lahko zapravi samo zanič šef. Ni dvoma, to, da tak dobi tako moč v roke, da uničuje sposobne, se lahko dogaja samo v brezupnih režimih. Ni dvoma, spet smo v primežu takega režima. Pred Ervinom Jančiču glasno psujem njegovo neumnost, čez minuto že odvihra skozi vrata nazaj v svoja skrivališča. To je vzorec za vse slabe zgodbe, pomislim, vendar to še ni vse.

Četrtek, 13. aprila 2006. Na ljubljanskem gradu podelijo novinarske nagrade. Čestitam gospodu Juriju Gustinčiču in reče mi, da me bere. Zelo sem počaščen. Nedavno, pred nekaj leti, je novinarsko nagrado dobil Ervin. Zdi se mi, da nihče od kolegov ne ve, kaj se dogaja pri Delu.

Pa saj zdaj, na tej slovesnosti, morda niti ni priložnost za take reči. Če si sami ne zmoremo izboriti pogojev za delo pri Delu, za katero se je zdelo, da sta tam vendarle zbrani največji in vplivni novinarska moč in vednost, nam najbrž nihče ne more pomagati, pomislim.

Saj, zato, ker smo bili taki, smo bili tarča te nove, nespametne, nerazsvetljene oblasti, sem pomislil včasih kasneje. Morda bi se le morali bolje povezati s kolegi iz drugih medijev, sem mislil. Morda bi se v tem primeru izteklo drugače, čeprav vsaka taka oblast upravičeno računa s kvizlingi in stremuhi ter s strahom v naših vrstah. Morda bi kljub vsemu morali vložiti več truda v ustavitev takih procesov, preden tvorbe metastazirajo. Morda, morda …

Ponedeljek, 24. aprila 2006. Dopoldne sestanek z Jančičem na sobotni. Ervina ni, je v Sudanu. Jančič razformira redakcijo sobotne priloge. Uredniška poteza je destrukcija. To se ne more dobro končati. Mene pošilja v Maribor. M je imela prav. Popoldne pride na sobotno Mateja Babič. Reče, da jo je klical Jančič, rekoč, napravi mi Cukjatija za sobotno. Ker ji nekaj smrdi, je prišla preverit, kaj se dogaja. Približno ji povemo. Mateja reče, da je z nami in naj se Jančič glede intervjuja najprej zmeni z urednikom oziroma urednico sobotne, namesto da naroča tekste mimo obeh. Do takrat tudi ona ne bo šla delat intervjuja. Bravo, Mateja. Nekaj upanja je še.

Kmalu pridirja Jančič in brez odlašanja ali pripravljenosti na debato pove naravnost, kot »pravi« šef, da bomo imeli v naslednji sobotni intervju s Cukjatijem, sicer se bo vrnil s Slivnikom. A res, reče Tadeja, ati bo prišel v šolo? Jančiču se odpuli, mrmrajoč s sklonjeno glavo oddirja skozi vrata. Nič se mi ne zasmili.

Pozno ponoči se vozim z vlakom nazaj v Maribor, vračam se domov. Ne morem se znebiti misli, da zaključujem novinarsko kariero pri Delu.

Torek, 25. aprila 2006. Zjutraj me kliče Jančič, ali bi šel naredit intervju s Cukjatijem. Pojasnim mu, kaj pomeni uredniška avtonomija in zakaj ima odgovorni urednik še druge urednike, sicer bi mu bil dovolj samo telefon. Zmenite se na uredniškem kolegiju, potem pa me bo poklicala »moja« urednica, ki nadomešča Ervina. Ti, ki bi rad delal red, pa že moraš vedeti, na čem temelji red, mu rečem.

Jančič nori in grozi in vpije, češ da je klical Predana, ki mu je lepo povedal, da vsako delovno razmerje temelji na pogodbi, in da bo on, torej Jančič, preklical vse naše pogodbe, vse nas bo spravil iz službe, vrgel nas bo na cesto, ker delamo škodo, ker uničujemo časopis, Tadejo pa bo zdaj odstavil na kolegiju.

Okej, rečem, se slišimo po kolegiju. Pred kolegijem obvestim Tadejo, kaj se pripravlja, seveda. Ne morem verjeti, da je res, da imam res opravka s takim tipom, da je en tak res na vrhu. Potem se dolgo pogovarjam z Markom Zorkom po telefonu. Marko me opogumi, da se da tudi intervju s Cukjatijem narediti zabavno in profesionalno. Med kolegijem pošljem esemes Tadeji, naj vzame Cukjatija, češ ga bomo že naredili nekako, potrudili se bomo maksimalno.

Hvala – še imam službo, mi čez čas odpiše Tadeja. Na kolegiju ni mogla doseči, da bi vsi uredniki protestno in kolektivno odstopili. Kaj takega bi bilo najbrž prvič v zgodovini Dela. Bilo bi prav, vprašanje pa, ali bi koristilo. Tako ali tako ni šlo.

Sreda, 26. aprila 2006. Zjutraj se peljem z vlakom iz Maribora v Ljubljano na intervju s Cukjatijem. France Cukjati je po volitvah postal predsednik parlamenta in visoko je v vladajoči Janševi stranki SDS. Vključim magnetofon in postavim mu prvo, izhodiščno vprašanje, v katerem je skrit tudi slab način funkcioniranja nove oblasti: Gospod Cukjati, ali morda veste, zakaj je naš odgovorni urednik, ki je prišel iz novinarskih vrst, tako silovito pritiskal, da moramo narediti intervju z vami, politikom? Ali so kakšni posebni razlogi za to, ki jih sam morda ne poznam?

Cukjati se začudi. Res ne bi vedel, pravi. Verjamem mu. Marsikdaj se spomnim na foro, da so častihlepni, zagrizeni sluge še bolj goreči od gospodarjev, da v ihti po priznanju delajo še več ter naredijo celo tako, kakor niti šefi niso predvideli, načrtovali, si znali zamisliti; da so bolj papeški od papeža; oziroma beda od bede, gledano z druge strani.

Potem se meniva naprej. Ko končam, grem k Roku. Pri njem bom prespal, ker sem jutri, za praznik, dežurni v centralni redakciji Dela. Zvečer, ko gre Rok žurat, prenašam intervju z magnetofona na papir.

***

Četrtek, 27. aprila 2006. Zjutraj v službo, v centralno redakcijo Dela. Berem tekste za objavo v jutrišnjem časopisu, vmes urejam intervju s Cukjatijem, zbrana je tudi vsa sobotna, razen Ervina, ki ga še vedno ni v Sloveniji. Vsi totalno demoralizirani od takšnega demokratiziranja, utrujeni, molčeči, a tudi zbegani, postavljamo še deloma sobotno prilogo, pišemo tekste. Ponovim stokrat in povsod: najbolj me boli, da odhajamo bedno premagani, vsekakor pa osamljeni, izolirani. Ko bodo na nas ugotovili, da takšno taktizerstvo deluje, bodo enako pospravili tudi druge.

Na televiziji spremljamo prenos proslave ob dnevu upora z Nanosa. Zanosne besede, podobe kažejo ostarele, izčrpane upornike, bojevnike, ljudi s strahovito grozljivimi izkušnjami, ki malokoga še zanimajo. Patricija Maličev pripomni, da se podobe s televizije ujemajo z vzdušjem v državi. Anuška Delić napiše odlično reportažo s te prireditve, v kateri opazi tudi mnoge, ki se že na veliko slinijo novim oblastnikom. Zdaj imam tudi sam nekaj izkušenj s prenosi oblasti.

Prvi dan, ko novi predsednik sede na funkcijo, je že obkrožen s tistimi iz praviloma tretje lige, ki nikogar drugega več ne spustijo zraven. Takoj ko novemu začne kazati dobro za uspeh, se namreč izza hrbtov, daleč iz ozadja, poženejo taki, ki jim v normalnih razmerah nikoli ne bi uspelo zlesti na vrh, ki ne znajo veliko drugega, razen poskrbeti za svojo kariero in svoje premoženje, ter se vztrajno vsiljivo prerivajo, kamor ne sodijo, to je k vrhu.

Kmalu pridirja Jančič in brez odlašanja ali pripravljenosti na debato pove naravnost, da bomo imeli v naslednji sobotni intervju s Cukjatijem, sicer se bo vrnil s Slivnikom.

Medtem gospodje in tisti, ki znajo, čakajo. Seveda, lahko so mirni, sistem jih potrebuje, upravičeno domnevajo tako, nekdo jih bo poklical, ko bo čas za to. A potem nihče ne kliče. Vsa mesta so že zasedena s takimi, ki se ne morejo ničesar naučiti in ki glasno narekujejo drugim.

Podobe s televizije se ujemajo s stanjem v državi in na mikro ravni, pri časopisu. Kakor je zgoraj, tako je spodaj. Ne vem natančno, kako je bilo včasih, a ta negativna selekcija v tem režimu je vzorčna.

Ob meni stoji moj nekdanji kolega Jančič, zdaj odgovorni urednik Dela, kjer je bil pred njim zmeraj do zdaj gospod z manirami, in nadzoruje moj računalniški ekran. S porogljivim nasmeškom me neprestano provocira in poskuša ustrahovati: kdo je sporočil novice iz Delove sobotne priloge novinarjem Mladine in Financ, kdo je dal naslove tekstom v sobotni, kdo je izbral tisto fotografijo, čigava ideja je bila to, čigava ono. Nekaj časa se pripravljam in potem naredim nekaj prvič. Skočim pokonci, postavim se pred Jančiča in zavpijem nalašč močno, da sliši ves desk: Spizdi stran!

(Malo mi je nerodno zaradi takih besed, a samo s takimi lahko pokažem, na kakšni ravni dojemam njegovo početje in najino konverzacijo, pa tudi najin odnos.)

Končno gre. Gledam za njim in pomislim, da ga morda vidim zadnjič. Postal bo edini človek na svetu, pri katerem bi lahko pogledal stran, če ga še kdaj kje srečam. Kar se mene tiče, je izdal vse: najino vez, zaupanje in naklonjenost, najin poklic ter etiko, ki sva se je učila skupaj. Kako je to s partnerjem, sem se največ naučil pri filmih z Dirty Harryjem – Clintom Eastwoodom. In to zdaj tu je v čistem nasprotju z vsem, kar sem videl tam.

Ampak. Kaj pa, če sem jaz ta rit? Kaj, če sem jaz izdal in uničil ta odnos, ko sem stisnil rep med noge in pred leti pustil Jančiča samega v rokah tistega slabega šefa v dopisništvu Večera? Kaj, če sem jaz ta stara kurba, ki mora zdaj delati pokoro? Ampak zakaj se v tem primeru ne maščuje meni, pač pa celotnemu časopisu? Ali lahko tokrat pazim, da ne bom naredil še ene napake oziroma ponovil iste?

I have thoughts like any other one / Sometimes I find myself, Lord, regretting / some foolish thing / some little simple thing I’ve done / I’m just a soul whose intentions are good / Oh, Lord, please don’t let me be misunderstood.

Komad je nastal, ko je Horace Ott po prepiru z ženo sedel h klavirju in v čudovito pesem ujel občutenja mnogih moških. Njima je očitno pomagalo, ker sta z ženo Glorio Caldwell ostala skupaj. Pesem je prva posnela Nina Simone, najbolj znana inačica pa je izvedba Animalsov iz leta 1965. Desetletja kasneje, leta 2010, je Eric Burdon v nekem intervjuju med drugim dejal, da pozna take občutke iz mnogih raznih odnosov, iz odnosov s starši, učitelji, ženami, kolegi. »Pravzaprav sem bil napačno razumljen vse življenje,« je rekel Burdon, se pravi najbrž v večini odnosov.

Pozno ponoči se vozim z vlakom nazaj v Maribor, vračam se domov. Ne morem se znebiti misli, da zaključujem novinarsko kariero pri Delu. Preigravam možnosti, ali ne bi bilo treba vendarle ostati, ostati s kolegi, sprijazniti se, sprejeti, kakor pač je. Ter čakati, čakati, da mine. Ne tvegati. Ne, tvegati. S tem negativci vselej računajo. Že vidim, da to ne bo mogla biti razumska odločitev. Glava bi in ne bi, ostalo bi. Kaj pa tisto, da bo učitelj prišel, ko bo učenec pripravljen? Se cigani zdaj smejijo?

***

Petek, 28. aprila 2006. Dopoldansko postavljanje zadnje »naše« sobotne priloge. Ne vem, čigava odlična ideja je bila to, a postavljanje opazuje in popisuje Neva Nahtigal. Njen tragično-komični opis tega dogajanja bo kasneje zakrožil po spletu. Ne vem pa, ali se bo tam obdržal ali poniknil, izgubil. Maja 2006 bo objavljen v eni od tiskanih edicij Mirovnega inštituta Medijska preža – Media Watch.

Sam sem že v Mariboru ta petek. Jančič me kliče neprestano po telefonu, a zares pogovarjam se v glavnem samo s Tadejo. Sklepamo kompromise. Iz intervjuja s Cukjatijem vržem ven uvodni del, v katerem opisujem, kako je prišlo do izbire nič krivega intervjuvanca na zahtevo in z nedoumljivimi pritiski odgovornega urednika. Ven vržem tudi prvo vprašanje. Tako ali tako vsega tega nisem naredil z mislijo, da bo objavljeno, bolj kot nagajanje slabim šefom, pa tudi kot oddolžitev samemu sebi, da tudi v takih razmerah pišem novinarsko korektno, se pravi tako, kot je bilo oziroma kakor sem videl, da je. Opravil sem svoje delo, kot se šika, cenzura pa pač naj opravi svoje.

Bolj se borim proti brisanju drugega dela uvoda, a izgubim tudi to. Na koncu Jančič zbriše še tisti del mojega teksta, kjer napišem, da mi je bilo v neizmerno veselje, užitek in čast delati z ekipo sobotne priloge, ki se s to številko poslavlja.

Nekaj časa se pripravljam in potem naredim nekaj prvič. Skočim pokonci, postavim se pred Jančiča in zavpijem nalašč močno, da sliši ves desk: Spizdi stran!

Lahko vržeš to ven iz časopisa zdaj, mu rečem po telefonu, a saj veš, da nekje bo ostalo. Kar je zapisano, praviloma nekje ostane, sicer ne bi imelo smisla, da pišemo, mu rečem. Če ne bi bilo tako, bi bili novinarji raje kiparji, se še malo hecam na koncu.

V ponedeljek, 8. maja 2006, na predvečer dneva zmage, grem prvič na novo delovno mesto, kamor me je prerazporedil nekdanji kolega Jančič, to je v dopisništvo Dela v Strossmayerjevi ulici v Mariboru. Poslej bodo moji delovni dnevi vsi približno enaki. Zjutraj bom počasi odpremil hčerki v šolo in vrtec, sprehodil psa, šel na tržnico in domov. Okoli pol enajstih bom šel v službo in bral na računalniku, ob enih poslušal poročila na radiu, šel domov skuhat kosilo, ob treh popoldan bom šel v službo poslušat Radio Maribor in brat agencijske vesti, da slučajno ne bi česa zamudil – nikoli nisem ničesar zamudil –, potem bom šel po otroke v šolo in vrtec ter sprehodil psa. Nihče od novih šefov v službi me ne bo pogrešal. Sam pa bom ves čas močno pogrešal službo in mnoge ljudi tam.

Le tu in tam me bo, morda vsega skupaj dva- ali trikrat, po telefonu poklical korektni resorni urednik Željko Šepetavc, ki je imel tedaj na skrbi Delova dopisništva po Sloveniji, rekoč, čuj, ne bi ti napisal še kaj razen kratkih poročil iz mestnega sveta in z raznih tiskovnih konferenc. Kaj, denimo, bom vprašal. Hm … Ali se na primer kaj dogaja s čistilno napravo tam pri vas, bo rekel v zadregi. Ne, nič novega ni, bom rekel. Rekel bo, da če ne pišem, jebejo njega. Ni mi vseeno zanj. A moram mu reči in vesel bom, če bo povedal naprej, mu rečem: Saj ti veš, kot tudi jaz vem, zakaj sem tu. Nisem tu zato, da bi pisal; tu sem zato, da ne bi pisal. Okej, se slišiva, bo rekel. Prav, bom rekel.

Včasih sem lahko nehote prisluškoval, kako zdaj nastajajo politične analize za Delovo sobotno prilogo. Jančič ali Slivnik ali kdo od podrejenih je poklical kolega in ta je v slušalko trikrat, štirikrat rekel da. Potem se je sklonil nad tipkovnico in naklofal tekst. Potem ko je bil tak tekst objavljen v soboto, praviloma nič od tistega, kar je pisalo, že v ponedeljek ni več držalo.

Nekega dne, ne vem, kaj mi je bilo, sem nekemu avtorju takih tekstov rekel, glej, včasih so se take reči pisale tako, da si z izhodiščno mislijo in oborožen z mnogimi podatki šel k čim več pametnim ljudem na debato, ko si imel približno sliko, si poklical še več ljudi in preveril informacije in teze ter sestavil čim bolj precizen tekst, ga mislil na vso moč, ga pisal do zadnje minute in oddal na dedlajn ali s petnajstimi minutami zamude.

Tako se je pisalo včasih, je rekel. Res je. Včasih, v nedemokratičnem, totalitarnem, represivnem itd. režimu sem, izpričani nasprotnik režima, zlahka dobil službo in v njej delal relativno svobodno in z vsemi močmi. Zdaj, v novem, svobodnem, demokratičnem, menda boljšem, me vodilni nameščenec režima, ki iz ljudi dela hlapce, iztisne iz službe ter pri časopisu narekuje, kaj in kako je treba pisati.

Kakih deset let bo trajalo, preden bodo novi lastniki Dela odpustili tudi Jančiča. Spomnim se, kako so mnogi moji kolegi govorili, da je Delo tako velik in zapleten sistem, da ga še tako hud nesposobnež na vrhu ne more zamajati. Izkušnja bo pokazala, da en pravi, če je vztrajen, omejen in neomejen v enem, v kratkem času razsuje še tako profesionaliziran sistem, ki se je gradil desetletja.

Knjiga:
Retrovizor – Dnevnik gospodinjca
Avtor: Dejan Pušenjak
Izdajatelj: Založba Pivec, februar, 2021, 29,90 €